Povprečen desni volivec je preprost človek. Ima lastno majhno družinsko podjetje (s.p. ali d.o.o.) ali pa je zaposlen v zasebnem podjetju. Ima družino in dva otroka. Vsak konec meseca naredi dodano vrednost, ki jo njegovo podjetje uspešno proda na trg, on pa je za svoj trud plačan. Razume, kaj pomenijo mednarodna konkurenca, davki, zasebni kapital in plačilo za opravljeno delo. Vse, kar si želi od države, je, da ga pusti pri miru. Rad bi ustvarjal in pri tem plačal čim manj davka – tudi če na račun socialne države in subvencij. Saj se zaveda, da oboje sponzorirajo ravno njegovi davki. O gejih, transseksualcih, feministkah, antifa-aktivistih, rdečih džihadistih in neomarksističnih večnih študentih ne razmišlja preveč. Kar ne pomeni, da jih zatira – le ne zanimajo ga in nima dovolj časa, da bi se z njimi ukvarjal, saj je preveč zaposlen s tem, da družini nosi kruh na mizo. Rad bi živel svoje umirjeno družinsko življenje, ne da bi moral sodelovati v kulturnem in razrednem boju, za katerega misli, da je izguba časa, denarja in truda (a drugim ne zavrača pravice, da svoj čas trošijo na tak način). Strah ga je, da bo njegovo podjetje pod davčnimi pritiski neomarksistične koalicije propadlo. Strah ga je tudi, da bo kaotična begunska politika Slovenije in EU vede ali nevede uvozila belgijska džihadistična nebesa Molenbeek v vsako slovensko mesto. Volivec desnice je ostanek racionalnosti, ki je vladala malo po volitvah, potem pa nikoli več.
Na drugi strani je volivec levice, zaradi pisane zgodovine slovenskega naroda in njegove poti od pravega totalitarizma do tihega, medijsko vzdrževanega totalitarizma, zelo raznoliko bitje. V naravnem okolju ga najdemo predvsem v kakšnem piranskem ali ljubljanskem kafiču med kramljanjem z enako usmerjenimi kolegi.
Oglejte si še: Agenti desnice?
Poznamo naslednje pojavne oblike:
- Jugonostalgik – Zanj je Jugoslavija alfa in omega politično-ekonomskega združevanja med narodi. Spominja se lepih dni, ko je imel še izoblikovane mišice, ki jih je vsako leto kazal za Malem Lošinju, kjer je njegova firma socialistično povprečnih polizdelkov imela bungalov. Spominja se časov, ko so se vsi imeli radi in se za razliko od danes niso pehali za dobičkom, ampak so udarniško pomagali sosedom, prijateljem, sorodnikom. Njegov najljubši čas v letu je, ko imajo v Lidlu teden nostalgije in prodajajo izdelke, ki jih pozna še iz prejšnje države. Na Titov rojstni dan hodi v Kumrovec, na polne obletnice pa v Hišo cvetja v Beogradu. Voli za SFRJ-kontinuiteto – Socialne demokrate. Zadnje čase se vse večkrat odloča za stranko Levica, ker bolj pristno zastopajo revolucijo, ki je rodila Jugoslavijo.
- VsiNamKradejo nergač – Ta tip volivca sicer najpogosteje zapolni ogromno gručo volivcev, ki ostanejo doma. Večinoma spada v sfero anarhistov, ki verjamejo, da bi bilo najbolje, če na oblasti ne bi bilo nikogar, ljudje pa bi se zmenili po svoje – pesti bi pri tem predstavljale osnovno enoto vladavine prava. V SFRJ je nergal čez partijo, danes nerga čez njene naslednike, a nikoli ne gre na volitve, ker “nam itak vsi kradejo”. Obožuje Tita, ki je kradel in dal še nam (kar se bojda v srbohrvaščini, ki jo on govori tekoče, celo rima). Če že ima čas, tisto nedeljo voli za Zmaga Jelinčiča (“ker pove tako, kot je”), Levico (“zato, ker še nikoli ni bila v vladi”) ali vsakokratni novi obraz leve sredine (iz istih razlogov kot Levico).
- Nacionalni interesent – Je dober kolega jugonostalgika. Oba rada obujata spomine na dneve, ko smo bili še industrijska velesila s takšnimi vrhunskimi izdelki, kot so bili predvojni Deutzovi zračno hlajeni tovornjaki in enotaktni mopedi, licencirani od avstrijskega Pucha. Nacionalni interesent je dobil svojo identiteto na začetku prejšnjega desetletja med pivovarsko vojno za Union med Interbrewom in Pivovarno Laško – takrat so mu mediji preprosto in jasno dopovedali, da nam tujci kradejo družinsko srebrnino, ki mora na vsak način ostati slovenska, saj tujci kupujejo družbe le zato, da jih izčrpajo, nato pa prodajo proizvodnjo v Srbijo ali na Kitajsko. Sovraži ekonomsko globalizacijo (všeč pa mu je kulturna globalizacija). Leta 2007 je bil udeležen v kampanji proti prodaji NKBM, pri čemer se je na pamet naučil govor Milana M. Cvikla o tem, kako nam tuji institucionalni vlagatelji pred nosom kradejo družinsko srebrnino. Letos je že večkrat protestiral na Trgu republike z napisi “NLB ne damo”. Voli izključno Levico. Socialne demokrate je odpisal, ko so posamezni člani sklonjenih glav izrekli, da je treba NLB prodati v skladu z zavezami, ki jih je dala Alenka Bratušek.
- Peterokraki poslovnež – Za razliko od drugih sotrpinov ima poslovno žilico. Odprl je več socialno čutečih podjetij preko inštituta socialnega podjetništva. Imel je že dve pravični trgovini, v katerih so bili delavci plačani iz državnega fiskusa, zalogo pa je pridobil po subvencionirani ceni, pa sta vseeno propadli, zaradi konkurence tujih kapitalsko – namesto čuteče – naravnanih družb. Nato je odprl pravično okrepčevalnico BIOEKO Burger, a mu kljub subvencijam MKGP ni uspelo. Ljudje v Sloveniji še niso bili dovolj potrošniško osveščeni, da bi vedeli, zakaj je njegov največji burger Etatist zasluženo trikrat dražji od BigMaca. Zdaj se raje kot pogodbeni svetovalec na ministrstvih loteva problematike krožnega gospodarstva in išče priložnosti v novi ekonomiji, ki nastaja pod dežnikom tehnologije block chain. Verjame v davkoplačevalce – prepričan je, da so sposobni plačati vse njegove futuristične vizije. Voli katerokoli stranko, ki obljubi, da bo kadrovsko aktivirala vse njegove poslovne potenciale.
- Umetnik – Prepričan je, da je na ta svet poklican, da ljudem pove resnico o ceni, ki jo bo človeštvo plačalo – na ekološki in družbeni ravni – za brezciljno potrošništvo, na pota katerega so nas potisnile zablode neoliberalnega kapitalizma. Svoj poklic vidi kot socialistično mesijanstvo, ki si zasluži pravično plačilo. Država mu že plačuje prispevke za pokojnino, a s tem je težko preživeti. Zaveda se, da morajo davkoplačevalci seči veliko globlje v žep, da bi mu priskrbeli brezskrbno pokojnino. Zato je goreč podpornik kulturnega evra in kulturne opeke – iz vsake opeke, vgrajene v stene novogradenj, bi šel en cent za kulturo. Majhna cena za stvar, ki je transcendentalno pomembna. Letos se nadeja Prešernove nagrade za performans z naslovom Kapitalistični diabetes, ko se je sredi Kongresnega trga nag, z rdečo zvezdo, obešeno na spolovilo, polulal v pločevinko kokakole.
- Anti-imperialist – Je prav tako velik prijatelj jugonostalgika. Sovraži Nato, ZDA, EU, zahodni način življenja, ameriške restavracije s hitro prehrano, tržne znamke, potrošništvo, kapitalizem in neoliberalizem (med slednjima pojmoma ne loči dobro in ju uporablja izmenjujoče, glede na priložnost). Njegov pogled na svet je tak, kot so ga imeli prvi boljševiški borci na Slovenskem, še preden je Hitler pretental Stalina in je bil pakt Molotov-Ribbentrop še v veljavi. Njegovi sovražniki so vsi zahodni imperiji tega sveta, ki sta jih nekoč z obličja zemlje hotela spraviti nacionalni in internacionalni socializem, potem pa se je po letu 1941 za rdeči džihad boril le še internacionalni. Voli izključno za stranko, ki je uradna potomka anti-imperialistične fronte in ki še danes ponosno bije pogumen boj proti imperijem – predvsem ZDA. Na socialna omrežja lepi članke Noama Chomskyja, Amy Martin in Juliana Assangea. Če ga pozdraviš, se ne odzove s pozdravom, ampak z linkom do slik poklanih vaščanov iz vietnamske vasice My Lai ali mučenih zapornikov v bagdadskem zaporu Abu Graib. Hollywoodskih filmov ne gleda, razen tistih, ki jih režirata Oliver Stone in Sean Penn. Všeč so mu tudi dokumentarci Michaela Moora. Če mu kdo potarna, kako težko preživi s 500 evri pokojnine (za 40 let delovne dobe), mu brž pokaže slike getov v Detroitu in Comptonu.
- Kosomol – Velik prijatelj anti-imperialista, s poudarkom na prijateljstvu med materjo Rusijo in njenim južnoslovanskim satelitom Slovenijo. Ne gane ga, da je Putin pol-kapitalist, ki je podedoval Jelcinovo zlomljeno navidezno prostotržno ekonomijo. Občuduje njegovo titoistično držo, odločnost in goreče sovraštvo do ZDA (kot anti-imperialist tudi on sovraži vse, kar je zahodno, a z dodatnim poudarkom na vzhodnih povezavah). Mati Rusija ga navdaja s ponosom, panslovansko vzhičenostjo in občutkom za veličino (nas in Rusov je 146 milijonov!). Praviloma so njegovi straši srbskega porekla in so prišli k nam že, ko so služili za bivšo armado, zato je tudi versko kompatibilen z Rusi. Vsako leto se udeleži komemoracije ob Ruski kapelici. Praviloma vozi volkswagen, a ves čas govori o tem, kako dobro mu je pred 35 leti služila lada riva. Rad primerja rusko in ameriško artilerijo in piše elaborate o tem, kako Lockheed Martin F-22 nima možnosti proti Sukhoju Su-57. Odkar je spoznal, da je Karl Erjavec njegova sorodna duša, voli izključno DeSUS.
- Drnovškov demokrat – Prepričan je, da je Janez Drnovšek v devetdesetih iznašel novo obliko tihega socializma po meri Slovenca. Leta 2000 in 2004 je doživel živčni zlom, od takrat pa se počasi pobira in išče svojega idola v zmeraj novih likih, ki jih kreira politična levica. Voli nove obraze, ki bolj ali manj uspešno nadaljujejo neumorno delo velikega državnika, ki se je desetletje uspel upirati privatizaciji velikih državnih družb, hkrati pa na zunaj kazal znake ekonomske progresivnosti in napredka. Eden redkih, ki voli leve stranke, a ne čuti neizmernega sovraštva do ZDA in njenih zahodnih satelitov. Še več – Skandinavijo vidi kot uspešen socialistični eksperiment in pozdravlja ameriški val novih socialistov, ki so jih skozi stranska vrata v ZDA znova pretihotapili demokrati. Bernie Sanders je po njegovem ameriška inkarnacija doktorja Janeza Drnovška. Ob koncu prejšnjega desetletja je sledil svojemu idolu in se podal na pota misticizma in raziskovanja okultizma, prakticirati je začel tudi kundalini jogo in kanalizirati univerzalne energije skozi energijsko čakro na sredini svojega telesa. Izjemno je bil vesel, da je bil tudi prejšnji premier Cerar naklonjen ezoteriki – nekaj časa ga je celo videl kot pravega naslednika dr. Drnovška. Pozneje se je ljubezen ohladila, danes se je zagrel za Marjana Šarca, ki že oddaja prave gradualistične signale.
- Ateist – Je goreč nasprotnik monoteističnih ver. Pravzaprav le dveh monoteističnih ver – krščanstva in judaizma. Islama sicer načeloma ne mara, ampak si racionalizira, da so bili muslimani tako dolgo zatirani s strani zahodnih kolonialistov in krščanskih križarjev, da si zdaj lahko privoščijo, karkoli si želijo. Na polici ima Dawkinsovo knjigo The God Delusion, s podčrtanimi citati, ki jih bo lahko uporabil v internetnih debatah z vernimi nasprotniki. Sorodnike, prijatelje in sodelavce opozarja, da bodo morali vsi začeti hoditi k maši, verouk za otroke pa bo postal obvezen, če bo zmagal Janez Janša ali kdorkoli drug na desnem delu političnega spektra. Rad spominja na spolne zlorabe katoliških duhovnikov v ZDA in vernike opozarja, da so s tem, ko se o tem ne pogovarjajo, pasivni sostorilci. Igor Lukšič njega in njegove kolege včasih uporabi za vohunjenje po verskih ustanovah. Je velik pristaš posebnega davka na cerkev in renacionalizacije cerkvenega premoženja. Ljudi konservativnega svetovnega nazora zmerja s klerokatolibani. Občasno jih opomni na inkvizicijo in križarske vojne (o katerih si deli mnenje z Abu Bakr al-Bagdadijem, da so povod za islamski džihad proti zahodnim državam). Nošnjo burk in nikabov vidi kot izraz svobodnega izražanja in s prstom kaže na nune, ki prav tako nosijo naglavna pokrivala. Voli pretežno levo sredino, čeprav ne sliši rad, da Cerar in Šarec hodita k maši (jima pa oprosti, saj je prepričan, da je alternativa krščanski fundamentalizem desnice in s tem sežiganje čarovnic na grmadi).
- Feministka – Ženska (a ne vedno), ki je prepričana, da so beli, heteroseksualni, starejši, konservativni moški, ki jih v Sloveniji uteleša desnica, jedro vseh njenih težav. Večino svojega življenja preživi na preži za mikroagresije. Čaka, da kak moški pohvali njeno frizuro, nove kavbojke ali sončna očala. Ko se to zgodi, moškega obtoži spolnega nadlegovanja in v medije spusti ganljivo #metoo pismo, v katerem sebe in svoj boj za enakost primerja z bojem sufražetk. Prepričana je, da enakopravnost ni dovolj. Tudi enakost ni dovolj, saj bi fizično močnejši moški enakost izkoristili v svojo prid. Edina prava in pravična družbena ureditev je državno-prisilni matriarhat, v katerem ženska postane center človeške družbe, okoli katerega se vrtijo politika, ekonomija, družba in kozmos na splošno. Idealizira Naomi Klein in iz njenih del črpa svojo antikapitalistično anti (ekonomsko) globalistično nastrojenost. Zato je zvesta volivka stranke Levica. Na zadnjih volitvah pa jo je prepričala Alenka Bratušek – ker je ženska in ker je povedala, da je Janeza Janšo vrgla iz oblasti. Je dobra prijateljica jugonostalgika, anti-imperialista in nacionalnega interesenta. Verjame v totalitaristični državni nadzor nad svobodo do izražanja in podpira ustanovitev internetne policije, ki bi nadzirala uporabnike socialnih omrežij. Blizu ji je kitajski sistem družbenih točk, po katerem bi vsak državljan z neprimernimi izjavami na internetu, v medijih ali kar tako na ulici zbiral kazenske točke – ko bi jih zbral preveč, bi sledile družbeno-kazenske posledice: prepoved nakupa letalskih kart, trajna blokada do sredstev kreditiranja (feministka je med drugim podpornica centralnega državnega bančništva) in prisilna hoja brez obleke po trgu glavnega mesta. Feministki je všeč tudi ateist; skupaj katoliško cerkev – poleg kapitalizma – vidita kot glavno oviro pri popolni emancipaciji žensk. Podpira muslimanske ženske, ki želijo nositi burko in nikab – včasih si obleče burko tudi sama, kot protest proti neoliberalnim, zahodnim vrednotam. Zlorabe žensk v muslimanskem svetu je ne zanimajo pretirano, saj ima preveč dela že s tem, da fantom v okolici razlaga, kako je lahko že povabilo na zmenek oblika posilstva.
- Slovenski Bono – Kot slavni irski anarholevičarski kolega je tudi on povsem zavezan ideji miru na Zemlji. Prepričan je da vojne divjajo le zato, ker ni pravične redistribucije bogastva po svetu. Zato smo krivi predvsem zahodnjaki, bivši kolonialisti, ki smo Afričanom, Arabcem in Azijcem kradli naravna ter človeška bogastva. Po njegovem smo zato moralno dolžni sprejeti vse ekonomske migrante tega sveta, saj smo jih vendarle sami naredili. Državne meje, mejne kontrole in nacionalna suverenost so mu moralno sporni koncepti. Želi, da se čimprej ustanovijo redne trajektne povezave Latakia-Genova, Tripoli-Rim ter Aleppo-Barcelona in brezplačna enosmerna letalska linija Mogadishu-Frankfurt. Slovenija naj za svoj del kolonialne krivde sprejme vsaj 100.000 beguncev, naseli pa naj jih po periferiji, da bodo lahko uživali v naravi. V mestu, kjer prebiva on, jim tako ne bi bilo všeč. Voli izključno stranko Levica, če bo kdaj ustanovljena migrantska stranka, bo volil njo.
- Čegevara – Star je okrog 29 let, vpisan v prvi letnik družboslovne fakultete, čeprav ga tam že leta niso videli. Rad se druži z anti-imperialistom, jugonostalgikom in nacionalnim interesentom – med sabo se nagovarjajo s “tovariš”. Voli izključno stranko Levica, pa še to le zaradi Mihe Kordiša. Preostali del stranke je zanj premalo radikalen. Prepričan je, da je edina pot do pravične družbe ta, da se kapitalistom zasežejo proizvodna sredstva. Rad pokaže na vse uspehe bolivarskih revolucij po Latinski Ameriki – od brezplačnega šolstva in brezplačnega zdravstva do brezrazrednih družb, kjer nihče ni zavisten bogatemu sosedu. Prepričan je, da se bo bolivarska revolucija zgodila tudi v Sloveniji in Evropi. Doma ima za ta srečen dan že pripravljena bajonet pravičnosti in kij enakosti, s katerima bo potolkel pohlepne kapitaliste. Živi pri starših, čeprav mu že leta grozijo, da ga bodo vrgli na cesto, če si ne pospravi sobe in če z vrta ne bo odstranil doprsnih kipov Simona Bolivarja, Bogomirja Kovača in Huga Chaveza. Živi od socialne podpore in pomoči staršev. Na lastni koži je okusil, kako malo je 380 evrov na mesec v državi, kjer je oblast tako oderuško obdavčila alkohol. Čeprav je napisal več študij o agrokombinatih, zadružnem zbiranju vseh slovenskih trgovcev in krožnem gospodarstvu, za katere so mu različna ministrstva plačala lepo neobdavčeno premijo, še zmeraj ni dovolj za vse kaviar-socialistične razvade. Zato je velik podpornik univerzalnega temeljnega dohodka (ki naj bo enak minimalni plači). UTD je seveda le začasna rešitev, preden bo skupaj s soborci dovolj močan za pravo revolucijo. Čeprav prijateljuje z jugonostalgikom, se mu zdi, da je bila SFRJ preveč neoliberalna tvorba, da bi lahko vzdrževala trajno marksistično revolucijo. Iz istih razlogov po njegovem mnenju propada tudi Venezuela – Maduro je več kot očitno ameriški podtaknjenec, ki skupaj z ZDA rahlja dosežke Chavezove revolucije. Na iPhonu XS ima črno ozadje s krvavo-rdečimi črkami na sredini, ki pravijo: “Hasta la victoria siempre.”
- Socialistični kulak – Ima ogromno kmetijo s 1.000 glavami živine, 10 sodobnih traktorjev in 100 hektarjev zemlje. Prepričan je, da je država dolžna prisiliti družbe, odkupovalce njihovih pridelkov, da kupujejo po cenah, ki so nad tržno. Če jih ne more, bi morala država preko zadružnih pobud odkupovati sama. Kako pa naj drugače tekmuje z manj okusnimi, a cenejšimi izdelki iz tujine? Kupec je pač nevednež, ki mu je najpomembnejša cena, šele nato pride na vrsto slovenska kakovost. Zelo mu je godilo, ko je Židanovo ministrstvo za kmetijstvo spustilo milijone davkoplačevalskega denarja v akcijo Naša super hrana, ki je slovenskega potrošnika dodatno opomnila, kako superiorni so slovenski prehrambeni izdelki. Včasih je volil SLS, danes pa je skoraj izključno volivec Socialnih demokratov – edine stranke, ki razume slovenskega kmeta in njegov boj s tujimi konkurenti, ki zastrupljajo domače okolje z dumpinškimi cenami živil. Sovraži genetsko spremenjeno hrano in je pristaš bio pridelave. Ko mu ljudje dopovedujejo, da so pesticidi, ki se uporabljajo na ne-bio pridelani hrani, znanstveno dokazano varni, bo povedal, da v znanost ne verjame, bolj mu je pomembna zdrava kmečka pamet.
- Janšofrenik – Volivec, ki so ga leta bombandiranja v večinskih medijih povsem prepričala, da je Janez Janša edina ovira Slovenije pred prosperiteto in scenarijem Nove Švice. Tudi če bo leta 2043 levica že 30 let zapored na oblasti, ljudstvo pa bo na plesniv kruh čakalo v kilometrski vrsti, bo on tam nekje na sredini vrste vpil: “Prekleti Janša, kaj si nam naredil!” Rad govori o švercu orožja, aferi Patria in aferi Depala vas. Najlepši dan v njegovem življenju je bil, ko so Janšo leta 2014 zaprli, drugi najlepši pa, ko je Državljanska lista izstopila iz koalicije leta 2013. Sicer je po intuiciji socialist, a nima nobenega globokega ideološkega, ekonomskega ali političnega prepričanja. Volil bo vsakega, ki bo povedal, da z Janšo ne bo šel nikoli v koalicijo, pa mu politbarometri napovedujejo dovolj veliko podporo, da se ga sploh splača voliti. Ves čas poudarja, da bi mogoče volil desnico, če ne bi bilo Janše, a nikoli se ne odloči za katero od desnih strank, katerih predsednik ni Janez Janša. Na smrt je skregan z VsiNamKradejo nergačem, ker ta meni, da vsi kradejo, Janšofrenik pa je prepričan, da je tak le Janez Janša. V politiki je sicer letargičen, s strastjo in navdušenjem je leta 2011 volil le za ljubljanskega šerifa, ki je kot princ na belem konju prijahal iz mestne hiše in Slovenijo (vsaj tako se je takrat zdelo) rešil pred pogubo in propadom. Upa, da bo nekoč lahko pisal za Mladino. Tako bo od svoje obsedenosti dejansko nekaj zaslužil, zaenkrat je čir na želodcu vse, kar ima pokazati.
Ne sovražite teh štirinajst psihosomatsko kompromiranih osebkov. Večina si ni sama kriva. Pokažite jim, da obstaja druga pot. Kajti eden od teh štirinajstih je gotovo vas sosed, znanec, sodelavec, morda celo partner. Pogovorite se z njim. Doza Adama Smitha, Miltona Friedmana in Friedricha Hayeka na dan prežene socialistično utopijo stran.
Mitja Iršič