Drage dame – kapitalizem osvobaja

Mitja Iršič

Giovanna Amati je bila leta 1992 peta in zadnja ženska, ki se je pomerila z moškimi na dirkah formule 1. Za razliko od drugih dirkačev, ki so se poleg finančnega zaledja sponzorjev prebili do piedestala motošporta tudi s pomočjo obilnega talenta in zmag v nižjih kategorijah, je bilo z Giovanno drugače. V karieri ni nikoli osvojila niti točke. Ponavadi mora biti dirkač formule 1 vsaj med prvimi tremi v nižjih formulah, da mu uspe vzbuditi pozornost moštev. Do sedeža je prišla potem, ko dirkač, ki bi moral voziti za moštvo Brabham, po birokratskih zapletih ni dobil superlicence, s katero bi mu mednarodna organizacija FIA dovolila dirkanje v F1.  Giovanna izvira iz ene najbogatejših družin v Italiji, ki je obilno sponzorirala njeno kariero – njen oče je bil Giovanni Amati, industrialec in lastnik verige kinodvoran. Ko se je pojavila na sceni, je vzbudila ogromno medijske pozornosti. Ljudje se niso več pogovarjali o Mansellu in Senni, McLarnu in Williamsu, ampak o prvi ženski po desetih letih, ki se bo pomerila z najhitrejšimi moškimi na svetu.

Prva dirka, Velika nagrada Južne Afrike, se ni izšla po njenih željah, potem ko se je večkrat zavrtela na progi in bila na kvalifikacijah devet sekund za prvim Nigelom Mansellom in štiri sekunde za sovoznikom Ericom Van Den Poolom (rekordna razlika v času med sovozniki do današnjega dne) ter se tako ni kvalificirala za dirko v nedeljo. Podobno je bilo na naslednjih dveh dirkah za Veliko nagrado Mehike in Brazilije. Naslednje ni več dočakala. Lastnikom moštva je končno prekipelo. Odpustili so jo in jo zamenjali s kasnejšim prvakom Damonom Hillom.

Od Giovanne naprej ni bilo več ženskih dirkačic, ki bi bile sploh blizu formule 1. Pa za to ni bila kriva nobena šovinistično-kolonialistična zarota cis belih moških, ampak preprosto dejstvo, da pač nobena od punc v nižjih kategorijah ni bila dovolj dobra, da bi konkurirala moškim kolegom.

Enakost je za manj sposobne mamljiva, a družbi izredno nevarna kategorija
Ampak sodobni skrajni levičarji so izumili različico politične agende, ki vam bo dopovedovala, da je vsakršna statistično merljiva razlika med dosežki moških in žensk nujno zarota. V obraz nam jo potiskajo vsi, od Evropskega parlamenta, Evropske komisije in nevladnih organizacij do levičarskih strank ter celo nekaterih uradno desnih akterjev na evropskem političnem spektru. Borijo se za enakost med ženskami in moškimi. Ne enakopravnost. Enakost. In od vas pričakujejo, da se boste tudi vi borili zanjo, če ne pa ste šovinist. Po isti formuli, po kateri ste fašist, če se ne zavzemate za “vrednote NOB”.

Enakost je za manj sposobne mamljiva, a družbi izredno nevarna kategorija. Najbolj to vedo tisti, ki so v sivem socializmu glodali enake ogabne jedilne čokolade in se vozili v enakih Zastavinih kopijah povojnih fiatov. Kako malo pomeni enakost za kakovost življenja, vam bodo povedali povprečni Avstrijec in povprečni Mariborčan, oba zaposlena v graški Magni, in njun kolega, ki bo (bojda?) kmalu zaposlen v hoški Magmi za polovico njune plače. Saj veste, da je gini količnik, ki meri enakost med ljudmi, boljši v Sloveniji kot v Avstriji, kajne? Aja, tudi Severni Korejci so neznansko bolj enaki, medtem ko so Južni Korejci razslojeni od beračev pa vse tja do milijonarjev. V kateri bi raje živeli?

No, zdaj nam je kulturni marksizem naplavil tudi spolno enakost. Najbolj absurdno od vseh teženj po prisilni enakosti. Zelo fleksibilna kategorija, ki vključuje vse od (vsaj na videz) legitimnih zahtev po enakem plačilu, do absurdov, ki v imenu teorije spolov ezoterično govorijo, da spolov ni, ljudje smo to, kar se zares počutimo. Resničnost, ki je pripeljala do že skoraj komičnih situacij, ko se moški s spolno disforijo (bolezen, kjer se posameznik počuti, kot da je ujet v telo napačnega spola) v ringu borijo z ženskimi nasprotnicami in jim zlomijo lobanjo. V svetu pobesnelega progresivizma je tak boj simbol vključevanja in strpnosti, medtem ko se normalni ljudje praskajo po glavi in zaprepadeni gledajo moškega, ki v ringu za denar dobro prebuta žensko, medtem ko gledalci navijajo in ga vzpodbujajo, da bi jo še bolj.

Nevarnost enakosti moškega in ženskega plačila
Prav, pa pozabimo na ta absurden aspekt sodobnega radikalnega levičarstva – čeprav se ne čudite, ko bodo čez nekaj let vaše hčere v vrtcu učili, da je spol psihološki konstrukt, ne biološko dejstvo. Kaj pa enakost plač za isto delo za oba spola? Super ideja! Ki je v Sloveniji že ustavno zagotovljena! Kot tudi v veliki večini držav zahodne civilizacije. Enakost plač za isto delo ni težava oziroma levičarjem služi le za slamnatega moža, da potem debato razširijo na tisto, kar si res želijo. Ne le, da ženske in moški zaslužijo isto plačilo za isto delo. Ne. Želijo, da moški in ženske zaslužijo enako. Pika. Pri tem pa ni pomembno, da: moški v povprečju oddelajo več nadur, opravljajo nevarnejše poklice, zaradi tega pogosteje umirajo na delovnih mestih, pogosteje diplomirajo iz tehničnih ved, ki omogočajo bolj profitabilne poklice, medtem ko ženske v povprečju raje izberejo družboslovne poklice z manjšim potencialom poklicne profitabilnosti. Pa kljub temu mlade ženske brez otrok zaslužijo več od mladih moških brez otrok – razlike se pojavijo le, če upoštevamo še porodniške dopuste, ki jih moški običajno nimajo.

V resnici plačnih razlik ni. Vsaj ne v zahodni ekonomsko-kulturni hemosferi. Če bi sistemske razlike v plačah obstajale, bi bile zaposlene samo še ženske. Kateri kapitalist bi se odpovedal enakemu delu za manjše plačilo? Moški kar naenkrat ne bi bili več konkurenčni. Zato je diskusija o različnem plačilu za enako delo bizarna že iz tehničnega vidika. Kljub temu se je zadnjič na portalu RTV Slovenija pojavil članek z naslovom: “Enakopravnost plačil med spoloma na Islandiji 2020. Kdaj v Sloveniji?” Zelo nenavaden članek, glede na to, da je enakopravnost plačil pri nas zagotovljena tako ustavno kot zakonsko ter da je Slovenija dežela z najmanjšo (absolutno) plačno razliko med moškimi in ženskami v EU. A članek zopet sploh ne govori o temi iz naslova, pač pa o tem, kako želi ta majhen proto-skandinavski izolat poskrbeti za vladno uravnilovko, da bodo moški in ženske v absolutnem smislu plačani enako, ne glede na zunanje dejavnike, ki sem jih omenjal zgoraj (recimo z regulacijo porodniškega dopusta, ki si ga delita oba starša, zato da ne bi ženska po krivici karierno zaostala za moškim, s predpisanimi kvotami za ženske na vodilnih položajih in politiki itd.).

Zdaj vidite, kam pes taco moli. Spolna enakost je mogoča. Levičarji bi jo dosegli z vladnimi dekreti, da bi družbi moških in žensk, ki so tisoče let vsak opravljali svoje, drug drugemu komplementarne poklice, vsilili spolne kvote. Včasih prav očitno – recimo spolne kvote pri sestavljanju list političnih strank. Drugič pritlehno, tako da sploh komaj kdo opazi – lani je recimo zavod za zaposlovanje brezposelnim ženskam z vsaj šesto stopnjo izobrazbe, ki so želele postati podjetnice, nudil plačilo prispevkov za prvo leto podjetniškega udejstvovanja – da bodo dame vsaj preskrbljene, ko bodo s šesto stopnjo ustvarjale bio namaze in pekle piškote brez glutena. Česar se nad uravnilovko navdušujoči se socialisti ne zavedajo, je naslednje – ni ga večjega ponižanja za ženske kot spolne kvote in zakonodaja, ki bi s prisilo družbo umetno uravnotežila do te mere, da bi povprečen moški in povprečna ženska (z vsemi spolno pogojenimi raznolikostmi poklicev) zaslužila enako. S takšnimi ukrepi se do žensk vedemo kot do duševno zaostalih idiotov. Ne privoščimo jim sveta meritokracije. Družba benevolentnih birokratov bi jim ponudila roko in rekla: “Ti krhka občutljiva stvar. Mi bomo poskrbeli zate. Meritokracija ni za tvojo občutljivo žensko dušo.”

Spola imata različne kompetence, ki jih levičarji ne priznavajo
Svet levičarjev, ki nevrotično kliče zakonsko pogojeno enakost, je svet lenuhov, nesposobnežev in  povprečnežev, ki bi radi svoj manko ambicij skrili v varni senci ogromnega birokratskega stroja. Ta bi pazil, da oni ne bi bili preveč revni, uspešnejši pa ne preveč bogati. Ampak da si tak svet koherentno razložijo, ga morajo nujno razumeti kot teorijo zarote. Zarota bogatih proti revnim. Večine proti manjšini. In cis starejših moških proti mladim, ambicioznim ženskam. Razlika v povprečnih plačah moških in žensk je v takšnem svetu zmeraj posledica represije. Premalo žensk v politiki = Politika je sistemsko šovinistična dejavnost. Pomanjkanje žensk v upravah kapitalskih družb = Zarota cis belih bančnikov, ki v svojih vrstah ne želijo močnih žensk. Skoraj popolna odsotnost žensk v kirurgiji = Pranje možganov že od zdravstvenih šol naprej, ki ženske silijo v manj tehnično intenzivne doktorske poklice. Zakaj manjka žensk med čistilci greznic, rudarji, kopači jarkov in gradbinci, se ne vpraša nihče. Ker tam politična agenda odpove. Saj potem bi morali priznati, da si spola v povprečju pač izbirata poklice, ki so karakterno, motorično in fiziološko vsakemu spolu bolj po meri. V Aziji recimo na ženske političarke gledajo kot v Evropi na medicinske bratce, moške porodničarje in trebušne plesalce. Pravijo, da čustveni ženski možgani niso za politiko. Sam ne bi šel tako daleč, a ljudje, zakaj bi si tajili, da obstajajo spolne preference, ki se najbolj manifestirajo ravno v deželah razvitega Zahoda, kjer ženske v bogatih družbah z veliko mero osebne svobode in poklicne izbire še zmeraj v povprečju izbirajo poklice, ki so jih izbirale že od nekdaj (medicinske sestre, socialne delavke, oskrbovalke v domovih za ostarele, sodnice, prevajalke itd. – se pravi poklice na humanističnem spektru človeških aktivnosti). Obstaja kar nekaj poklicev, kjer so ženske zaradi fizioloških ali osebnostnih karakteristik boljše od moških. Povprečna ženska s svojim naravno prirojenim smislom za materinstvo bo boljša oskrbovalka bolnih kot povprečen moški. Celo v poklicnem športu so aktivnosti, kjer so ženske – zaradi fizionomije – kvalitativno boljše od moških. Recimo v ritmični gimnastiki, kjer so ženske videti kot elegantni labodi, ki lebdijo na površini mirnega jezera, moški pa kot nasedli kiti, ki jih je Atlantik naplavil na panamsko obalo.

Ja, vem, leta 2019 je seksistično priznati, da imata spola zaradi bioloških dejavnikov drugačne preference in drugačne kompetence. A s tem, ko to priznamo, podelimo ženskam največje priznanje, ki jim ga sploh lahko. Priznamo jim pravico, da se lahko gredo isto igro, z istimi pravili, brez hendikepa zaradi njihovega inferiornega spola. A veste, socialistične uravnilovke po tiho govorijo prav to. Temnopolti so neumni, zato v ZDA potrebujejo poseben program privilegijev, imenovan “affirmative action”, ki temnopoltim omogoča izobraževalno in poklicno prednost pred drugimi rasami. Socialisti vam sporočajo: Ženske so manj sposobne, zato potrebujejo zakon o enakih možnostih in nacionalni program o enakih možnostih. Dajmo jim pomagati, tem nerodnim, nesposobnim revam, na tiho šepetajo. Da bomo potem vsi srečni in enaki v revščini.

Najboljši recept za enakopravnost je kapitalizem
Na srečo že poznamo eno in edino historično pot do ženske emancipacije, kot tudi do dolgoročne enakopravnosti zapostavljenih manjšin – imenuje se kapitalizem. Podjetnik bo najel tistega, ki mu bo prinesel največ denarja, ne glede na to, ali je moški ali ženska, musliman ali ateist, temnopolt ali avstralski aborigin. Bolj poštenega sistema od tega še nismo izumili. Vsaka birokratska intervencija bo prinesla le nepotrebno neravnotežje na trgu dela. Ženskam v zahodni civilizaciji je zaradi tega odprt svet priložnosti, ki mu ni para v zgodovini in v njem so se – kljub jokanju feminističnih levičarjev – izredno dobro znašle. Zaslužek je (ob korekciji porodniške odsotnosti) primerljiv. General Motors – petega največjega avtomobilskega proizvajalca – vodi Marry T. Barra, inženirka elektrotehnike, ki v podjetju dela že od svojega 18. leta in ga je v času svojega vodstva spremenila v najbolj profitabilnega proizvajalca vozil na svetu. Margharet Thacher je odločilno pripomogla k temu, da je Velika Britanija danes ena izmed svetovnih ekonomskih velesil, ne pa država na robu propada kot pod laburisti. Drugega največjega proizvajalca PC procesorjev na svetu vodi inženirka, tajvanska migrantka Lisa Su – leta 2017 jo je Forbes umestil na lestvico najboljših voditeljev v gospodarstvu in kako je ne bi – AMD je pripeljala iz tehničnega bankrota do zdravega podjetja s 300 milijoni dolarjev čistega profita leta 2018. Uspešne uspevajo. Kot tudi moški. Uspešnim uspe. Manj uspešni upajo na kak birokratski položaj v kakšni socialistični vladi.

Margaret Thacher (Foto: Twitter)

V čast mi je, da poznam veliko močnih žensk. Ženske, ki so ponosne, da jim je uspelo v tem svetu, ki mu nekateri po krivici pravijo “moški”, v resnici pa je le konkurenčen. Uspelo jim je, ker so trdo delale, ker so se borile z moškimi tekmeci in tudi zmagale. Brez vladnih prisil, ki bi moške birokratsko ustrelile v nogo zato, da bi potem one po dekliško priskakljale mimo. Ne. Uspelo jim je, ker so bile boljše. In zaradi njih je boljša tudi družba. Medtem ko bo družba, ki temelji na programih umetne enakosti, obsojena na večno stagnacijo.

Res pa je, da niso vse ženske tako zelo enakopravne kot tiste, ki živijo v objemu evro-atlantske civilizacije. Zahod je majhen, srečen mehurček, v katerem se imajo nevrotične feministke pravico pritoževati nad moško represijo in za katerega bi ženske na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Rusiji dale vse, da bi mu lahko pripadale. Naša leva avantgarda naprednih feministk je pač preveč zaposlena z diskusijami o tem, kateri prominentni politik, pisatelj ali pevec je izrekel najbolj seksističen stavek v prejšnjem letu, da bi jim ostalo dovolj časa za opozarjanje na več sto milijonov njihovih sester, ki so vsak dan pretepene, posiljene, genitalno pohabljene in pri 40-stopinjski pripeki pokrite z zadušljivo burko. Muslimanska novinarka Mona Eltahawy pravi, da je zaprepadena, ko sliši, da evropske ženske branijo nošenje burk in nikabov. “Bizarna politična korektnost je zavezala jezike tistim, ki bi v vseh drugih priložnostih branili pravice žensk.” Novinarka prav tako pravi, da so kakršni koli pogovori z islamskimi fundamentalisti, ki zahtevajo nošenje burk in nikabov, obsojeni na propad. “Ideologija, ki promovira zakrivanje žensk, že v osnovi ne verjame v koncept ženskih pravic.” Pri takih resničnih kršitvah človekovih pravic, ki jih določene kulture še zmeraj zakonito izvajajo nad ženskami, so zahodne feministke sramotno tiho. Konflikt političnih agend pač. Zato jim ne nasedite, drage dame, ko vas skušajo indoktrinirati v svojo kulturno marksistično enakost. Pustite enakost. Vzemite enakopravnost. Pošteno premagajte moške na prostem trgu. Verjamem, da vam lahko uspe – zgodovinsko ste v zadnjih petdesetih letih pokazale, da znate. Ne želite si postati Giovanna Amati. Bodite Marry Barra. Ne želite si postati Alexandria Ocasio-Cortez. Bodite Lisa Su. Verjamem v vas. Verjamem v vaše sposobnosti, s katerimi moškim ne le konkurirate, ampak jih dopolnjujete. Čeprav vas feministke še danes vztrajno prepričujejo, da ste nesposobne in vas je treba zakonsko zaščititi pred grdim kapitalizmom. Drage dame – kapitalizem osvobaja. Bodimo svobodni skupaj. Ne enaki, pač pa enakopravni. Različni, a komplementarni. Naj bo vsak dan svetovni dan žensk in svetovni dan moških. Naj bo vsak dan svetovni dan človeštva.

Mitja Iršič