Delajte kot vam rečem!

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Politiki bi morali biti brezmadežni. Politiki, posebej voditelji in državniki bi morali biti za zgled. Kaj pomeni “biti za zgled”? Biti za zgled pomeni, da zgledna oseba zaradi svojega (pametnega, koristnega…) ravnanja zasluži posnemanje drugih oseb. Osebe, ki naj bi bile za zgled, opazujemo z velikim zanimanjem in s kritičnim očesom. Med njihovimi besedami in njihovimi dejanji ne bi smelo biti protislovja. V tem primeru z istovetenjem ni težav. Ali od politikov pričakujemo, da bi bili svetniki? Junaki? Na tem področju – če izvzamemo angleško kraljico – vlada pomanjkanje. Slovenski politiki niso izjeme. Anton Korošec je imel nekaj spotikljivih lastnosti, ki so jih zaradi njegovega duhovniškega poklica prikrivali. Edvardu Kardelju bolj kot osebne očitamo politične prestopke. Še najbližji profilu zglednega državnika je bil Jože Pučnik, ki je bil celo mučenik. Janez Drnovšek ni bil brez napak, vendar ga mnogi jemljemo za zgled. Bil je načelen, spreten, velikodušen, na koncu, bolezni tudi on mučenik. Občudovali smo Johna F. Kennedyja in Billa Clintona. Sta bila res brezmadežna? Menda je bil vzorna osebnost Charles de Gaulle. Podobno Vaclav Havel ali nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher. Sicer politični uspeh in prodornost nista vselej skladna z osebno popolnostjo.

Pisec teh vrstic sem bil v šolskem letu 1978/1979 gostujoč profesor (visiting professor) na kanadski Queen’s University in sem vsak dan bral tamkajšnje časopise. V njih so redno poročali o poslih in življenju predsednika Liberalne stranke in vlade Pierra Trudeauja, očeta aktualnega predsednika kanadske vlade Justina Trudeauja. Kolikor se spominjam, so imeli takrat mrzlo zimo in nekaj (za tedanje jugoslovanske pojme zanemarljivih) gospodarskih težav. Predsednik vlade je zaradi njih državljanom priporočil, naj božične počitnice preživijo v domovini, ne pa recimo na Karibih, kamor so – vsaj premožnejši – Kanadčani odhajali, da se za nekaj dni rešijo mraza. Predsednik vlade se svojega nasveta ni držal, ampak je skupaj z mnogo mlajšo in privlačno soprogo odpotoval na jug. Ko se je po novem letu ves zagorel pojavil v javnosti, so ga novinarji zasuli z neprijetnimi vprašanji okrog dvojnih meril itn. Pierre Trudeau je pojasnil: Delajte, kot govorim, ne kot delam jaz. (Do as I say, not as I do). Iz tega je nastal manjši škandal, ki pa neizmerno popularnemu Trudeauju ni škodil.

Trudeaujev odgovor so primerjali s poročilom o Jezusovem govoru množicam in učencem: Vse torej, kar vam porečejo (pismouki in farizeji), storite in ubogajte, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. (Matej 23, 3). Gre za zagoneten tekst.

  1. Po eni strani gre za svarilo pred hinavstvom oz. lažmi, saj govori o protislovju/razločevanju med besedami in dejanji, pri čemer so dejanja pismoukov in farizejev lažna;
  2. Po drugi strani gre za poziv k ubogljivosti oz. disciplini; govori o prednosti besed pred dejanji: ljudi je treba soditi po besedah (pri pismoukih in farizejih je treba upoštevati, kar “porečejo”, tj. ukažejo, naročijo, ne pa tistega, kar delajo).

Trudeau je uporabil drugo – bolj sporno – razlago Matejevega poročila in preživel. Pučnik bi rekel “pa nikome ništa!” Trudeauja so najprej imenovali hinavca, s svetopisemskim besednjakom farizeja. Toda če natančno premislimo, je poročilo o Jezusovih besedah dvoumno. Jezus pravi: Vse torej, kar vam porečejo, storite in ubogajte, po njihovih delih pa se ne ravnajte…” Drugače povedano: upoštevajte besede, ne dejanj! Z besedami Pierra Trudeauja: Delajte, kot vam pravim, ne kot delam jaz. Politiki večjega formata so poleg tega, da so duhoviti, tudi iskreni. Nekoč je Tony Blair na očitek, da danes govori nekaj drugega kot v preteklosti, odvrnil: “To je bilo nekoč, zdaj je pa tako.

Malenkostni Izraelci, velikodušni Kanadčani
V primerjavi z liberalno Kanado je bil v Trudeaujevem času Izrael bistveno bolj malenkosten. Marca 1977 je tamkajšnji laburistični predsednik vlade Yitzhak Rabin, ki je bil nekaj let pred tem izraelski veleposlanik v ZDA, skupaj z ženo obiskal Washington oz. tedanjega predsednika Jimmyja Carterja. Med obiskom je šla Rabinova soproga Leah v banko in dvignila nekaj denarja z dolarskega računa, ki sta ga bila z možem odprla v času veleposlanikovanja. Takrat so bili bančni računi v tujini Izraelcem prepovedani, torej bi morala Rabinova ob koncu svojega mandata račun zapreti, vendar tega – iz razlogov, ki mi niso znani – nista storila, washingtonski dopisnik izraelskega časopisa Haaretz, ki je z zvijačo prišel do bančnega podatka, pa je zadevo razpihoval, dokler Rabin ni odstopil. Po njegovem odstopu je postal predsednik vlade konservativni Menachem Begin, ki mu je po posredovanju Carterja naslednje leto uspelo skleniti z egiptovskim Sadatom Sporazum iz Camp Davida. Sadata so ubili oktobra 1981, Rabina pa novembra 1995: potem, ko je leta 1992 spet postal predsednik vlade, leta 1993 v Oslu podpisal sporazum s Palestinci in leta 1994 skupaj s Simonom Peresom in Jaserjem Arafatom dobil Nobelovo nagrado za mir.

10. decembra 1994 so palestinski voditelj Jaser Arafat, izraelski zunanji minister Simon Peres ter izraelski premier Yitzhak Rabin v Oslu prejeli Nobelovo nagrado za mir. (Foto: epa)

Kot rečeno, so bili leta 1977 Izraelci malenkostni, naslednje leto pa Kanadčani velikodušni. Pozneje so se stvari na Bližnjem Vzhodu zaostrovale, predsednike so celo pobijali. Vendar jih niso pobijali  sovražniki, ampak domača opozicija. O ravnanju slovenske opozicije nekaj malega v nadaljevanju.

Puljenje zobem tistim, ki omogočajo preživetje koalicije
Kako pomembne so besede in teksti, s(m)o izkusili v jugoslovanskih socialističnih časih. Tu mislim na Jožeta Pučnika in Milovana Đilasa, na Marjana Rožanca, Vlada Gotovca, Edvarda Kocbeka, Viktorja Blažiča …; na revije od Revije 57, Perspektiv in Nove revije, v osemdesetih letih tudi Mladine. Nekoč je Slavoj Žižek duhovito ugotovil, da Tito nikoli ni nič delal, ampak je samo govoril. Važna je bila propaganda. Pomembne so bile diskvalifikacije, ki so jim sledila dejanja, na primer – kot jih je nekoč svojim nasprotnikom neresnično in krivično pripisal Milan Kučan – likvidacije. Koga je likvidiral Demos? Nikogar!

Washingtonski dopisnik Haaretza se je vendar moral potruditi. Šel je v banko, kjer sta imela dolarski račun zakonca Rabin, se zlagal, da je njun dolžnik in da bi rad na Rabinov račun položil 50 dolarjev. V slovenskem primeru so zavezniki slovenske levice v pravosodju (in na tožilstvu) kaznovali Janeza Janšo z obtožbo, da je neznanega dne na neznan način na neznanem kraju dobil obljubo nagrade za nekoga drugega, nakar so ga tik pred parlamentarnimi volitvami poslali v zapor. Sodili so po tožilčevih (Ferlinčevih) besedah, ne po dejanjih.

Aleksandra Pivec (Foto: STA)

Značilen je cirkus, ki so ga uprizorili nasprotniki aktualne vlade v zvezi z Aleksandro Pivec. Na svojo stran so dobili tudi poslansko skupino, ki je – skozi usta svojega vodje – govorila in govorila o izletu na Kras in prenočevanju v Izoli, kjer so nekaj zamečkali z računi, ki niso bili kdovekaj. V resnici je šlo za namero, da enega za drugim izpulijo zobe, ki v teh koronskih časih prispevajo k preživetju koalicije. To, kar govorijo o ministričinih obiskih, je postranska stvar. Bistvo je rušenje vlade, ki bi jo morali ocenjevati glede na dosežke, ne glede na obrekovanje. Trudeau je Kanadi zagotavljal petnajst let stabilnosti, Rabin je dobil Nobelovo nagrado, Janez Janša pa se tudi ni pustil kar tako odgnati.

dr. Dimitrij Rupel