fbpx

Kaj bomo naredili z zdravstvom?

dr. Janez Remškar (Foto: STA)

Nedavno sem opozoril na dejstvo, da od leta 2000 naprej, glede na izjave politikov, izvajamo t. i. reforme zdravstva. A stanje v zdravstvu je vse slabše za paciente in zaposlene. Levosredinske vlade so nam vladale tri četrtine časa v zadnjih 30. letih. Na zlaganost leve politike je treba posebej opozoriti. Ves ta čas si levi politiki “prizadevajo” urediti zdravstvo in v predvolilnih programih obljubljajo vse mogoče. Stalno se “zavzemajo” za ohranjanje javnega zdravstva. “Bojujejo” se proti  korupciji. Stoje na “okopih” za kolektivno pogodbo, uravnilovko, skupaj s sindikati. Ob tem isti sindikati nimajo nobenih pripomb ob nesramno  visoki plači Roberta Goloba, ki prav tako dela v javnem sektorju. Očitno je za naše sindikate, v borbi za delavstvo, pravi kandidat. Pozor še  enkrat: leva politična opcija je na oblasti tri četrtine časa v zadnjih 30 letih.

In kaj so uredili v zdravstvu? Nič! Poglejmo na za bolnike najpomembnejše probleme.

1. Dostopnost do zdravstvenih storitev za običajne ljudi je vse slabša, čeprav smo zavarovani za vse. Tako je zapisano v dokumentih. Košarica pravic je praktično neomejena. Ob tem pa nas postavljajo v čakalne vrste, ki se podaljšujejo. Zakaj? Zaradi neurejenosti v organizacijskem smislu, razdrobljenosti storitev po številnih bolnišnicah ter ob tem marsikdaj premalo izkušenem kadru z neustrezno analizo in pregledom nad zapleti. Številni dragi aparati so neizkoriščeni, enako prostori. Vse to zdravstvo draži. Denarja je le toliko, kolikor ga zbere ZZZS in še to je v preveliki meri odvisno od števila  zaposlenih. Ne vem, ali se zavedamo dejstva, da so premalo izkoriščena oprema in prostori dragi. Ali še nismo spoznali, da majhno število posegov, kakršnih koli, predstavlja potencialno negotovost in nevarnost za bolnike? Ali še vedno verjamemo, da je vse, kar se naredi v zdravstvu, dobro in odlično? Tako so nam sporočali v času bivše države. Jasno, da  ni bilo tako. In tudi sedaj ni tako. Z zapisanim želim ljudi vzpodbuditi k drugačnemu razmišljanju, in sicer, da ni pomembno le to, da imamo “svojo prijazno bolnišnico”. Za paciente je veliko pomembnejši rezultat zdravljenja. Ali imamo podatke o rezultatih dela v “naši” bolnišnici in primerjave med bolnišnicami? Ne. Zakaj nas to ne zanima? Ali nam je res vseeno, kje in kako smo zdravljeni? Ena od prvih nalog politike je, da takoj uvede enoten informacijski sistem v zdravstvu za celotno Slovenijo. To bo pomenilo pregled nad opravljenim delom in začetek tekmovalnosti med bolnišnicami, ki imajo sedaj zagotovljen denar ne glede na to, kako delajo.  Takoj je treba prekiniti sistem, da ima ena bolnišnica celo več informacijskih sistemov. To bo sicer nekaj stalo, priče bomo številnim protestom, a strošek spremembe se bo takoj povrnil.

2. Leta in leta ugotavljamo, da imamo premalo družinskih zdravnikov. Zakaj? Ali je morda to delo za zdravnika, ki je ogromno vložil v enega najtežjih študijev, pri nas nezanimivo? Končno priznajmo, da je to res. Priznajmo, da je podcenjeno. Priznajmo, da je usmeritev, kakršno imamo pri nas, že na začetku študija, da je raziskovalno delo zelo pomembno, napačna. To je posledica razmišljanja “pomembnežev” izpred let in njihove vloge na strani leve politike, imen ne bom izpostavljal. Zdravnik mora biti raziskovalec pri svojem bolniku. Pred delom na raziskovalnem področju mora najprej do potankosti obvladati delo ob postelji bolnika. Na osnovi anamneze in pregleda mora postaviti čim širšo diferencialno diagnozo (to pomeni, na kaj vse mora pomisliti ob težavah bolnika) in najti, potrditi pravo diagnozo. V primeru negotovosti mora biti pošten in pravočasno poslati takega bolnika naprej. Poznati mora svoje sposobnosti in priznati tisto, čemur ni kos. Ocenjujem, po izkušnjah, da študentom medicine damo premalo tega. Jasno je, da je delo družinskega zdravnika izjemno odgovorno in za to ni ustrezno nagrajen. Vsak specialist je v očeh ljudi več vreden, čeprav je tudi družinski zdravnik specialist.  Temu sledi dejstvo, da so se zdravniki, še posebej v mestih, temu prilagodili in se preusmerili v “kretničarje”, ki hitro pišejo napotnice, ki jih, roko na srce, bolniki tudi kaj hitro zahtevamo.  Pacientov pogosto ne zanima kaj dosti strokovnost osebnega zdravnika, zanima jih prijaznost in pripravljenost napisati napotnico in bolniški stalež. Vse to pa pomeni čedalje daljše čakalne dobe in dražjo medicino. Zato je treba takoj spremeniti vlogo družinskega zdravnika in mu dati tisto težo, ki jo ima v tujini. Dati mu je treba več pooblastil in zahtevati tudi več odgovornosti, kajti on je tisti, ki mora bdeti nad vsemi našimi težavami, vse to povezati, saj je to izjemnega pomena. To bi bila celostna medicina, o kateri veliko govorimo, naredimo pa nič.

3. Korupcija je vsekakor eden bistvenih problemov. Vse temelji na  ureditvi razmerij med vodstvom zdravstvenih zavodov, zdravniki, predstavniki nege in dobavitelji. Moja izkušnja na tem področju je katastrofalna. V splošni bolnišnici se je zgodilo, da so predstavniki farmacevtskega  podjetja (grosista) prišli k direktorju, potem ko je bolnišnica zaostajala s plačili dobavljenih zdravil, s predlogom, da lahko dajo posojilo!?  Pred tem so delali reklamo za nova, dražja zdravila in obiskovali le zdravnike in sestre, k direktorju, na pogovor, kako bo to financirano, jih ni bilo. Nekaj podobnega se je dogajalo na drugem mestu, kjer je vodstvo zahtevalo natančno specifikacijo za zelo drag aparat. Odgovor strokovnjaka, ne boste verjeli, je bil: saj se ne spoznate na to. Po večmesečnem trudu je vodstvo vendarle prišlo do točnega opisa, kakšen aparat potrebujemo. Aparat smo nato dobili po zelo ugodni ceni. A ne mislite, da si je vodstvo pridobilo simpatije zaposlenih, ki ob nižji ceni niso dobili na razpolago vsega mogočega, tudi ne izobraževanja v najbolj eksotičnih krajih, kot posledico nakupa. Zanimivo, da ministrstva v času ge. Celarc Kolarjeve ali članov sveta OI LJ, med njimi tudi člana dr. Breclja, vse to ni niti malo zanimalo.  Prepričan sem, da se da korupcijo preprečiti hitro! Določiti je treba, kaj bolnišnica sme ali lahko dela, s kakšno standardizirano opremo, in vse to povezati z že pred tem omenjenimi podatki o kakovosti in varnosti dela za paciente. Potrebno je stabilno financiranje po podpisani pogodbi (brez sprememb v cenah sredi leta).  Vodstvo mora imeti jasno zapisana navodila, da lahko posluje le v okviru dodeljenih financ. Svet zavoda kot vodstveni in nadzorni organ zavoda mora nositi odgovornost za strokovno in finančno poslovanje. Tiskanja denarja, kot nekoč, zaradi izgub v zdravstvu, si sedaj, ko smo v območju evra, ne moremo privoščiti. Enako nesprejemljivo je, da se neurejenost naročanja ter pogoltnost ponudnikov pokriva iz rezervnih financ, kot je to naredila ministrica ga. Celarc Kolar.

4. Delitev med javnim in zasebnim zdravstvom. Ob urejenem javnem zdravstvu brez večjih čakalnih dob, korupcije, z jasnimi podatkih o kakovosti, varnosti, bi bile polemike o tem, kaj rabimo,  javno ali zasebno zdravstvo, nepotrebne, odveč! Jasno je, da je temelj urejenih sistemov javno zdravstvo. V evropskih državah je tako razmerje med javnim in zasebnim običajno v razmerju 80:20 v prid javnega, s tem da se tudi koncesionarje šteje med zasebnike, čeprav so financirani iz javnih sredstev. Tisti, ki  hočejo imeti več udobja in ne varnejših storitev, morda obravnavo pri določenem zdravniku, plačajo več, se za to posebej zavarujejo in vse to izkoristijo na posebni zavarovalni polici. Tako je urejeno v urejenih sistemih. Možno je tudi zavarovanje za povsem ločeno obravnavo, ki pa je dražje. Obravnava iste bolezni z začetkom na polici za pravo dodatno zavarovanje (ne naše prostovoljno) ali z neposrednim plačilom pri zasebniku in nato nadaljevanje v obveznem zavarovanju v javnem zavodu, po možnosti pri istem zdravniku, marsikje zdravnike kaznuje tudi z odvzemom licence. V naših razmerah čakalnih vrst lahko pride celo do tega, da bolnik z resno boleznijo ni napoten ali pregledan pravočasno in se to odkrije šele po pregledu, proti plačilu, pri zasebniku. To je nesprejemljivo in nad tem bi morali imeti pregled. Vprašanje je, zakaj se dovoljuje zdravnikom delo pri drugih delodajalcih v javnem in zasebnem sektorju. Marsikatera bolnišnica programa, dodeljenega iz strani ZZZS, ne bi mogla in ne more opraviti s svojim kadrom. Delo pri zasebniku ali koncesionarju lahko zdravniki opravljajo le z dovoljenjem delodajalca, torej ni ovir zaradi konkurenčne klavzule. Zakaj? Iz istega razloga, kot dovoljujemo zasebno delo z neposrednim plačilom zobozdravnikom, ker ni dovolj denarja za kritje vseh potreb iz obveznega zavarovanja. Zakaj torej tega ne uredimo? Zaradi neurejenosti, slabe organiziranosti in posledično s premalo denarja.

5. Stvari se lahko uredijo hitro, vendar se mora, vsaj na področju zdravstva, državna politika umakniti v ozadje in pozabiti na ideologijo. Politika bi morala vsaj ne tem področju stopiti skupaj. Zdravstvo ne more biti niti levo niti desno, je lahko le dobro, dostopno. Tudi lokalna politika mora takoj prenehati z vtikanjem v delo bolnišnic. V to jih lahko prepričamo, če bomo imeli podatke o opravljenem delu, kakovosti, varnosti in cenah v vseh bolnišnicah. Ob tem se jim bo težko vtikati, kaj naj dela posamezna bolnišnica, tudi “njihova”.

dr. Janez Remškar