Lačen trebuh nima ušes

Miro Petek

Kar precejšen zasuk je v javnosti zaznati ob zadnjih nastopih Marjana Šarca. Zadnja primerjava politične koalicijske realnosti s peko krofov je tudi vsem tistim z največjo mero tolerance segla čez rob. Šarec se rad zateka k metaforam in raznim besednim figuram. Tega je bil vešč, ko je bil še v vlogi Serpentinška. Takrat je poskušal metafore in besedne figure kovati v enostavne povedi, ki so jih ljudje poznali in razumeli in so se jim na veselicah seveda glasno režali. Kot predsednik vlade pa je ohranil domala enako retoriko kot takrat, ko je bil še ceneni zabavljač. Vendar z eno bistveno razliko − na političnem parketu uporablja metafore in besedne igra, da bi se izognil konkretnim odgovorom na vprašanja, ker bodisi odgovorov ne ve, bodisi je to odraz arogance in podcenjevanja sogovorcev.

Metafora je v literaturi, predvsem v poeziji, dragocena stilska figura, v kontekstu Šarčeve politične govorice, ki pa je sila preprosta in včasih že ulična, pa zveni zelo bedno. Analogija ali asociacije s cvrtjem krofov in toplo kuhinjo pri ljudeh ni naletela na simpatije, saj si državljani od predsednika vlade končno želijo resnih odgovorov, ne pa nenehnih poskusov zatekanja k trivialni humornosti. Aleš Berger je pred meseci v Sobotni prilogi Dela Šarčevo igralsko preteklost in njegov igralski potencial seciral do potankosti. Konkretno, raztrgal je njegovo cirkuško kariero z dodatkom, da sicer diplomirani igralec za sabo ni pustil kakšnih resnih odrskih ali filmskih vlog.

Metafore − Šarčeva šibkost
Res je, vsi veliki politiki v svojih govorih uporabljajo metafore, mnogokrat tudi povsem mimo, zunaj pravega konteksta, nikakor pa ne tako ceneno in tako pogosto, kot to počne naš predsednik vlade. Tudi v novinarstvu in publicistiki je metafora velikokrat uporabljena in skozi njeno rabo se tudi sluti širina in inteligenca pisca, v slovenskem medijskem prostoru pa običajno prebiramo le zlajnane in obrabljene metafore. Ko naletim na metaforo “čas je denar”, neham brati, poslušati ali gledati. Tudi Marjan Šarec pri metaforah ni najbolj izviren. Ker je zelo šibak v politični argumentaciji, zelo pogosto išče izhod v metaforah. Seveda pa metafore ne bi bile slab pripomoček, če bi z njimi podkrepil dobro argumentacijo, a kot smo že zapisali, Šarcu metafore pretežno služijo za izmikanje ob konkretnih vprašanjih.

Dobro, delno moramo premierja tudi razumeti, pač glede na to, kakšno publiko in volivce nagovarja. Del slovenskega političnega telesa je s svojo retoriko speljal na led in sedaj mu skuša ugajati na enak način kot njega dni pod vaškim kozolcem. Govoriti pač mora enostavno. Če bi novinarki na temo revščine v Sloveniji postregel z metaforo “lačen trebuh nima ušes”, potem gotovo ne bi bil razumljen. To metafora nam pove, da revež nima časa in niti energije, da bi se ukvarjal s čim drugim, kot z iskanjem preživetja. Nima energije, da bi razmišljal, kdo ga je pahnil v revščino in kdo bi ga iz te revščine lahko potegnil. Ne zanima ga politika in običajno ne gre na volitve.

Trebuhi elite težko razmišljajo o prihajajoči krizi
Predsednik vlade Marjan Šarec se je v zadnjih tednih znašel v kar veliki stiski, največji, odkar je prevzel vodenje manjšinske vlade. Navdušenje javnosti nad njegovim vladanjem se je začelo ohlajati, kar so zaznale tudi provladne agencije merjenja javnega mnenja, ki niso mogle mimo očitnega trenda. Tokrat ne gre za običajne trike, ko s prirejenimi podatki mobilizirajo volivce in koalicijske stranke, da strnejo svoje vrste. Škandali se kar vrstijo in tudi do vlade tolerantni dominantni mediji ne morejo vsega spregledati in ignorirati. Ljudje po dobrem letu dni Šarčeve vlade znova spoznavajo, da so bili novi obrazi spet velik nateg. Aktualna vladajoča garnitura je inventivnost vladanja doslej pokazala le pri vulgarnem trošenju in kadrovanju, kar je v tem letu prišlo dobrega, je posledica inercije in zunanjih vplivov. Ta čas pa ravno od zunaj prihajajo tudi sporočila in opozorila o ohlajanju gospodarstva, kar bo kmalu udarilo tudi v Sloveniji. Sedaj bi morali pokazati odgovornost in modrost vladanja, kako se pripraviti na skorajšnjo krizo, ki jo napovedujejo analitiki.

Toda trebuhi slovenske politične elite niso lačni. Nasprotno, nažrti so od obilja in verjamemo, da v ugodju in blaženosti od oblasti težko razmišljajo o prihajajoči krizi.

Miro Petek