Komunizem in socializem kot napredna oblika organiziranega kriminala?

Datum:

Socialistična ideologija in kriminal gresta skupaj kot enojajčna dvojčka. Zgodovina nas je to naučila že mnogokrat. Ne le komunistični samodržci, tudi povsem legitimno in demokratično izvoljeni socialisti so prej kot slej zapadli v kriminal. Brazilca Lulo so ujeli pri korupciji, ko so projektanti za velike javne projekte njemu v žep plačevali procente, pa ga je potem njegovi Delavski stranki politično naklonjen sodnik oprostil. V Peruju je socialistični predsednik želel izvesti državni udar, potem ko ga je kongres hotel odstaviti zaradi korupcije. Socialistični “osvoboditelj izpod jarma kolonializma” Mugabe je Zimbabve – nekoč eno najbogatejših afriških držav – spremenil v tretji svet in umrl kot milijarder, medtem ko so ljudje že več kot tri desetletja v stanju kronične podhranjenosti. Tudi v EU se socialisti znotraj ovir pravne države močno trudijo, da jim uspe obogatiti se na lahek nači– spomnimo se slovenskega socialnega demokrata Zorana Thalerja, pa najnovejše afere Eve Kaili in njene četice koruptivnih socialistov. Primeri so tako endemični, da se lahko upravičeno sprašujemo: je znotraj ideologije socializma kaj takšnega, da naredi ljudi bolj podvržene korupciji? Oz. je ideologija takšna, da privablja korupciji podvržene ljudi? V tem sestavku vam bom poskušal predstaviti idejo, da sta socializem in njegova idealistična podoba (komunizem) oblika mafijskega združevanja. 

Teza je radikalna, priznam. In priznam tudi, da ne zajema vseh socialistov in komunistov. Veliko je širokookih mladih nepoučenih idealistov. Veliko je starejših komunistofilov – jugonostalgija je prisotna po celotnem področju bivše železne zavese, ne le v Rusiji, kjer jo še nekako razumemo, saj se tam spominjajo komunističnega imperija kot viška ruskega fašističnega kolonializma, ampak tudi v Vzhodni Nemčiji, kjer se starejši skozi rožnata očala z nostalgijo in naklonjenostjo spominjajo Trabantov, nadomestkov kave in le ene vrste kruha (tam temu pravijo Oestalgie). Ideologija torej “ujame” velik spekter ljudi.

A v osnovi jo poganja gorivo, ki privablja goljufe. Zakaj? Obljublja nemogoče. Obljublja prosperiteto za vse, predvsem pa za tiste, ki ne znajo nič, pa tudi tiste, ki nič ne delajo. Zelo pametnim, ki se pridružijo socialističnim gibanjem, je hitro jasno, da je ideologija brez prave podlage v resničnem svetu. Hitro pa se tudi zavedo, da je izvrstno orodje za kontrolo in izkoriščanje množic. Množicam se nekaj obljubi – varnost, zaščita – v zameno za plačilo. Plačilo je mafijska varščina ali pa 70 odstotkov celotnega zaslužka.

Poglejmo dve zelo različni zgodbi, kjer pa akterji uporabljajo izredno podobne osnovne prijeme za kontrolo množic:

1. nasilje,

2. strah,

3. nagrade v obliki drobtinic, ki padejo z mize,

4. gradnja mita na podlagi drobtinic,

5. vzdrževanje mita in trajna kontrola.

Pet družin
Na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je v New Yorku divjala vojna. Ne običajna vojna z vojaki, ampak vojna med mafijskimi klani – za oblast in moč sta se borila dva krvoločna mafijska šefa – Joe “the Boss” Masaria in Salvatore Maranzano, oba prva generacija italijanskih migrantov v ZDA. Vojni so zgodovinarji kasneje rekli Castellammarese War (po sicilijanskem kraju Castellammare del Golfo, kjer se je rodil Maranzano). Na koncu je zmagal Maranzano. Z brutalnim pobojem skoraj celotne kriminalne družine, ki ji je poveljeval Masaria, si je podredil mestno podzemlje. Za kratek čas je postal capo di tutti capi (šef vseh šefov newyorške mafije), dokler ni tudi njega umoril Salvatore Lucania, bolj znan pod ameriškim vzdevkom Lucky Luciano. Luciano je videl, da je slabo za posel, če se mafijci pobijajo med seboj. Zato je ustanovil t. i. “komisijo” (“the commission”), ki je združila vseh pet mafijskih družin v mestu – Maranzano, Profaci, Mangano, Luciano in Gagliano.

Lucky Luciano: The Real-Life Godfather Of The American Mafia
Lucky Luciano

Odločitve o vseh poslih in sporih družin so se od takrat sprejemale soglasno na komisiji. Nikogar ni bilo več mogoče ubiti, če se niso strinjali vsi šefi družin. Če je šef družine želel obračunati s kakšnim mafijcem, ki je postal preveč divji in so zaradi njega policisti preveč pogledovali proti organizaciji, je moral dobiti dovoljenje vseh ostalih šefov. Če sta bili družini v sporu glede teritorija, je o tem odločala komisija z glasovanjem vseh šefov. Komaj takrat so italijanski mafijci v ZDA svojo “dejavnost” začeli imenovati “cosa nostra” (naša stvar), kot so kasneje pričali spreobrnjenci. Besedi, sicer italijanskega izvora, so na koncu začeli uporabljati tudi izvirni mafijci v Italiji, a so jo – ironično – izvozili iz ZDA. Skupina tolp, ki je pred tem nediskriminatorno pobijala kogarkoli, ki je prišel na pot, in se pobijala tudi med seboj, je postala entiteta s formalno strukturo, ki je bila bolj podobna državi kot pa podjetju. Cosa Nostra – Naša Stvar. Naš Rajon. Naše Mesto. Naša Država.

Drugačne vrste mafija
Premeteni Luciano, ki je bil sicer tudi sam hladnokrvni morilec, ko je bilo to potrebno, je ugotovil, da je soglasje največji garant miru med frakcijami, ki se nato lahko posvetijo svojemu osnovnemu poslu: izsiljevanju civilistov in kraji javnega denarja. Pri tem pa so uporabljali metode na moč podobne eni zelo specifični politični ideologiji. To niso bili več mafijci z brzostrelkami, ki so kosili nedolžne civiliste po ulicah kot v prohibiciji. Ti mafijci so nosili svilene poslovne obleke in kravate, revežem so delili denar, v svojih soseskah so popravljali infrastrukturo, organizirali zabave po mestnih okrožjih in donirali cerkvi. Sicer so reveži dobili manj kot odstotek njihovih krvavih zaslužkov, a dovolj, da jih je lokalno prebivalstvo vzljubilo – ne zavedajoč se, da mafijci v resnici delijo njihov denar. Tako zelo jih je vzljubilo, da je imela policija ogromne težave, če je hotela v soseski prijeti kakšnega mafijca, saj so ga domačini z veseljem skrili v svoji kleti in organom pregona lagali, da ga že dolgo ni bilo naokrog. Mafijci so v njihovih očeh postali sodobni Robin Hoodi, s pištolami, ki so jemali korporativni Ameriki in dajali revnim. Ko so oblasti zaradi umora in izsiljevanja sodile teflonskemu donu Johnu Gottiju iz mafijske družine Gambino, so bile ulice pred vsako sodno obravnavo polne njegovih podpornikov – navadnih ljudi: navadnih delavcev, natakarjev, zidarjev, pekov … Bil je njihov mestni heroj, ki mu je uspelo to, kar njim ni – premagal je državo. Mestni mafijci imajo v svojih newyorških soseskah še danes takšen sloves. Velika verjetnost je, da bi mafijec – če bi kandidiral za kongres na listi Demokratske stranke – pometel s konkurenco.

Mafija kot kuga družbe
Resnica je bila seveda drugačna. Mafija tako takrat kot danes večino posla opravi z izsiljevanjem lokalnih podjetij. Vsaka pekarna, picerija, lekarna, gostilna in trafika v New Yorku je v svoji zgodovini doživela, da jo je obiskal zagoreli gospod v šuškavi trenerki, ki je ponudil svoje “varnostne storitve” – če bodo plačali vsak mesec 5000 dolarjev, bodo njihovi ljudje poskrbeli, da se ne bo poslu nič zgodilo, drugače pa nikoli ne veš, kaj bo. Mafija je prav tako od povojnih časov naprej imela močno zaledje v sindikatih – njihovi ljudje so bili razpredeni po vsej sindikalni infrastrukturi mogočnega newyorškega gradbenega lobija – nobena zgradba se ni zgradila, ne da bi pet družin pri tem pobralo svoj davek. Če se je kak gradbinec upiral, so nad njega poslali sindikat, ki je povsem uporabil svoje legalne možnosti za sabotažo gradbinca – od stavk do obveznih pregledov vseh varnostnih standardov, ki so lahko dela ustavili za več tednov. Seveda so se lahko vsemu temu izognili – za primerno vsoto. Mafija se je tako v ameriško družbo zajedla kot leglo termitov v nekoč zdravo bukev. Kot je nekoč dejal mafijski skesanec Sammy “the Bull” Gravano, je mafija kuga družbe. Zaje se v vse pore človeškega ustvarjanja in poskrbi, da so zaradi njih vsi revnejši, oni pa bogatejši – a na koncu s kakšnim procentom svojega premoženja “nagradijo” narkomane, brezdomce, brezposelne, samotarje in splošne reveže. Ljudstvo pa jih ima zaradi tega rado. Vas na kaj spominja?

Oktobrska revolucija in začetek novega gangsterstva
V zgodovini je bilo ogromno tiranskih režimov. Svojo moč so po navadi opravičevali s krvno pravico, brutalno močjo ali mistiko. Leta 1917 pa se je rodila ideologija, ki je trdila, da je na strani zatiranih – ideologija, ki bo pometla s kralji, cesarji, veleposestniki in bogataši. Ideologija, ki je obljubljala vladavino navadnih ljudi, ki so skozi tisočletja brez plačila ali le za osnovno preživetje gradili piramide, gradove, trdnjave, cerkve, vile in kočije. Zgodila se je seveda Oktobrska revolucija – ambicioznno gibanje z moralistično ideološko noto, ki je imelo oblastne ambicije. Zakaj je bil moralistični ideološki del zgrešen in obsojen na propad, je širša tema, ki presega okvir kolumne. Na kratko, socializem in njegov končni cilj komunizem ne upoštevata človeške narave, ki lahko razvije svoj polni potencial izključno v okviru zasebne lastnine, osebnih profitov in konkurence na prostem trgu. Razlogov je še veliko več, a na koncu je rezultat pač tak, da je ideološki del zgodbe nevzdržen, zato se lahko ljudje s takšnim podstatom na oblast zavihtijo le skozi krvavo nasilje, nato pa nasilje vzdržujejo s strahom.

Balkanski komunisti kot newyorške mafijske družine
Pustimo sovjetski del zgodbe – zgodovina je jasno povedala, od februarja pa lekcijo ponovno vzela, da je bila Sovjetska komunistična zgodba pan-ruski fašistični kolonizatorski projekt, ki se je ideološko zrušil, še preden se je sploh začel, in se je kar takoj spremenil v takšne vrsto mafije, kot je bila ameriška mafija pred ustanovitvijo “komisije” – se pravi tolpa psihopatov, ki je nediskriminatorno pobijala vsakega, ki je prišel na pot in imel kaj v žepu. Sovjetska zveza je državna manifestacija ameriških gangsterjev v času prohibicije. Prikaz, kaj bi se zgodilo, če bi bila Al Capone in Salvatore Maranzano okronana za absolutna vladarja svojih držav.

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito.

Poglejmo raje primer domorodnega balkanskega komunizma. Balkanski in slovenski “antiimperialisti” so začeli kot antiestablišment teroristi proti domači kraljevini (in z njo povezanim tujim imperijem) in po spletu okoliščin na oblast prišli s pomočjo moskovskih gangsterjev, a so nato pet desetletij vzdrževali sistem, ki je bil veliko bolj podoben mafijski združbi petih newyorških mafijskih družin. Na oblast so se zavihteli v megli vojne vihre, ki nagrajuje najbrutalnejše psihopate s sadističnimi predispozicijami. Tudi Lucky Luciano je z nasprotniki počistil po vojni Castellammarese.

Vladavina šestih socialističnih republik
Kot Luciano pa so tudi oni vedeli, da je poleg latentnega strahu, ki je bil posledica njihovega nečloveškega nasilja nad civilisti, potrebna tudi vzpodbuda tistih najrevnejših in najneumnejših. Tistih, ki so pred tisočletji verjeli, da bodo njive obrodile, če bogovom žrtvujejo 10 mladih devic. Ideologija je bila prava, da se zasadi seme butlsocializma. Začela se je vladavina “petih družin” oz. v tem primeru šestih socialističnih republik oz. šestih Centralnih komitejev Zveze komunistov. Kdor je prebral odlično knjigo Rada Pezdirja Vzporedni mehanizem, bo hitro ugotovil, kako zelo podobno je država delovala cosa nostri. Tihotapljenje, sifoniranje denarja v zakonite posle v tujini, črni fondi, prevzem bančništva in ekonomije doma z vzporednimi fiktivnimi družbami v tujini. Medtem ko so bili navadni smrtniki srečni, če so v TAM-u sestavljali zastarele Deutzove prekucnike za plačo, ki je komaj zadostovala za hrano in stroške, so otroci revolucije obračali milijone, najbrž milijarde. FLRJ in SFRJ so po sporu z Rusijo naivne zahodne države zalivale z miljardami nizkoobrestnih posojil, nepovratnih sredstev in brezplačnega prenosa tehnologije. Jugoslavijo so ZDA podpirale tako dobro kot zahodno Nemčijo. A ena je postala svetovni gospodarski čudež, druga pa tonila v povprečje in počasi umirala na obroke. “Pet družin” je med tem živelo v čisto drugem svetu – v svetu zasebnih letal, podaljšanih mercedesov, jaht, prestižnih hotelov, luksuznih stanovanj v New Yorku.

Zadaj vedno latentna grožnja z nasiljem
“Družine” so sifonirale zahodni denar, ga preusmerjale na zasebne račune v tujino, prebivalcem pa so zagotavljale, da so varni zaradi njih. Njihova od zahodnih držav 10-krat nižja plača je bila neke vrste “mafijska varščina”, pred imaginarnimi sovražniki od zunaj. Mafijski šefi so svojim lastnikom storitvenih podjetij v New Yorku dejali, da bo njihova trgovina, bife ali picerija varna pred lopovi, če jim dajo del zaslužka. Komunistični partijci so državljanom SFRJ dejali, da so zaradi njih varni pred napadi zahodnih imperialistov. Prav tako so jim povedali, da so lahko srečni, da živijo v takšni državi, kjer ima delo čast in oblast, za razliko od zahodne kapitalistične gospode, ki izkorišča proletariat. Gradili so grde bele bloke, t. i. 40-kvadratna komunistična “mravljišča” v bližini industrijskih obratov, ki so večinoma pridelovali izgubo (kljub zahodnim injekcijam). Reveži so bili srečni, da dobra država daje denar – niso pa vedeli, da so ga financirali zahodni davkoplačevalci. Mafijci v New Yorku so gradili zavetišča za brezdomce, asfaltirali luknjaste ceste, celo zgradili lokalni geto poceni stanovanj za nizko najemnino. Prebivalci so bili navdušeni – niso vedeli, da je denar prišel iz žepa ameriških podjetnikov, v katere se je mafija parazitsko zajedla.

Nekdanja diktatorja Jugoslavije in Sovjetske zveze, Leonid Brežnjev in Josip Broz Tito.

Gre za zelo podoben mehanizem, v ozadju pa je vedno latentna grožnja z nasiljem. Ko kdo ni želel sodelovati v tej igri lažne morale in prikritega pritiska na svobodo posameznika, je končal kot sindikalist Jimmy Hoffa, katerega trupla nikoli niso našli, ali kot družina Ševo (oče Stijepan, mati Svetlana in 9-letna Rosemarie), ki jih je UDBA hladnokrvno postrelila v kocine dvigajočem umoru v Trstu. Zanimivo, da je imel jugoslovanski diktator Tito svojega najljubšega poklicnega morilca Slobodana Mitrića, znanega pod nadimkom Karate Bob – človeka, ki je bil dovolj hladnokrven, da bi, če bi bilo treba, pobijal tudi ženske in otroke. Pet newyorških družin je prav tako imelo svojega priljubljenega morilca, če si mafijci sami niso želeli mazati rok – to je bil zloglasni Richard “the Iceman” Kuklinsky, človeška pošast poljskega rodu, ki je zaslovela po tem, da je žrtve zvezala v jami in počakala, da so jih žive pojedle podgane.

Element strahu
Element strahu je najmočnejše orožje pri dejavnosti, kjer je treba ljudi v kaj siliti – je osnova za gradnjo hiše hudodelstva. A element strahu sam od sebe lahko privede do upora. Poleg tega je potrebna socialna nota. To pa so tako mafijci kot jugoslovanski socialisti izvrstno obvladali. Ker so oboji bili tako zelo vpeti v širšo družbo, so bili tako zelo uspešni. Okoli njih se je zgradil mit Robin Hoodov, ki dajejo revnim in jemljejo bogatim. Takšne mite pa je izredno težko presekati in navadnim smrtnikom dovoliti, da sprevidijo resnično kriminalno podjetje, ki se skriva za socialno čutečo predstavo o plemenitih tatovih. V New Yorku so ljudje radi govorili, da je John Gotti res kradel, a je dajal tudi širši skupnosti. Pri nas so nekaj podobnega govorili o našem maršalu – v srbohrvaškem jeziku se je še rimalo. Povprečnega newyorčana je še danes težko prepričati, da je Gotti kradel njim in jim potem dal 1-odstotek nakradenega nazaj. Povprečnega Jugoslovana pa je tudi še danes, 42 let po Titovi smrti, težko prepričati, da je kradel njim in da zaradi tega niso živeli tako kot avstrijski in nemški Evropejci.

Lahko bi rekli, da so bili komunistični režimi državna manifestacija kriminalnega podzemlja – prikaz, kaj se zgodi, ko mafijci prevzamejo popolno oblast. Najbrž je psihološki profil newyorškega mafijca in visokega komunističnega uradnika zelo podoben. Gre za izredno inteligentne posameznike z mejno osebnostno motnjo, zaradi katere ne čutijo empatije do drugih ljudi. Takšna vrsta osebnosti človeku podari veliko mero svobode, saj ni več vezan na človeško trpljenje in na to, da bi iskreno prispeval k dobrobiti družbe. Lahko zgradi stanovanjski blok, lahko pa tudi ustreli 9-letno deklico v glavo. Komunisti so bili na nek način zadnji stadij mafijskih sanj – hudodelec, ki je lahko hodil po zahodnem svetu kot legitimni politik in užival vse sladke radosti zahodnih dostojanstvenikov. Za razliko od pravih mafijcev, ki so se morali vso življenje skrivati pred oblastmi. Socializem in njegovo končno nirvano (komunizem) bi lahko tako na nek način dojeli kot napredno obliko organiziranega kriminala.

Mafijska vojna 2022
Splošno znana javna skrivnost je, da se komunistični režim v Sloveniji ni nikoli resnično poslovil. Niti reformiral se ni, le skril in čakal na svojo priložnost za pohod skozi institucije. Na koncu mu je uspelo. Dobil je svojo vlado, s katero bo zopet vladal kot nekoč – skozi davek na nepremičnine in davek na  splošno premoženje bo zopet skozi čas akumuliral večino družbenega premoženja in delil drobtinice. Ljudje bodo srečni, da so živi, deljenje drobtinic, ki bodo ostale po pojedini, so že bonus. In tako gre naprej ta “naša stvar”, ki so jo v New Yorku mobsterji iz tridesetih let poimenovali “cosa nostra”. Zato se nikar ne veselite, da se trenutno dve “družini” spopadata – to ne pomeni konec “naše stvari”. “Naša stvar” morda niti niso akterji, ki jih zvečer spremljate na televizijskih ekranih. Lahko so le posredniki, ki še sami ne vedo, da so posredniki. A “naša stvar” je in bo obstajala – pred njimi in bo tudi za njimi. Vojna, ki trenutno divja, se odvija okrog vprašanja, kdo bo lahko od vas pobiral “varščino”. Vi boste večno plen. Tako Newyorčani kot Slovenci smo lahko srečni, da so tam zunaj institucije, ki domače “družine” brzdajo vsaj toliko, da se vendarle ne spremenijo v zahodno različico Islamske države – v ZDA sta to FBI in CIA. Pri nas EU. Brez tega bi vam fantje v majicah s podobami Che Guevare že jutri zjutraj s krampom vdirali v vaše hiše.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...