Kje začeti?

Foto: STA

Pisec teh vrstic si v tem trenutku zastavlja podobno vprašanje, kot si ga bo po vsej verjetnosti kmalu in najprej zastavila nova slovenska vlada: kje začeti?

Naj začnem s preventivnimi protesti “posameznikov iz civilne družbe” proti “koaliciji sovraštva”, tj. proti strankama SMC in DeSUS, ki bi vstopili v koalicijo s SDS in NSi? Bi začel s pismom 75 revolucionarnih intelektualcev s prvopodpisanim Rudijem Rizmanom? Bi začel s protesti pisem bralcev zoper spomenico Katedrale svobode ob trideseti obletnici padca berlinskega zidu “Danes bo že jutri včeraj”? Ali pa bi začeli s “peticijo 571”, ki jo je med drugimi “novinarji” leta 2007 podpisal Marjan Šarec? Spomnimo, da je peticija nameravala oblatiti ali celo preprečiti predsedovanje Slovenije Evropskemu svetu leta 2008. Se bi lahko kaj podobnega zgodilo pred slovenskim oz. Janševim predsedovanjem leta 2021?

Pa začnimo pri Novi univerzi, ki je kakšnih deset let predmet oviranja, diskriminacije in izključevanja s strani šolskega ministrstva in državnih univerz. Da ne bo pomote: zasebna Nova univerza je nastala prav zaradi diskriminacije in izključevanja. Po svetu so zasebne univerze praviloma bolj uspešne od državnih, kar dokazuje število Nobelovih nagrad članom zasebnih univerz. Pri nas imajo moč izključevanja (še vedno) ustanove, ki skrbijo za “pridobitve socializma” in revolucionarne tradicije navzlic koncu socializma, revolucije in hladne vojne. Zaradi izključevanja in diskriminacije s strani takšnih ustanov smo nekoč začeli z Novo revijo in nadaljevali z novo državo. Navsezadnje je rezultat vseh mogočih napadov nanjo tudi Nova televizija. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in celo rektorska konferenca ne priznavata enakopravnosti Nove univerze (ki vsebuje tri fakultete in 4.000 študentov) iz preprostega razloga, ker gre za konkurenčno zasebno ustanovo. Nova fakulteta za slovenske in mednarodne študije ne prejema nobene podpore s strani MIZŠ, ki se je proslavilo ravno s tem, da ne spoštuje odločitve ustavnega sodišča o enakopravnosti javnih in zasebnih šol.

Izključevanje in diskriminacija akademske konkurence sta se začela že v času vlade Antona Ropa (spomladi 2003), ko so šef protikorupcijske komisije Boštjan Penko, generalna državna tožilka Zdenka Cerar in glavni urednik Dela Mitja Meršol začeli s kampanjo in sodnim preganjanjem zunanjega ministrstva, predvsem pa pisca teh vrstic, ker je dopustil, da se je v proračunu ministrstva znašla vsota 35.000 evrov, namenjenih za ustanovitev oz. zagon Diplomatske akademije. Denar je ostal vpisan v proračun in neporabljen. Akademija, glede katere je danes jasno, da bi bila še kako nujna (saj bi nemara preprečila sramote z arbitražnim sporazumom), ni mogla biti ustanovljena zaradi vseh mogočih pritiskov, predvsem pa zaradi sodnega procesa, na katerem naj bi pisec teh vrstic dobil osem let zapora, vendar je bil navsezadnje spoznan za nedolžnega. Vse skupaj je post festum pojasnil profesor s Fakultete za družbene vede: FDV pač ni mogla dopustiti konkurence.

Za globoko državo zanimivi dve ministrstvi: šolsko in zunanje
Pred tem akademskim začetkom je bil še neki drugi začetek. Afera z diplomatsko akademijo je sledila kampanji in referendumu za vstop v EU in Nato (23. marca 2003), pri katerih je MZZ prišel navzkriž z LDS in Ropom. Odlični rezultat referenduma (EU 90 odstotkov, Nato 66 odstotkov) je spravil iz ravnotežja nekatere profesorje s FDV, da so po televiziji razlagali, kako članstvi podpira manjšina volivcev. Na začetku omenjenih problemov je torej, kot vidimo, ambicija socialističnih pridobiteljev, da bi ostali pridobitelji tudi v kapitalizmu, pri čemer jih – potem, ko so tako rekoč že potopili ministrstvo za obrambo – posebej zanimata dve ministrstvi: šolsko in zunanje. Posebej na teh področjih želijo pridobitelji ohraniti popoln monopol. Pikalovo in Erjavčevo/Cerarjevo ministrstvo (MIZŠ, MZZ) sta morda najbolj zanimivi za globoko državo.

Pravi začetek, pri katerem bi bilo treba začeti, pa je še globlje. V zadnjem času se vrstijo protestna pisma, peticije, izjave in prispevki, pod katere se podpisuje od 75 do 571 podpisnikov, in ki razlagajo ustanovitev slovenske države leta 1991 kot manj pomembno epizodo v slovenski zgodovini. Od MIZŠ ni mogoče pričakovati, da bi v slovenske šole uvedlo “pledge of allegiance”, torej nekakšno izjavo o lojalnosti do države, kot je običajna v ameriških šolah. Tam učenci vsako jutro v zboru izjavljajo privrženost Ameriki. MIZŠ pa bi lahko podprlo slovenske študije, kot podobne programe podpirajo v vseh civiliziranih državah. Lahko bi podprlo raziskave, priročnike, učbenike in enciklopedije, ki korektno predstavljajo okoliščine slovenske državnosti.

V okviru tukajšnjega pisanja je težko povzeti vso globino in širino miselnosti, ki botruje omenjenim pridobiteljskim, revolucionarnim ali vstajniškim – v vsakem primeru proti-osamosvojitvenim – pojavom, mogoče in celo nujno pa je opozoriti na izzive bližnje prihodnosti. Gre za migrantske valove, ki se usmerjajo proti Zahodnemu Balkanu in tudi proti Sloveniji. Prepričani smo lahko, da dosedanje slovenske oblasti ne bi bile sposobne ali pripravljene tisoče migrantov oddati Avstriji, Italiji ali Madžarski, kar pomeni, da bi nastal slovenski “žep” in bi migranti ostali v Sloveniji. Različne organizacije civilne družbe že opozarjajo, da bi jih morali sprejemati z gostoljubnostjo in velikodušnostjo, češ da bi to bistveno izboljšalo ugled Slovenije v očeh napredne evropske javnosti (in migrantov).

Nova slovenska vlada bi se morala potruditi, da bi šolsko ministrstvo, akademske in raziskovalne ustanove poleg pridobiteljske in revolucionarne miselnosti upoštevali predvsem normalno evropsko miselnost. Evropski družboslovni, politološki akademski programi – razen na kakšnem zadrtem partijskem semenišču – izhajajo iz predpostavke, da je s koncem hladne vojne prišel konec revolucionarnosti in političnih monopolov; da je nastopil čas pluralizma, demokracije, enakopravnosti, stabilnosti in miru.

Vlada, ki ne bi nasprotovala podaljševanju proizvodnje starih modelov, ne bi naredila ničesar.

dr. Dimitrij Rupel