fbpx

Udarec Janševe vlade postkomunistični globoki državi

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

To, kar se je že začelo kot farsa, se je izteklo v popolno blamažo. Uganili ste, govorimo o nedavno uprizorjeni konstruktivni nezaupnici levičarske opozicije, ki si je nadela ime KUL, s katero je želela zrušiti vlado Janeza Janše. Že vnaprej je bilo jasno, da je poskus obsojen na neuspeh. Predlagatelji se niso niti približali potrebnim šestinštiridesetim poslanskim glasovom podpore. In očitno so se celo sami zavedali, da za to nimajo možnosti. Kdor je gledal obraze predsednikov in poslancev teh strank pred glasovanjem, ni mogel na njih zaznati niti trohice optimizma. Tudi njihovi nastopi v parlamentu, začenši s predstavo kandidata za mandatarja, so bili izjemno anemični. Zdelo se je, kakor da vnaprej opravičujejo svoj poraz in upajo, da polom ne bo prevelik. Tako se je poslanki SAB Maši Kociper zareklo, da bi bilo “idealno” če bi dobili triinštirideset glasov (kar seveda še vedno ne bi zadostovalo). Vendar jim niti to ni uspelo.

Celotna zgodba, na kateri je temeljila “nezaupnica” je laž s kratkimi nogami. Na ustavo in njen načela (ki da jih vlada spodkopava) se sklicuje druščina, katere članica je stranka Levica, ki v svojem programu zagovarja nič manj kot nacionalizacijo podjetij. Se pravi odvzem pravice razpolaganja s svojim premoženjem, kar je ustavno zavarovana kategorija. To pomeni, da se ta stranka zavzema za rešitve, ki so izrazito protiustavne.

In dejstvo, da to njenih partneric v KUL ne moti, pove veliko o njihovem odnosu do ustave. Avtoritarizem in nespoštovanje drugače mislečih očitajo vladi tisti, ki so iz svojih strank izključili posameznike (kot sta župan Ilirske Bistrice Emil Rojc ali poslanec Robert Polnar), ki so kritizirali odločitve vodstev strank. Demokratično, ni kaj! In nadzor nad mediji očita vladi tista politična opcija, ki že desetletja obvladuje veliko večino slovenskega medijskega prostora – saj je prepričana, da ji preprosto pripada (spomnimo se slogana “RTV je naša”).

Globoka država pogorela
Poseben “biser” pa je njihov, sedaj že propadli, mandatarski kandidat Karl Erjavec. Gre za človeka, ki je sinonim za politično nenačelnost in verolomnost. V svoji karieri je zamenjal kar nekaj strank, dokler se ni “ugnezdil” v stranki DeSUS. Ko je bil lani v tekmi za vodenje stranke poražen, je napovedal dokončni odhod iz politike. A že čez nekaj mesecev si je premislil in se odločil, da se vrne. Pred vrnitvijo na čelo stranke je svojim poslancem obljubljal, da bo stranka ostala v vladi. A je takoj po izvolitvi za predsednika “obrnil ploščo” in se pridružil levičarski opoziciji pri njenem rušenju, saj se je sam videl na premierskem mestu. Potem je dejal, da bo privolil v kandidaturo, samo če dobi večino poslanskih podpisov. A si je premislil. Potem je vložil kandidaturo, a jo je umaknil in jo znova vložil. Mar naj bi takšen človek vodil vlado v času največje krize po osamosvojitvi?

Karl Erjavec je naletel na odpor v stranki DeSUS. (Foto: STA)

Nasploh je bilo celotno ravnanje KUL-a povsem shizofreno. Vlaganje in umikanje nezaupnice. Hkrati pa serijsko vlaganje interpelacij. Gre za početje, ki je nelogično. Zakaj namreč interpelirati posamezne ministre, če je želja zamenjati vlado kot celoto? Poleg tega so z napovedjo interpelacij zoper ministre iz vseh treh vladnih strank samo poenotili koalicijo (to se je pokazalo pri glasovanju o nezaupnici).

Fotomontaža: Matic Štojs Lomovšek

Dejansko je neuspeh nezaupnice Janševi vladi velik udarec ne samo za njene vlagatelje, ampak še posebej za njihove “nalogodajalce”, se pravi za centre moči, ki tvorijo postkomunistično globoko državo. Po mesecih priprav, popolni medijski ofenzivi in aktiviranju celotne mreže podpornikov so na koncu pogoreli. Tega, kar jim je uspelo leta 2012, niso zmogli ponoviti. To pomeni, da moč političnega zakulisja vendarle počasi, a nezadržno usiha.

dr. Matevž Tomšič