V Sloveniji smo že navajeni, da zelo majhna skupina ljudi s podporo velikih medijev stalno ustvarja vtis večinskega mnenja. A ta podoba je lažna, saj manjšina, ki želi biti ljudstvo, to nikoli ni bila. V resnici so bili izvzeti iz ljudstva, posvečeni, mali bogovi, ki so mislili, da vedo več od povprečnega državljana in jim zato pripadajo nekateri privilegiji. Ker so imeli pod nadzorom večinske medije, so nas lahko leta in leta prepričevali, da so višji davki dobri za ljudi, da ceste niso razpadle in luknjičaste in da imamo najboljši javni zdravstveni sistem na svetu, čeprav so ljudje umirali v čakalnih vrstah. Lahko so nas tudi prepričali, da je mnenje majhne, razvajene, buržoazne in dekadentne skupine ljubljanskih mladcev v resnici mnenje vseh mladih.
Ta teden se je odvila svojevrstna novinarska konferenca, ki je, če bi bili normalna država, ne bi pokrivali niti lokalni mediji. A ker so na njej nastopali potomci ljubljanske buržoazije, je dobila nesluteno pozornost vseh največjih televizijskih hiš in tiskanih medijev. Na njej je nastopila Nika Kovač in dejala, da bodo spisali zakon. Zakona sploh še ni, čemu torej takšna pozornost medijev? Ker bi Kovačeva odpravila vse zakone, ki jih je sprejela zdajšnja vlada, in zapostavila vse ljudi, ki volijo za SDS in NSi, je bila deležna pozornosti.
Za njo je stala četica “mladih”, ki je bolj spominjala na kakšno avantgardno pevsko skupino kot pa na predstavnike vseh mladih v Sloveniji. Gospodična, ki je govorila o Uberju, ni vedela niti, kateri zakon ureja to področje. Nato je dejala, da delovanje podjetja Uber v Sloveniji ureja zakon o urejanju financiranja institucij, čeprav ta ne obstaja. Takšnega zakona ni, a mladi iz 8. marca ga bodo odpravili. Prav tako bodo odpravili zakone, ki so ljudem prinesli dodatna sredstva in gospodarstvu lažje umeščanje objektov v prostor. Vse bodo odpravili in državo vrnili v prejšnje stanje. V stanje, ko se je vedelo, kdo je gospodar, in se o sveti resnici revolucije ni dvomilo. Sploh pa se ni dvomilo o tem, da nekaterim pripadajo milijoni javnega denarja le zato, ker obstajajo.
Novinarska konferenca Inštituta 8. marec je pokazala, da v tej državi obstajajo društva, ki skrbijo le za politično promocijo levice, sicer pa so neke vrste pribežališče za mlade, ki niso sposobni uspeti na trgu dela. Nič nimam proti njim, če bi se financirali z lastnim denarjem, a se ne. To plačujemo mi, državljani, zaposleni v realnem sektorju. Tu pa se začne problem za nevladnike, ki iz vseh lukenj lezejo na plano in vihtijo zastave boja proti “fašizmu”. Zmanjkalo jim je denarja. Zdajšnja vlada se je odločila, da bo denar ljudi vložila v projekte, ki koristijo širokemu krogu prebivalcev, ne pa le ozkim interesnim krogom ljubljanske buržoazije. Zato revolt, zato vstaje, zato protesti. Ker od Marxa poslani ne bodo več prejemali apanaž in dobro živeli na račun vseh drugih.
Mladi nismo Nika Kovač
Sedaj pa še o mladih. Mladi smo načeloma zagnani, motivirani in usmerjeni v prihodnost. Želimo streho nad glavo, hrano, pijačo, službo, ljubečega partnerja, prosti čas in družino. Ne želimo, da nam razvajene smrklje in smrkavci iz Ljubljane pametujejo, kaj bi morali početi in kako bi morali živeti. Ker Ljubljana ni Slovenija. Ker morajo mladi za preživetje, za kredit, za hišo ali stanovanje pošteno garati. Nekateri, ki delajo v slabše plačanih poklicih, svoje bivališče odplačujejo vse življenje. Ni nam vsem v zibko položeno veliko stanovanje v središču Ljubljane. Nismo vsi plačani za to, da sredi Trga republike govorimo neumnosti. Nismo vsi preskrbljeni in upoštevani le zato, ker smo sinovi in hčere tega ali onega “pomembnega” državljana. Mladi nismo Nika Kovač. Večina mladih začne iz nič ali pa iz neke srednje začetne točke, pa še za to se morajo starši marsičemu odreči. Kot že rečeno, mladi gledamo naprej. Tisti, ki se oziramo nazaj, to počnemo le zato, da ne bi nasedli propagandistom ekonomsko in etično propadlega sistema, ki nam ga želijo vsiliti. Mladi ne potrebujemo komunizma, da bi nam uspelo v življenju, pa naj se prerazporejanje bogastva sliši še tako privlačno. Mladi potrebujemo čim bolj odprto družbo, odprt trg dela, čim manj obdavčene plače, da bomo lahko sami plačali storitve, za katere moramo sicer čakati mesece in leta.
Mladi ne želimo “vsak dan novega psa” (to je obljubila od resničnosti odcepljena Nika Kovač), pač pa družbo, ki bo spoštovala delo in trud. Ki bo spoštovala vsako dobro opravljeno delo – od jedrskega fizika pa do čistilke. Družbo, ki bo srčna do delavnih, požrtvovalnih in uspešnih. Družbo, v kateri ne bo nekdo uspeval zaradi svoje krvi, pač pa zaradi svojih sposobnosti. Potrebujemo radikalno dekomunizacijo družbe, katere sindrom so šarci, kovačeve in golobi. In nazadnje. Kovačeva mlade poziva na volitve. Tudi sam jih pozivam. Pojdite na volitve in pokažite, da Ljubljana ni Slovenija. Pokažite, da je delo, ne sesanje državnih jasli, vrednota. Pokažite, da mladi ne razmišljamo tako kot Nika Kovač ter da smo pripravljeni za svojo svobodo in dobro razbiti monopole, ki to državo že predolgo dušijo.
Aleksander Rant