Pisec teh vrstic si v tem trenutku zastavlja podobno vprašanje, kot si ga bo po vsej verjetnosti kmalu in najprej zastavila nova slovenska vlada: kje začeti?
Naj začnem s preventivnimi protesti “posameznikov iz civilne družbe” proti “koaliciji sovraštva”, tj. proti strankama SMC in DeSUS, ki bi vstopili v koalicijo s SDS in NSi? Bi začel s pismom 75 revolucionarnih intelektualcev s prvopodpisanim Rudijem Rizmanom? Bi začel s protesti pisem bralcev zoper spomenico Katedrale svobode ob trideseti obletnici padca berlinskega zidu “Danes bo že jutri včeraj”? Ali pa bi začeli s “peticijo 571”, ki jo je med drugimi “novinarji” leta 2007 podpisal Marjan Šarec? Spomnimo, da je peticija nameravala oblatiti ali celo preprečiti predsedovanje Slovenije Evropskemu svetu leta 2008. Se bi lahko kaj podobnega zgodilo pred slovenskim oz. Janševim predsedovanjem leta 2021?
Pa začnimo pri Novi univerzi, ki je kakšnih deset let predmet oviranja, diskriminacije in izključevanja s strani šolskega ministrstva in državnih univerz. Da ne bo pomote: zasebna Nova univerza je nastala prav zaradi diskriminacije in izključevanja. Po svetu so zasebne univerze praviloma bolj uspešne od državnih, kar dokazuje število Nobelovih nagrad članom zasebnih univerz. Pri nas imajo moč izključevanja (še vedno) ustanove, ki skrbijo za “pridobitve socializma” in revolucionarne tradicije navzlic koncu socializma, revolucije in hladne vojne. Zaradi izključevanja in diskriminacije s strani takšnih ustanov smo nekoč začeli z Novo revijo in nadaljevali z novo državo. Navsezadnje je rezultat vseh mogočih napadov nanjo tudi Nova televizija. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in celo rektorska konferenca ne priznavata enakopravnosti Nove univerze (ki vsebuje tri fakultete in 4.000 študentov) iz preprostega razloga, ker gre za konkurenčno zasebno ustanovo. Nova fakulteta za slovenske in mednarodne študije ne prejema nobene podpore s strani MIZŠ, ki se je proslavilo ravno s tem, da ne spoštuje odločitve ustavnega sodišča o enakopravnosti javnih in zasebnih šol.
Za globoko državo zanimivi dve ministrstvi: šolsko in zunanje
Pred tem akademskim začetkom je bil še neki drugi začetek. Afera z diplomatsko akademijo je sledila kampanji in referendumu za vstop v EU in Nato (23. marca 2003), pri katerih je MZZ prišel navzkriž z LDS in Ropom. Odlični rezultat referenduma (EU 90 odstotkov, Nato 66 odstotkov) je spravil iz ravnotežja nekatere profesorje s FDV, da so po televiziji razlagali, kako članstvi podpira manjšina volivcev. Na začetku omenjenih problemov je torej, kot vidimo, ambicija socialističnih pridobiteljev, da bi ostali pridobitelji tudi v kapitalizmu, pri čemer jih – potem, ko so tako rekoč že potopili ministrstvo za obrambo – posebej zanimata dve ministrstvi: šolsko in zunanje. Posebej na teh področjih želijo pridobitelji ohraniti popoln monopol. Pikalovo in Erjavčevo/Cerarjevo ministrstvo (MIZŠ, MZZ) sta morda najbolj zanimivi za globoko državo.
V okviru tukajšnjega pisanja je težko povzeti vso globino in širino miselnosti, ki botruje omenjenim pridobiteljskim, revolucionarnim ali vstajniškim – v vsakem primeru proti-osamosvojitvenim – pojavom, mogoče in celo nujno pa je opozoriti na izzive bližnje prihodnosti. Gre za migrantske valove, ki se usmerjajo proti Zahodnemu Balkanu in tudi proti Sloveniji. Prepričani smo lahko, da dosedanje slovenske oblasti ne bi bile sposobne ali pripravljene tisoče migrantov oddati Avstriji, Italiji ali Madžarski, kar pomeni, da bi nastal slovenski “žep” in bi migranti ostali v Sloveniji. Različne organizacije civilne družbe že opozarjajo, da bi jih morali sprejemati z gostoljubnostjo in velikodušnostjo, češ da bi to bistveno izboljšalo ugled Slovenije v očeh napredne evropske javnosti (in migrantov).
Nova slovenska vlada bi se morala potruditi, da bi šolsko ministrstvo, akademske in raziskovalne ustanove poleg pridobiteljske in revolucionarne miselnosti upoštevali predvsem normalno evropsko miselnost. Evropski družboslovni, politološki akademski programi – razen na kakšnem zadrtem partijskem semenišču – izhajajo iz predpostavke, da je s koncem hladne vojne prišel konec revolucionarnosti in političnih monopolov; da je nastopil čas pluralizma, demokracije, enakopravnosti, stabilnosti in miru.
Vlada, ki ne bi nasprotovala podaljševanju proizvodnje starih modelov, ne bi naredila ničesar.
dr. Dimitrij Rupel