Kdo mi je zagabil Pekarno Mišmaš

Svetlana Makarovič. Foto: STA

Svetlana številka 1: Velika pesnica, pisateljica, šansonjerka, ilustratorka. 
Svetlana številka 2: Žaluje, da določeni ljudje niso bili splavljeni, ko je bil še čas.

Svetlana Makarovič (številka 1) se je rodila v Mariboru, po številnih selitvah in možganski kapi trenutno stanuje v Centru starejših Trnovo, kjer živijo večinoma zaslužni upokojeni meščani Ljubljane, seveda na občinske stroške. Tega ji gotovo ne smemo zameriti – za slovensko otroško in mladinsko književnost je storila toliko kot le malokdo. Izjemna pesnica in pisateljica, ki je bila stalna spremljevalka otroških večerov, ko smo pred spanjem brali njene zgodbe. Ne smemo pozabiti še njenih nadvse odličnih radijskih in lutkovnih iger ter dram za odrasle. Tudi šansonjerka in ilustratorka.

Še pomnite?
Mišmaš je bil majhen možiček z dolgimi črnimi brki, ki so bili videti kot dva mišja repka, in imel je bleščeče se črne oči, podobne mišjim. Bil je tako majhne postave in tako navihano je gledal, da so mnogi vaščani trdili o njem, da je škrat – in čisto mogoče je to tudi zares bil. Pekel je pa tako dober kruh, tako hrustljave rogljičke, tako dišeče piškote, da so kupci prihajali k njemu iz vseh sosednjih vasi. Mišmaš je že navsezgodaj zjutraj stal za prodajnim pultom, pred pekarno pa se je vila dolga vrsta ljudi, ki so cedili sline – tako lepo je dišalo iz pekarne. (S. Makarovič)

Svetlana Makarovič (številka 2). Priznam, da do pred nekaj leti nisem spremljala njenih nastopov v javnosti, dokler me vsake toliko ni zbodel v oči kakšen naslov o njenem vnovičnem verbalnem ekscesu. Nivo njene naperjenosti oziroma sovraštva proti posameznikom – ljudem me je vedno znova šokiral.

Ko sem že mislila, da ima le slab dan, težak teden ali zagrenjen mesec … sem kmalu spoznala, da je obdobje sovražnosti postalo njena nova stalnica. Polagoma je začela v svojih intervjujih razkrivati dele sebe, za katere verjamem, da bi ji bil marsikdo hvaležen, če bi jih zadržala zase. Od tega, da je nekatere stvari treba sovražiti; da je “slovencelj” beseda za butastega Slovenca; da se je včasih prisilila v seks in je vesela, da ni dobila sifilisa; da ima marsikaj, samo duše ne.

Potem pa preberem še kakšen intervju, v katerem pove, da ji možgani že počasi razpadajo. Temu vzroku pripišem vse njene izjave in se začasno pomirim. Pripomore tudi dejstvo, da je novinarjem že kdaj priznala, da je hudobna. Težko razumem, da je nekdo toliko let delal z otroki in za otroke, ob tem pa javnosti kazal svoj “strašljivi” obraz.

V psihopatološkem pogledu bi morda kdo opazil kakšno značilnost motnje multiple osebnosti – nekoga, ki ima razviti vsaj dve osebnosti. Ti se med seboj izmenjavata; sta samostojni celoti, ki menjavata kontrolo nad organizmom (mišljenjem, čustvovanjem, vedenjem). Diagnoze absolutno ne postavljam, le njene indice postavljam ob bok opisanemu fenomenu, da bi lažje pomirila svojo zmedo ob opazovanju njenega vedenja.

Gospa Svetlana, vi to resno?
Potem je sledila (zame) neprebavljiva izjava, ki jo je izdavila v nesrečnem Cankarjevem domu: “Bolj kot jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas,” namenjena Alešu Primcu, Jožetu Horvatu in patru Branku Cestniku. Pa sploh ni važno, komu je bila namenjena – že samo dejstvo, da jo je izdavila, mi sproža refluks še danes. In njeno delo z otroki in za otroke razumem še manj.

Lahko mi rečete, da sem le užaljena punčara, ki so se ji podrle otroške predstave o dobri ženski, ki mi je pomagala slikati otroško domišljijo. Ki je obrisom zgodb v moji glavi vedno znala uliti nove barve in oblike. Ženski, ki jo kot kulturnico in umetnico še vedno neizmerno spoštujem. A ko danes berem Pekarno Mišmaš, mi v glavo šine njena, na pogled rahlo zagrenjena podoba, z njo pa besede iz Cankarjevega doma – in refluks se ponovno sproži. Oprosti, pek Mišmaš, ne morem te več brati.

Anja Dangubič