Kronika primitivnega uma

Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija.

V sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih je nevrolog Benjamin Libet naredil nekaj zaporednih poskusov o živčnih aktivnostih in mejah zaznavanja. Njegov najbolj razvpiti poskus, ki je kasneje postal znan kot Libetov eksperiment, je napeljeval na sklep, da nezavedni proces v možganih prevlada nad zavestnimi odločitvami. Rezultati testiranj naj bi bili pokazali, da se človek svoje odločitve zave približno 200 milisekund pred izvedbo samega dejanja, medtem ko možgani postanejo aktivni že 350 milisekund pred zavedanjem, da se je človek odločil. Če poenostavim. Možgani se za dejanje odločijo tretjino sekunde prej, preden se mi zavestno odločimo, da bomo nekaj naredili. Iz tega je bil izpeljan sklep, da človekova svobodna volja ne obstaja.

Kljub ostrim kritikam o pomanjkljivostih eksperimenta, kar je priznal tudi Libet, so se rezultati najbolj »dotaknili« levičarskih sociologov in filozofov, tako da je nastala akademska industrija, ki je raziskovala svobodno voljo. Na marksistični podlagi so šli še korak dlje: tisto “nezavedno” je neoliberalizem, nevidna ideologija, ki je prežela človeka.

Po njihovo je “pravica do izbire” ali “svobodne volje” kapitalistični trik, ki zasužnji človeka in uniči socialni korektiv. Da ponazorim še bolj plastično. Ko se znajdete pred dobro založeno trgovsko polico, kjer lahko izbirate med desetimi proizvajalci jogurta, ste v resnici suženj “pravice do izbire”, a ko je na trgovski polici ena sama vrsta jogurta, ste “osvobojeni”. “Nezavedno” tako nima kaj odločati namesto vas, to je edini način, da pobegnete izpred vrat pekla, pooseblja ga kapitalizem; ta prisega na prosti trg, svobodno izbiro in zasebno lastnino, za svoj zlobni načrt zasužnjevanja je “izumil” človekove svoboščine.

Levičarji krivdo vedno valijo na drugega
Globalna zdravstvena kriza je prinesla filmski preobrat, levičarji so še enkrat dokazali, kako dvolični so. Ko so nekatere vlade, da bi preprečile širjenje COVID-19, sprejele dokaj ostre omejevalne ukrepe, so začeli zahtevati prostotržno gospodarstvo z vsemi svoboščinami. Skupaj z njim naklonjenim medijskim mainstreamom se zgražajo, da ljudje ne morejo prosto potovati, da je treba ob vstopu v trgovino ponekod pokazati osebno izkaznico, da so nekatere trgovine zaprte, nenadoma se jim zasmilijo zasebni podjetniki, ki so jih še včeraj pribijali na križ. Pravzaprav je virusna nesreča do obisti razkrila razliko med levim in desnim dojemanjem sveta. Medtem ko bi levica nadzirala in omejevala v mirnodobnem času ter ustvarjala (anarhistični) kaos v času krize, s tem pa ogrožala človeška življenja, nasprotno desnica poseže po omejevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin izključno v “vojnih razmerah” (kar pandemija tudi je), v normalnih razmerah pusti ljudi svobodno delovati, delati in živeti.

Marjan Šarec in Dejan Židan.

A najhuje za levico je, ker v koronavirusni dobi običajni ljudje gledajo na voditelje nacionalnih držav, nikakor se ne obračajo proti nadnacionalnim organizacijam, da bi od njih prišla odrešitev. Tukaj levosučni ostajajo združeni, ker močne in suverene nacionalne države, četudi se izkažejo z učinkovitimi ukrepi, s katerimi obvarujejo narod pred COVID-19, po njihovo pomenijo korak do diktature. Temu lahko mirno rečemo globalistični refleks, primitivni um, ki temelji na predpostavki, da je bolje več okuženih in mrtvih, kot da si desnica okrepi zaupanje javnosti. Zato je treba prizadevanja koalicije izničiti, treba je bojkotirati ukrepe. Karkoli se bo zgodilo, bo za to tako ali tako kriva Janševa desnosredinska vlada. To je primitivnejše razmišljanje od razmišljanja povprečnega pokvarjenca. Če slednji še dopušča možnost, da je v določenih okoliščinah lahko kriv tudi sam (ker ni upošteval ukrepov), levičarski pokvarjenci (ne glede na okoliščine in ravnanja) vedno trdijo, da je kriv nekdo drug.

Jože Biščak