Petnajstega maja, ob 70. obletnici ustanovitvi Izraela, je ameriški predsednik Donald Trump Judom poklonil najlepše možno darilo, selitev veleposlaništva ZDA iz Tel Aviva v Jeruzalem. S tem je priznal dejstvo, da je Jeruzalem, mesto kralja Davida, glavno mesto judovske države. Odločitev je naletela na ostre obsodbe mednarodne skupnosti. Trump naj bi v svojem slogu zunanjepolitičnega požigalništva zadal hud udarec bližnjevzhodnemu mirovnemu procesu. Sam sem prepričan v nasprotno, v pravilnost dejanja. Ravno dolgoletno nepriznavanje Jeruzalema kot prestolnice s strani mednarodne skupnosti je ohranjalo palestinske blodnje o prehodni naravi judovske države, fantazme o svetu brez Izraela. Trump je Palestincem in vsemu svetu poslal jasno sporočilo: Izrael je dejstvo, stoji in bo obstal.
Palestinci so se odzvali predvidljivo, na za muslimane značilen način, z nasiljem. V Gazi je Hamas pripravil t.i. Veliki pohod vrnitve, ko je skušalo več kot 40.000 Palestincev prečiti 8 metrov visok zid, ki ločuje Izrael od Gaze, in nezakonito vstopiti v Izrael. Izraelske varnostne sile so jim to namero preprečile, zavarovale mejo in uveljavile suverenost Izraela. V tem napadu na Izrael je bilo ubitih 62, ranjenih pa 2.700 Palestincev. Številčnost palestinskih žrtev je sprožila zgražanje svetovnih medijev, ki so kot po navadi vzpostavili pripoved kumbaja o miroljubnih palestinskih civilistih z ženskami in otroki, ki so samo protestirali proti politiki Izraela. Resnica je drugačna. Kar 50 od 62 ubitih Palestincev je bilo članov teroristične organizacije Hamas. Ta je med drugim znana, da za svoje cilje zlorablja ženske in otroke, ki jih kot živi ščit uporablja v terorističnih napadih na izraelsko vojsko in civiliste.
Veliki pohod vrnitve je imel vse značilnosti terorizma, od metanja kamenja in molotovk do uporabe strelnega orožja. Ob takšnih napadih samo uporaba klasičnih prisilnih sredstev, kot so solzivec, gumijasti naboji ali opozorilni streli, ne zadostuje. Izraelska vojska je tudi z uporabo strelnega orožja zopet obranila državo in preprečila bistveno večje žrtve med izraelskimi vojaki in civilisti ter popoln kaos, ki bi nastal ob divjanju 40.000 Palestincev po Izraelu. Tudi sam v svoj dom nikoli ne bi spustil ljudi, za katere je znano, da imajo namen povzročiti razdejanje in po možnosti ubiti mene in mojo družino. Država Izrael svoje poslanstvo, tj. zagotavljanje blaginje in zlasti varnosti lastnih državljanov, v nasprotju z državami EU jemlje resno.
Slovenska levica podpira teroristično organizacijo
Hamas, ki od leta 2007 vlada v Gazi, ni politična stranka, je teroristična organizacija. Kot tako jo prepoznava večina mednarodne skupnosti, vključno z ZDA in EU. Ustanovljen je bil kot palestinska veja Muslimanske bratovščine, o njegovi naravi in namenih pove vse zapisano poslanstvo: “Alah je naš cilj, prerok Mohamed je naš zgled, Koran je naša ustava, džihad je naša pot, smrt za Alaha je naša želja.” Glavni cilj Hamasa je uničenje Izraela in vzpostavitev islamske džamahirije na njegovem ozemlju ter kasnejša vključitev v islamski kalifat. Ne gre za narodnoosvobodilni boj palestinskega naroda, katerega etnogeneza je tako in tako vprašljiva, in če sledimo Benedictu Andersonu, tipičen primer namišljene skupnosti. Gre za džihadizem. Islamizacijo vsega, kar še ni muslimansko. Na 3.200.000 kvadratnih kilometrov Arabije in Levanta je vse, kar je nemuslimanskega, 20.770 kvadratnih kilometrov. Državica, po velikosti primerljiva s Slovenijo. Izrael.
Judje se po tisočletnem prisilnem sobivanju z muslimani zavedajo, da miroljubno sožitje na podlagi enakopravnosti ni mogoče. O težnjah po uničenju in podreditvi vsega, kar ni muslimansko, priča pogled na Tempeljski grič. Tu so muslimani ruševine drugega templja oskrunili s postavitvijo Kupole na skali in Al-Akse ter ustvarili mit o Jeruzalemu kot tretjem svetem mestu islama. Takšno vajo v slogu so čez šest stoletij ponovili še s kristjani v Carigradu in Hagio Sofio iznakazili v minaretni Cape Canaveral. Judje se zavedajo, da je preživetje njihove države mogoče samo s fizično ločitvijo, ki jo zagotavlja 765 kilometrov zidu. Fizična ločitev seveda ne zadošča. Podprta mora biti z močnim varnostnim aparatom, najsodobneje opremljeno vojsko in obveščevalnimi službami. Na veliko nezadovoljstvo multikulti globalistov vsa ta prizadevanja Izraela dajejo rezultate. Izraelska mesta so danes pred napadi muslimanskih teroristov bolj varna kot Berlin, London ali Pariz. Zid učinkuje. Izraelska vojska dostavlja.
Tako kot Izrael se tudi Evropa sooča z invazijo migrantov. Judje predstavljajo zgled reševanja tega problema. A ne Judje v diaspori à la George Soros, ki pridigajo multikulti evangelij frankfurtske šole, ampak likudniki Bibija Netanjahuja z Izraelom kot arhetipom etnocentrične države.
Bernard Brščič