Po Sloveniji se krepi val protestniškega razgrajaštva, ki včasih preraste v odkrito nasilje. Petkovim politkolesarskim protestnikom so se pridružili sredini proticepilci in nasprotniki ukrepov za zajezitev epidemije novega koronavirusa (ti demonstrirajo tudi na kak drug dan, če je treba). Sedaj so proteste začeli celo izvažati na periferijo, kot se je zgodilo nedavno v Marezigah, kjer med demonstranti tako rekoč ni bilo domačinov; slišati je bilo mogoče v glavnem ljubljansko govorico.
Ob tem so ti protestniki, katerih edina skupna točka je odpor do vlade in njenih ukrepov, vedno bolj agresivni. Na njihovih shodih smo priča vandalizmu, to je uničevanju javne in tudi zasebne lastnine, oviranju prometa in ogrožanju prometne varnosti ter celo fizičnim napadom (tega je bilo deležnih več novinarskih ekip, ki so spremljale proteste).
Meščani in obiskovalci Ljubljane tako postajajo talci razgrajačev. Ovirano je njihovo gibanje, saj imajo protestniki navado zasesti nekatere najpomembnejše ceste v mestu. Takšno početje utegne imeti usodne posledice. Prav lahko se bo kdaj zgodilo, da bo denimo rešilec obstal v gneči in ne bo mogel pravočasno opraviti intervencije. Mar bodo v tem primeru organizatorji prevzeli odgovornost za smrt bolnika? A zdi se, kot da svoboda in varnost običajnih državljanov ne štejeta kaj dosti.
KUL daje zaslombo protestnikom
Vendar še bolj problematični od nasilnih protestnikov – ki so v pretežni meri politično zelo slabo artikulirani, zato se zdi, da so pravzaprav “topovska hrana” v službi določenih interesov – so tisti, ki jim dajejo zaslombo. Mednje nedvomno sodijo vodilni predstavniki strank levičarske koalicije, ki sliši na ime KUL. Ti izgrednike vselej jasno vzamejo v bran. Za vsa njihova dejanja krivijo vlado, češ da spodbuja nezadovoljstvo ljudi. Podobno se obnašajo dominantni mediji. Oboji v en glas kritizirajo ravnanje policije, čeprav le-ta samo opravlja svoje delo; in opravlja ga bistveno bolj “v rokavicah”, kot to počnejo policije drugih držav (denimo francoska). Celo tisti mediji, katerih novinarske ekipe so bile napadene – denimo največja komercialna televizija –, še naprej promovirajo protestnike. Očitno zaradi ideološke zaslepljenosti in političnega navijaštva ne premorejo niti osnovne solidarnosti do svojih lastnih kolegov.
V kategorijo zaščitnikov tistih, ki terorizirajo običajne državljane, lahko uvrstimo tudi pravosodje. Tako sta bili kolovodji nasilnih protestov – Zoran Stevanović in Zlatan Čordić – kmalu po pridržanju izpuščeni iz pripora. In izpustila ju je sodnica, znana po uslugah, ki jih je naredila ljudem iz omrežja postkomunistične globoke države. Zopet imamo opraviti z izrazitimi dvojnimi merili pri presoji posameznih dejanj. Vodjo Štajerske varde Andreja Šiška so namreč obsodili na zaporno kazen zaradi domnevnega ogrožanja ustavnega reda, čeprav je njegova organizacija predstavljala bistveno manjšo grožnjo javnemu redu in varnosti. V nasprotju s sedanjimi protivladnimi protestniki niso “vardisti” nikogar napadli, nikogar poškodovali, ničesar uničevali. Takšna protekcija pravosodja nakazuje, da ti protesti niso nekaj spontanega.
Sedanje dogajanje priča o tem, da je slovenska levica pripravljena uporabiti praktično vsa sredstva, da se znova dokoplje do oblasti. Ravna po starem boljševiškem načelu “čim slabše, tem bolje”. Na ta način so ravnali komunisti v Rusiji leta 1917, tako so ravnali slovenski komunisti v letih 1941-1945. Sedanji kulovci pa nadaljujejo njihove tradicije (so ne nazadnje “ponosni nasledniki” komunistov, je dejal eden njihovih poslancev). Pri tem jim je za varnost državljanov prav malo mar.
dr. Matevž Tomšič