fbpx

Digitalizacija

Nekdanji zunanji minister in diplomat dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

1. “Povsem jasno mi je, da se je tudi literarni svet povsem digitaliziral, predvsem v tujini, in da mi še vedno vztrajamo v analognih svetovih. Že sam podatek, da tiskanim revijam namenjamo skoraj 600.000 evrov, znatno nižje zneske pa namenjamo za pretvorbe, je rahlo presenetljiv …

2. “Glede digitalizacije moram povedati, da jo imam poln kufer. Vsake par mesecev morajo spreminjati programe, da so bolj moderni, v resnici je pa vse še bolj zmešano … V založništvu je bilo to en čas zelo ‘in’, na zadnjih sejmih pa so se s svojimi elektronskimi bralniki malo umirili. Otroku je seveda najlaže v roko potisniti eno tablico, pa naj se v enem kotu igra z njo in pritiska na gumbe. Sevanje in kvarjenje oči so stranski produkt. Od odraslih sem videla samo enega, ki se je matral brati roman s tablice.”

(Elektronski sporočili pomembnih slovenskih avtoric.)

Novosti po navadi spremljajo prerokbe dveh vrst: da bodo novosti uničile zaklade preteklosti ali da bodo izboljšale življenje. Nekoč so napovedovali, da bosta izum filma in pojav kinematografov uničila gledališče; nato, da bo televizija nadomestila film; še pozneje, da bodo v tekmi s svetovnim spletom in po zaslugi družabnih omrežij poraženi ali celo propadli tiskani mediji in celo televizija. V valovih so se črnoglede napovedi pojavljale tudi pri knjigah, ki so z nami, odkar so jih začeli tiskati – v začetku zaradi cerkvenih potreb in da bi dosegli množice – sredi davnega petnajstega stoletja. Knjige poleg “papirnega” živijo tudi “digitalno” življenje! Poleg klasičnega kupovanja in branja je vse več ponudbe in povpraševanja tudi na spletu. Danes je veliko govora o t. i. e-knjigah, ki objavljajo besedila in/ali podobe v digitalni obliki; od tiskanih objav pa se razlikujejo edino po tem, da jih je mogoče kupiti in brati s pomočjo elektronskih naprav, kot so računalniki, telefoni, tablice itn. Gotovo zbujajo pozornost (in strah) domneve, da bi od knjig ostale samo e-knjige oz. da bi digitalizacija pomenila konec knjig, knjižnic in knjigarn. (Morda potem sploh ne bi bilo treba graditi nove ljubljanske knjižnice NUK 2?) Danes velike knjižne zbirke prenašajo/pretvarjajo svoje zaloge v elektronsko/digitalno obliko, da je mogoče na spletu doseči klasike, zgodovinske dokumente in tudi novejše knjige, ki niso izšle v digitalni obliki.

Knjige precej trdovratno kljubujejo medijskim preobratom in prerokbam. Preživele so pritiske cenzorjev in požigalcev, se usmerjale k raznolikim javnostim, bile popularne, propagandne, larpurlartistične, elitne, cenene, dostopne in nedostopne, reprezentančne in žepne … Od vseh branj je branje običajnih knjig še vedno najbolj praktično, saj jih lahko damo v žep, vzamemo v posteljo ali na plažo, saj ne potrebujejo elektrike in tehnike. (Težava je morda v tem, da moramo v primeru, če jih je veliko, zanje priskrbeti prostor v knjižnih omarah.) Pri Slovencih so knjige od zadnje tretjine 19. stoletja vsebovale skrita sporočila oz. šifre narodne osvoboditve in državnosti. Prva slovenska ustava se je imenovala pisateljska ustava.

Vsi smo umetniki
Voditelji (jugo)slovenske socialistične kulturne politike so – navdihnjeni z marksističnimi idejami – sprožili kampanjo Vsi smo ustvarjalci in Vsi smo umetniki. Ta kampanja na neki način odmeva tudi v številu knjig (5.000), ki jih na leto napiše tisoč slovenskih pesnikov in pisateljev. Danes je proizvodnja knjig povsod po svetu cenejša in preprostejša, kot je bila nekoč. Danes si lahko – če ne gre drugače – svoje knjige natisnemo z domačim računalnikom in tiskalnikom. Založbe in tiskarne so po zaslugi računalnikov odpustile stavce in korektorje. No, problem niso proizvajalci in proizvodnja, ampak objava in bralci, kar še posebej velja za Slovenijo, katere uradni jezik – čeprav smo ga z osamosvojitvijo rešili iz podrejenosti – govori malo ljudi. Na omejenem trgu količina knjiž(ev)nih proizvodov in proizvajalcev povsem pričakovano povzroča napeto tekmovanje in konkurenco, tudi izključevanje in izločanje vključno z ideološkimi prijemi, ki mejijo na konflikt interesov itn. (Se spomnite tiste znamenite izjave: “Ni važno, če je pismen, važno je, da je naš!”)

Opraviti imamo z dvema tekmovanjema: s konkurenco (med založniki in avtorji) za sredstva iz javnih, državnih ali evropskih skladov in z bojem za bralce. Dogajanje na področju knjige je nemara manj pestro od dogajanja med običajnimi mediji oz. v medijih, ki se posvečajo izključno informiranju in so izpostavljeni političnemu dvorjenju. V demokracijah knjige, sploh umetniške ali znanstvene izdelke, le izjemoma prištevajo k “ideološkim aparatom države”. Država pri spodbujanju njihove proizvodnje in potrošnje drži roko čim dlje stran od odločanja o finančnih podporah. Za ta namen ustanavlja različne strokovne ustanove, “svète”, agencije itn.

Moderno življenje ponuja različne in številne oblike informiranja, spoznavanja in prepoznavanja pomembnih pojavov, konceptov, navodil; razvedrila in umetniških užitkov. Te oblike so večinoma preprostejše in privlačnejše od branja knjig. Veliko mladih ljudi danes branje knjig sploh odklanja, češ da je tako ali tako vse na spletu. Zagovorniki digitalizacije knjižne proizvodnje in trga se zanašajo, da bodo bralce – če jih ne bo mogoče navdušiti v knjigarnah ali knjižnicah – pridobile z objavami na spletu. Tu se pojavljata dve možnosti: e-knjige in “portali” z informacijami o knjigah, z različnimi novinarskimi sporočili, privlačnimi podobami, celo filmskimi prispevki. Potrošnja (nakup, izposoja) e-knjig, ki nadomeščajo tiskane objave, vsekakor omogoča bralske užitke in ohranja knjižno kulturo; vprašanje je le, ali e-knjige bralce dodajajo, ohranjajo ali doživljajo enako usodo kot tiskane knjige, da je torej bralcev vse manj ne glede na moderno obliko objave. Nekaj drugega so t. i. omrežja, portali in kanali, ki ne prinašajo knjižnih besedil, ampak povezujejo udeležence kulturnega življenja z vsakovrstnimi članki, kolumnami, informacijami, kronikami, komentarji, tudi govoricami in trači. To so pravzaprav specializirani kulturni mediji, kot so bile nekoč revije in tedniki, in kot so kulturne rubrike v časnikih.

Spletni časopisi (portali, kanali) so posredniki med kulturnimi proizvodi (npr. knjigami) in kulturno javnostjo oz. bralci. V svojih uvodnih predstavitvah pogosto pišejo, da so nastali zaradi pomanjkanja ustreznih medijev, zaradi demokracije in svobode. S temi spletnimi pojavi, ki se praviloma sklicujejo na svobodo misli in ustvarjanja, se resnično spreminja medijska pokrajina: vse več pomembnih informacij dobimo na spletu in vse manj v tisku. So pa ti spletni časopisi ranljivi iz dveh razlogov: ker so objavljena besedila praviloma napisana za aktualno in sprotno uporabo in nimajo (vz)trajne vrednosti, ki jo imajo knjige in tudi književne revije, kot so npr. Literatura, Outsider ali Sodobnost. Te se – po pravici povedano – ne morejo pohvaliti z visoko naklado, popularnostjo ali odmevnostjo. Res morda več ljudi “klikne” časopis Air Beletrina, kot jih bere Sodobnost, vendar gre za dva popolnoma različna vira informacij, ki se – po vsem videzu – ne izključujeta, ampak dopolnjujeta.

Vprašanje je, ali opisani digitalna pestrost in raznolikost rešujeta zagonetko opešanega knjižnega branja. Ob vsej pestri ponudbi knjige ne zapeljujejo bralcev k večjim nakupom ali rednemu branju knjig. Ostane bistveno vprašanje: zakaj je branje knjig (in e-knjig) pomembno. Najbrž ne samo zato, ker ga priporočajo profesorji in založniki, pač pa zato, ker branje, če se ga lotimo z resnostjo in potrpljenjem, omogoča preseganje realnosti vsakdanjega delovnega odnosa, pouličnih resnic in govoric. Branje predpostavlja preseganje/transcendenco neposredne in začasne izkušnje ter omogoča vstop v svojevrstno realnost, ki jo imenujemo realnost literature, pesništva in mišljenja. Seveda pa mora biti vstop dobro označen, realnost za njim pa prepričljiva, zanimiva, zabavna, po možnosti pretresljiva. Branje odvrača od stereotipov, giblje domišljijo in bogati duha. Mediji, ki so namenjeni drsenju po “občih mestih” in preganjanju dolgčasa, takšnim nalogam niso kos.

dr. Dimitrij Rupel