Nedavno je bila Slovenija deležna “inšpekcijskega” obiska predstavnikov evropskega parlamenta, konkretno odbora LIBE (s polnim imenom Committee on Civil Liberties, Justice and Home Affairs), ki ga vodi nizozemska poslanka Sophie in ‘t Veld. Slednja sicer formalno pripada skupini evropskih liberalcev, vendar gre dejansko za zelo radikalno levičarko, ki podpira tako rekoč celotno agendo, ki izhaja iz ideologije kulturnega marksizma. Šlo je – znova – za preverjanje stanja na področju vladavine prava in človekovih pravic, po pričakovanju pa je bil fokus na razmerah v medijskem prostoru.
Skupina poslancev iz omenjenega odbora je opravila pogovore z ljudmi iz različnih družbenih sfer – s politiki, novinarji, univerzitetniki, predstavniki civilnodružbenih organizacij. Tako naj bi si ustvarila čim bolj celovito sliko stanja, kar zadeva stanje na omenjenih področjih.
A kaj ko je bil nabor sogovorcev – znova – zelo enostransko izbran. Niti govora ni bilo o kakršnikoli vsaj približni uravnoteženosti. V vrstah sogovorcev so izrazito prevladovali ljudje levičarske provenience. Med povabljenimi civilnodružbenimi organizacijami ni bilo nobene, ki bi zagovarjala nelevičarsko agendo. Od štirih predstavnikov slovenskega parlamenta jih je bila polovica iz stranke Levica, ki je znana po radikalnih idejah in usmeritvah (nekatere, denimo tista o nacionalizaciji podjetij, so celo ustavno sporne). Pisec teh vrstic je bil v funkciji predsednika Združenja novinarjev in publicistov med povabljenimi na pogovore. A ker se jih zaradi nujnih obveznosti ni mogel udeležiti, je predlagal več kolegov, ki bi ga lahko zamenjali. A povabili niso prav nikogar od njih. Prav tako ni bil povabljen nihče iz Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev. Seveda pa je bilo zastopano Društvo novinarjev Slovenije.
Mediji pri nas svobodni kot le redko kje
Še posebej očitno se to kaže pri ocenah stanja na medijskem področju. Tuji opazovalci v svojih poročilih redno izpostavljajo pritiske na medije in njihovo obvladovanje s strani vlade, posledica česar je omejevanje medijske svobode. Gre za interpretacijo, ki jim jo servirajo levičarski novinarji in mnenjski voditelji, ki pa nikakor ne ustreza realnosti. Če spremljamo medijsko poročanje v času sedanje vlade, potem bi lahko rekli, da so mediji pri nas tako svobodni kot le redko kje. Toliko kritik, ki so neredko na ravni konstruktov, podtikanj ali celo popolnih izmišljij, ni verjetno deležna nobena vlada v Evropski uniji. Malokatera vlada ima tako malo nadzora nad tem, kako mediji poročajo. Vladi niti na mesto direktorja Slovenske tiskovne agencije, ki je v stoodstotni državni lasti, ni uspelo spraviti človeka, ki bi bil na njeni “valovni dolžni”, ampak se je tja zavihtel nekdo, ki bo nadaljeval dosedanjo levičarsko usmeritev. Jezni zapisi predsednika vlade, ministrov in drugih predstavnikov največje vladne stranke so tako kvečjemu izraz nemoči, ne pa realna grožnja za ustvarjalce medijskih vsebin.
Tiste, ki se ukvarjajo s tovrstnimi ocenami in poročili, pogosto vodijo politično-ideološki motivi. Tako so na prangerju po pravilu države iz vzhodnega dela Evropske unije, in to takrat, ko jim vlada desnica. Moteče so vlade tistih držav, ki so se pripravljene zoperstaviti vsiljevanju levo liberalne politične agende. Janez Janša je bil med tistimi evropskimi voditelji, ki so se najodločneje uprli vnovičnemu odpiranju meja za migrante. S tem si je ne samo med slovenskimi, ampak tudi med evropskimi levičarji in zagovorniki multikulturalizma nakopal nove zamere. Pričakujemo lahko nadaljnja “kritična” poročila o stanju v Sloveniji.
dr. Matevž Tomšič