Dežela absurdne politizacije

Janez Remškar (Foto: STA)

Zdravje in življenje je najdragocenejše, kar imamo. Za zdravje je treba skrbeti. Za življenje, vredno življenja, se je treba v času bolezni boriti. Bolezni so različne. Velikokrat sta medicina in zdravstvena nega uspešni. Lahko ozdravita! Lahko podaljšata življenje, ki je vredno življenja. Žal pa je tudi sodobna medicina pogosto brez moči in lahko le lajša trpljenje. Vsekakor se življenje prej ali slej konča. Tega se ljudje ne želimo zavedati in to odrivamo v daljno prihodnost, neskončnost. Te pa ni.

Življenje se lahko zaključi hitro, lahko počasi. Odvisno od starosti, bolezni, možnosti medicine. Odhajanje je lahko tiho, spokojno, četudi ob težavah. Tako, pomirjeni s samim seboj in okolico, umirajo resnično verujoči. Potrebujejo le prisotnost svojca, njemu najdražjih in zdravnika, ki je sposoben poskrbeti, da so težave čim manjše.

Oglejte si še: Ideologija levičarjev

Lahko je drugače. Za mnoge paciente je, ne glede na starost, slovo od tega sveta nesprejemljivo za njihov ego. Spet drugače je pri psihično prizadetih in dementnih, ki se bližajočega zaključka življenja morda niti ne zavedajo.

Zdravniki Tudi zdravniki smrt svojega pacienta doživljamo različno. Pogosto kot poraz, nemoč, lahko imamo tudi neupravičeno občutek krivde, še posebej pri mlajših bolnikih. Lahko pa to doživljamo popolnoma neprizadeto, odvisno od naše sposobnosti empatije in delujemo popolnoma birokratsko! Vsekakor je naša dolžnost, da ob vsakem posameznem pacientu poskrbimo za to, da pred in v času umiranja ne trpi. V tem smislu sem prepričan, da danes, ob vseh mogočih zdravilih, aktivna evtanazija; dajanje medikamenta za končanje življenja, ni potrebna. Res pa je, da smo zdravniki vse prepogosto neobčutljivi za stiske, težave in bolečine svojih bolnikov. Tu je v ozadju problem selekcije kandidatov za študij na medicinski fakulteti, kar pa je že druga tema. V vsakem primeru moramo oceniti, če je potrebno tudi s pomočjo kolegov (konzilija) stanje bolnika in njegove možnosti preživetja in možnosti nadaljevanja življenja, ob našem ukrepanju. Pri predhodno zdravih, ali vsaj na videz zdravih se ob akutnem dogodku ali ob ponesrečencih, ne glede na starost dobesedno borimo za ohranjanje življenja; z vsem mogočim, kar imamo na razpolago.

Foto: STA

Sodobna tehnologija nam omogoča, da delamo čudeže. Lahko pomaga pri hudih poškodbah glave, akutnem obolenju pljuč ali srca. Pomaga nam premostiti kritično fazo obolenja ali poškodbo organa, za katerega upamo, da se bo opomogel in prepreči smrt. Drugače pa je pri pacientih z dolgotrajnimi kroničnimi obolenji, pri katerih so posamezni organi ali organski sistemi zaradi bolezni ali starosti na robu delovanja. Pri teh bolnikih je ob dodatni bolezni praviloma potrebno presoditi, kaj bo pacientu prinesla naša aktivnost: ali bo sploh preživel, koliko časa bomo potrebovali, da ga bomo odklopili iz aparatur in ali bo to sploh možno. Ker zdravniki nismo bogovi, to težko naredimo sami, lažje je to narediti v timu in tudi ob sodelovanju svojcev. Obstojajo pacienti, pri katerih lahko z gotovostjo zaključimo, da je aktivno ukrepanje nesmiselno in bo samo podaljševalo njihovo trpljenje.

Dežela absurdnih medijev
Glede na moje poznavanje zdravstvenega stanja varovancev v domovih za ostarele, ob mojih obiskih zaradi dodelitve DPP (dodatek za pomoč in postrežbo), vem, da je velik del oskrbovancev nepomičnih, dementnih, veliko jih je s hudo ali blažjo prizadetostjo enega ali več organov. Domovi bi potrebovali povsem drugačno kadrovsko strukturo, kajti to so pri nas v resnici neakutne bolnišnice. Veliko je varovancev, ki so v stanju, za katerega laiki rečejo, da so kot “bilke”. Vsaka najmanjša sprememba v zdravstvenem stanju za njih lahko pomeni končanje življenja. Ob poslabšanju zdravstvenega stanja tak varovanec, pravilneje rečeno bolnik, potrebuje le običajno paliativno oskrbo. Na podnaslov v članku: V svetu ni zaslediti primera razvite države, ki bi se okužb v domovih za ostarele lotevala na enak način kot Slovenija v Mladini 29. maja 2020, lahko “poznavalcem” razmer povem, da v svetu ni države, ki bi imela tako slabo poskrbljeno za starostnike, kot je Slovenija. Tam so domovi domovi in ne bolnišnice s tudi sicer umirajočimi, oskrba na domu deluje in deluje tudi paliativna oskrba. In pri nas? Zadnjih 10 let samo obljubljate, kako boste ukinili nepravično dopolnilno zavarovanje, pri tem pa ne najdete primernega finančnega nadomestila, kaj šele, da bi našli dodaten denar za dolgotrajno nego in oskrbo.  Pri nas priti do paliative, razen na Gorenjskem, je pravi čudež! V času koronakrize se je pokazalo, kako neurejeni smo na tem področju, na kar nas ves čas opozarja tudi Evropa. Razumem stisko osebja v domovih za ostarele ob tem, ko so nekateri varovanci, okuženi in dodatno prizadeti zaradi virusa, ostali pri njih. Razumem jih zaradi pomanjkanja kadra in pomanjkanja prostorov za ustrezno izolacijo. Verjetno nekateri niso dobili niti pravočasne pomoči s strani bolnišnic v smislu primerno usposobljenega kadra; medicinskih sester in zdravnikov.

Foto: RTV Slovenija

Kljub temu pa verjamem, da so povsod poskrbeli za to, da so tisti varovanci, ki so potrebovali intenzivno zdravljenje, v upanju na ozdravitev, ne pa na podaljševanje trpljenja, to v bolnišnici tudi dobili. Možno je sicer, da se je v stiskah ob začetku pandemije zgodila kakšna napaka, da se morda kje ni uspelo navezati kontakta s svojci, čeprav dvomim. Bolj verjamem v to, da nekateri svojci težko sprejmejo smrt svojega bližnjega, kar je razumljivo. Sedaj delati afero, ne da bi se pred tem natančno naredilo analizo o vseh postopkih, njihovi upravičenosti ali neupravičenosti, je sprevrženo. Tema je preresna, da bi se jo tako kot je v tem trenutku, dokončno neobdelano, politiziralo. Žal živim v deželi absurda, v deželi absurdne nacionalne televizije in osrednjih medijev!

Janez Remškar