Povsem jasno je, da ne moremo v demokratičnih razmerah o družbi, dogajanjih v njej, odgovornosti za slabo in zaslugah za dobro, razmišljati vsi enako. Vsak ima pravico razmišljati po svoje, skladno z vzgojo, izobrazbo, osebnimi izkušnjami ter ekonomskimi interesi. Ideologija pomeni tudi pogled oziroma ideje o družbi na področje umetnosti, vzgoje, politike, znanosti, religije, do vsakodnevnih vrednost, ki jih izoblikuje oziroma določi skupina ljudi. Ideologija se lahko nanaša tudi na prepričanja, ki so izkrivljena. Pri ideologiji gre torej za prepričanja o vsem, kar določa našo omiko, ne glede na to, ali so prepričanja pravilna ali ne.
S prepričanji ljudi se nima smisla prepirati, zato se v demokratičnem svetu dopušča taka ali drugačna razmišljanja, če le niso takšna, ki ogrožajo pravice in življenja drugače mislečih. V tem pogledu naletimo na ideologije, kot so bile fašizem, nacizem in komunizem, ki drugače mislečih niso sprejemali, še več, lotili so se njihovega iztrebljanja. Ker v našem parlamentu do sedaj nismo bili sposobni sprejeti obsodbe vseh teh totalitarnih režimov, se sprašujem, kdaj bo naša družba sprejela resnico, da se je v imenu revolucije pri nas med vojno opravljalo likvidacije (VOS v Ljubljani), ki so bile dovoljene v imenu revolucije, da se je po vojni pobijalo, vojne ujetnike in drugače misleče, brez obsodb.
Nasledniki bivšega režima v Sloveniji nikoli do sedaj teh zločinov niso priznali. Za enega od bivših predsednikov je bilo vprašanje ob najdbah v Barbarinem rovu celo postranska zadeva. Sramota! (Nemci so se do sedaj, kot potomci fašističnega režima, čeprav mu niso pripadali vsi, že večkrat opravičili. Zadnjič lani v Varšavi!) Še več, v zadnjem času se v njihovem besedišču vse redkeje omenja revolucija, čeprav po Sloveniji mrgoli spomenikov revoluciji. Da ne bo pomote: do danes v Sloveniji nismo ločili partizanskega boja, številnih padlih domoljubov, ki so v resnici živeli in umrli za borbo proti fašizmu, še posebej na Primorskem od revolucije in uvedbo totalitarnega režima.
Katera ideologija razdvaja slovenski narod?
Pa se vrnimo k sedanjim navedbam odpiranju ideoloških tem, o čemer govore levičarji. Razumljivo. Vse več je podatkov, pričevanj o revolucionarnem nasilju ter dolgoletnem zamolčevanju in zanikanju terorja. Spreminjanja zgodovine na osnovi dejstev in ne spreminjanja zgodovine zaradi ideologije. To se še kar vleče in nadaljuje. Če bi bili naši sedanji levi politiki pravi demokrati, neodvisni od preteklosti, bi brez problema priznali črno preteklost. Ker pa to niso ali ne žele, še huje, svoj politični kapital črpajo iz revolucionarne, kriminalne preteklosti, jim lahko mirno pripišem, da so nasledniki uničujoče revolucionarne komunistične ideologije. Ideologije, ki je razdvojila in še razdvaja slovenski narod. V ozadju ali ospredju vsega tega pa je nič drugega kot boj za ekonomski vpliv. Jasno je treba zapisati, da komentiranje delovanja RTV SLO, njene neuravnoteženosti ni problem ideologije, ampak naše stvarnosti, poštenosti, ko morajo biti in so vsa dejstva pred nami. Sprašujem se, kaj je ideološkega v pismu dr. Anžeta Logarja, ko je navedel le nekaj dejstev, s katerimi je opisal problematičnost dela ali celo nedela našega pravosodja?
Kaj je narobe, če je minister navedel
– izgubljene tožbe Slovenije na evropskem sodišču, ko ljudje doma niso dosegli pravice,
– če je navedel neučinkovit pregon bančnikov,
– z omembami uporabe totalitarnih simbolov s strani sodnikov,
– z navedbo razveljavitev obsodb opozicijskih politikov s strani US in
– z navedbo neizvršenih sodbe US
Vse navedbe drže in ali si jih upajo “ideologi” levice zanikati? Poleg tega to seveda ne more biti ideološka tema. To je le delo naših sodišč, ki ga velika večina Slovenk in Slovencev ne razume. Za ustrezno pa to delo očitno jemljejo tisti, ki branijo padli totalitarni režim in ne priznavajo revolucionarnega nasilja in branijo svoje ekonomske interese.
In kaj je narobe s pismom predsednika vlade Janeza Janše? Ali si upajo novinarji RTV SLO soočiti z dejstvi o njihovem neuravnoteženem poročanju?
Nekaj primerov je navedel tudi Čakš. Med njimi:
- različno reagiranje neodvisnih medijev pred leti ob prisluhih pri Zoranu Jankoviću (farmacevtka), ko so se mediji ukvarjali ne z vsebino, temveč s tem, kako je to prišlo v javnost in sedaj s prisluhi Zdravku Počivalšku, ko se isti mediji s tem, kako je to prišlo v javnost, ne ukvarjajo
- različno poročanje in problematiziranje sedanjih nabav zaščitne opreme pri firmah GenePlanet in Akron in tišina ob sprva navrženem podjetju SLA Marketing iz Destrnika in povsem neupravičenem povezovanju s Francem Pukšičem in Milanom Zverom in popolna tišina potem, ko je postalo jasno, da je to podjetje povezano z SD
- ponavljanje navajanja posredovanj za nabavo zaščitne opreme politikov z desne in zamolčanje enake, za mene popolnoma logične in sprejemljive aktivnosti, politikov z leve. Vsekakor je “neodvisna” politika RTV SLO želela tem intervencijam pripisati negativni značaj le desnim politikom
- ponavljanje slike brez zaščitnih mask ob obisku politikov na Kolpi in popolna “tišina” na “nacionalki” ob slikanju Tanje Fajon in druščine ob priliki demonstrativnega kolesarjenja.
Še veliko več bi se lahko našlo in prav je, da se sedaj osredotočimo na neuravnoteženo poročanje osrednjih medijev. In še enkrat: ne gre za pritiske na novinarje, prav je, da so novinarji angažirani, prav pa je tudi, da se tako angažiranost na mediju, ki ga plačujemo vsi, omogoči vsem različno razmišljujočim. V nasprotnem primeru je to še vedno medij, kot je bil v preteklosti; pol vojaška organizacija (besede tovariša Janeza Vipotnika) oziroma družbeno politična organizacija v interesu ene, leve, politične opcije.
Janez Remškar