Česa se lahko naučimo od komunistov?

Datum:

Zakaj si muslimani ne pustijo dopovedati tako kot katoličani, da je v Franciji vera pač zasebna stvar – nekaj, kar pustiš doma, nekaj, o čemer ne razpravljaš v javnosti? Odgovor je preprost. Muslimani so zamudili obdobje terorja in giljotine. V Francijo so prišli kasneje.

16. oktobra 2020 je 18-letni čečenski begunec v Parizu obglavil francoskega učitelja Samuela Patyja, ki je učencem v sklopu učne ure o svobodi izražanja pokazal karikature kontroverznega francoskega satiričnega časopisa Charlie Hebdo, ki so med drugim brile norce iz Mohameda.

Oglejte si še: Trumpova zmaga

Francija je ponorela. Vsa leta pred tem, ko so se različni džihadisti zaganjali s tovornjaki v trume ljudi ali pa s strojnicami masakrirali vse pred seboj v imenu Alaha, so to še nekako prenesli. Ko so teroristi leta 2015 pokončali pol redakcije Charlieja Hebdoja, so bili še vedno najglasnejši vzkliki po strpnosti in toleranci. Islam je religija miru, džihadisti so samo nekaj gnilih jabolk, moramo biti solidarni, pravi liberalna mantra. Osebno menim, da so džihadisti gangrena. Preostanek islamskega sveta morda na glas pritrjuje, a jim na kraj pameti ne pade, da bi si zaradi tega odrezali ubijalsko roko, ki jih hrani.

Islam in Francija
Kaj se je torej zgodilo leta 2020, da je sam francoski predsednik, velik zagovornik miru in sožitja, solidarnosti in tolerance, kakor se je predstavljal na predsedniških volitvah proti Marine le Pen leta 2017, napadel tako imenovani islamistični separatizem? Mar ni islam religija miru? Macron je resda pokazal zobe, zaradi česar so sledili pozivi k bojkotu francoskih izdelkov, medtem ko so voditelji muslimanskih držav po svetu skušali prekositi drug drugega v prikazovanju muslimanov kot žrtev v Evropi, a le nekaj terorističnih napadov kasneje in Macron hiti popravljati medije, da sam ni nikoli kritiziral islamskega separatizma, temveč islamističnega.

Diaprojekcija karikatur Charlieja Hebdoja, ki se norčuje iz krščanstva, islama in judovstva, v spomin na obglavljenega francoskega učitelja, ki ga je pokončal islamistični terorist. (Foto: epa)

Macronova premisa je, da sam napada ideologijo, ki naj bi bila škodljiva za vrednote sekularne Francije, to je čisto po naključju tiste razsvetljenske vrednote, do katerih sem bil v preteklosti že kritičen. Ni problem islam kot tak, bo hitel zatrjevati Macron, problem je islamizem. Vidite, vera sama po sebi lahko sobiva s sekularno razsvetljeno Francijo, problem je ta zanikrni politični del, ki kar noče izginiti. Zakaj si muslimani ne pustijo dopovedati tako kot katoličani, da je v Franciji vera pač zasebna stvar, nekaj, kar pustiš doma, nekaj, o čemer ne razpravljaš v javnosti? Odgovor je preprost. Muslimani so zamudili obdobje terorja in giljotine. V Francijo so prišli kasneje.

Komunisti so odgovarjali z jezikom, ki ga skrajneži razumejo
Rešitev problema se torej ponuja sama od sebe. Da “islamisti”  zelo dobro razumejo jezik nasilja in terorja, potrjuje zgodba iz leta 1986, objavljena v LA Timesu. Hezbolah je ugrabil štiri sovjetske diplomate in v zameno za njihovo izpustitev od Sovjetske zveze zahteval, da Sirija preneha obstreljevati Tripolis. Sovjeti so poskusili s pogajanji. Hezbolah jim je poslal truplo enega od usmrčenih diplomatov. Pogajalci so si umili roke in prepustili zadevo KGB. Ti so izsledili enega od sorodnikov takratnega vodje Hezbolaha, ga prijeli, kastrirali in v kosih dostavili vodji teroristične skupine. Islamisti so razumeli sporočilo. V kratkem so bili preostali trije sovjetski ujetniki izpuščeni − nepoškodovani.

Foto: epa

Podobno pragmatičen, a nekoliko bolj obsežen pristop je ubrala Kitajska komunistična partija z muslimani v provinci Xinjiang. Vse do leta 2017 so se ukvarjali z nadležnimi terorističnimi napadi, nato so sklenili, da je bilo dovolj. Sledili so drakonski povračilni ukrepi, množični nadzor, povečano število aretacij in vzpostavitev sistema tako imenovanih prevzgojnih taborišč, kjer naj bi bilo zaprtih okoli milijon ujgurskih in drugih kitajskih muslimanov. Končni rezultat? Od takrat niti enega terorističnega napada ni več.

Kaj naj torej stori Francija? Mar je “demokratični” Franciji dovoljeno, kar si drzne “komunistična” Kitajska? Še zdaleč ne. Treba je misliti na uboge človekove pravice, to utelešenje francoskih vrednot. A treba bo izbirati, ali Francija ali podreditev islamu. In “islamizem” razume samo en jezik. Samo upamo lahko, da bodo muslimani v Evropi resno vzeli svarila turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki opozarja, da muslimane v Evropi preganjajo huje od Judov pred II. svetovno vojno, in bodo zapustili Evropo. Zadnja stvar, ki bi si jo želeli, je drugi holokavst.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. (Foto: epa)

Do takrat pa ostane represija, izgon celotnih družin teroristov in onemogočanje islama na vsakem koraku tako akademsko kot finančno. Navsezadnje je to vojna. Totalna vojna. Pa če se Macron tega zaveda ali ne.

Ivan Šokić

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...