Letošnje poletje in nevidni pojavi

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Iz epidemije letošnjega poletja se učimo, da niso najbolj usodni vidni, ampak nevidni pojavi. Virusi so, ampak jih ne vidimo. Vsak petek zvečer pa je – kljub opozorilom glede množičnega druženja – kaj videti: bicikle z megafoni, zastave z rdečimi zvezdami, transparente z nacističnimi simboli, razburjene gospode in gospe, ki kričijo, da nekaj mesecev po odstopu Marjana Šarca in nastopu Janeza Janše zanje ni več življenja … Kolesarske kolone in povorke ob petkih propagirajo smrt (oseb in idej). Vse to je vidno in v ospredju. Kaj pa je zares zanimivo in pomembno?

Piscu teh vrstic se npr. zdijo pomembne knjige, ki jih bere: Evansova Težnja po oblasti, Simmsov Hitler, Omerzova Udba, Daviesova Izginula kraljestva… Zanimajo ga sporočila prijateljev in znancev, ki se ukvarjajo z vprašanji, o katerih je komaj kaj govora v javnosti. Igor Grdina mu je poslal rokopis o tridesetletni vojni, Peter Jambrek svoj delež gesel za Enciklopedijo osamosvojitve, ki naj bi izšla konec leta. Berem o Wallensteinu, Richelieuju, Talleyrandu. Jambrek primerja Antona Korošca z Jožetom Pučnikom.

Oglejte si še: Trst je naš problem

Vmes že nekaj tednov poslušamo rožljanje z zastarelim ideološkim orožjem, ki je naperjeno proti vsaj dvema sosednjima državama; videti je, kot da ni demon samo predsednik vlade, ampak tudi predsednik republike, ker poleg revolucionarnih spomenikov obiskuje tudi grobišča, kamor so ob koncu vojne revolucionarji nakopičili, sicer ne dokončno, ugotovljeno število protirevolucionarjev. Nazadnje je izbruhnila celo afera s Srebrenico, kjer se je bila morija zgodila mnogo pozneje, v času jugoslovanske krize.

Vojna se konča z mirom
Srebrenica je v jugoslovanski krizi povzročila preobrat: namesto Organizacije združenih narodov in po ponesrečenih poskusov nizozemskih vojakov so poleti 1995 rešitev omogočili Američani. Jeseni so v Daytonu dosegli sporazum med sprtimi Srbi, Muslimani in Hrvati in … mirna Bosna! Grdina je sklepno poglavje svoje knjige o tridesetletni vojni in vestfalskem kongresu naslovil Vojna se ne konča z zmago, ampak z mirom. Slovensko razburjenje sta, kot je mogoče razbrati iz medijskih poročil, povzročila dva “tvita” Janeza Janše.

Foto: epa

Prvega sem našel v Delu. Janša naj bi bil ocenjeval, da “pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.” 12. julija so v Delu oz. v STA napisali, da je Janša tvit 11. julija “popravil” (zamenjal?) z naslednjim tekstom: “Srebrenice 1995 ne bi bilo, če bi OZN komunistične genocide obsodil enako kot holokavst. Ker se to kljub večjemu št. pomorjenih ni zgodilo, je doktrina JLA, da je treba nasprotnika fizično uničiti, ponovno zaživela ob razpadu Jugoslavije.”

Oglasili so se oboževalci zla
Tanja Fajon
,” so napisale Slovenske novice, “je Janšev tvit označila za ‘brezsramen’, medtem ko je njen strankarski kolega v SD in Evropskem parlamentu Milan Brglez na twitterju ocenil, da gre za ‘nepietetno in zavržno dejanje do žrtev in svojcev Srebrenice’ ter ‘zunanjepolitično sramoto.” Podobno sta tvit(e) ocenjevala Marjan Šarec in Boris A. Novak. Janša je protestom z leve strani slovenske politike odgovarjal 12. julija: “Srebrenica je grozljiv zločin. Največji zločin tega časa v E pa so storili vzorniki stranke SD s Titom in Kardeljem na čelu. Po izjavi Rankovića so pobili za 60 Srebrenic nasprotnikov” socializma. Mladić je iz vašega ideološkega gnezda.”

Marko Koprivc je sin partijskega aparatčika Jaka Koprivca. (Foto: STA)

Sledila je polemika v parlamentu: Poslanec SD Marko Koprivc je predsednika DZ Igorja Zorčiča prosil, da pozove Janšo k opravičilu vsem žrtvam Srebrenice za žaljiv tvit, ki ga je napisal pred dnevi v zvezi z dogajanjem v Srebrenici. “Tvit je zelo žaljiv in odpira številne rane žrtev oz. njihovih svojcev,” je dodal Koprivc. “Če opravičila ne bo,” je rekel, “poslanci SD ne bodo sodelovali na seji v tej točki.” Tanja Fajon je pohvalila svojega poslanca Marka Koprivca: “Bravo, Marko! Edino pravilno. Zahteva po opravičilu predsednika vlade Janeza Janša na sramotne besede v zvezi s Srebrenico. In ker opravičila pričakovano seveda ni bilo, protestni odhod poslanske skupine SD.”

Janša je pojasnjeval, da je že pred enajstimi leti napisal analizo “dogajanj po padcu zidu, tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije, in vzrokov, zaradi katerih je prišlo do balkanske morije”. Nato je dodal: “Genocid v Srebrenici je zasnovalo isto zlo, ki se je kotilo na akademiji jugoslovanske armade v Beogradu.” Sledila je še zaostritev: “Zakaj se je lahko zgodil genocid v Srebrenici in kje se je kotilo zlo, ki ga je spočelo. Resnica, ki jo oboževalci tega zla SD, Levica in LMŠ ne prenesejo. Predvsem pa to zlo branijo, ker imajo od njega še vedno koristi.”

Socializem usoden kot covid-19
Janša se je v svojih tekstih in tvitih lotil težke naloge. Po eni strani Srebrenico, ki se je zgodila poleti 1995, razlaga z odsotnostjo ukrepov proti komunistični ideologiji na ozemlju bivše Jugoslavije pred letom 1995. Seveda pred letom 1995 Miloševiću ni prišlo na misel, da bi razjahal “tigra” komunistične ideologije. Pokojni Janez Drnovšek je Miloševićevo politiko opisoval kot ježo na tigru, ki tistega, ki ga razjaha, pri priči požre. Janša ni mislil na vso Jugoslavijo, ampak predvsem na Slovenijo, ki bi v zvezi s komunistično ideologijo lahko ukrepala vse od leta 1990, vendar je pri tem kazala negotovost, po letu 2008 pa je na kakršnekoli ukrepe pozabila. Kar zadeva OZN, je bila zaradi dveh komunističnih stalnih članic Varnostnega sveta pri obsodbi komunizma blokirana. Sodišče za jugoslovanske zločine (ICTY) je bilo sicer ustanovljeno leta 1993, vendar je (sicer po zaslugi junaškega Zorana Đinđića) prevzelo Miloševićev primer komaj leta 2001. Res je, da si je OZN v Srebrenici zapravila ugled, problem pa so rešili Američani, ki jih imajo naši levičarji približno tako radi kot Janšo.

Če je bila Janševa naloga težka, so bile reakcije “misija nemogoče”, kajti naši Koprivci, Brglezi, Šarci in Fajonove, ki se imajo nemara za socialne demokrate, se počutijo prizadeti in užaljeni, če jim kdo očita jugoslovanske komunistične vzornike. Mimogrede: Koprivc je celo diplomiral iz Kardelja. Pa še roko na srce: Kdo je zanetil jugoslovanski požar? Mar naši levičarji podobno kot naši inozemski nasprotniki iz časa osamosvajanja mislijo, da ga je zanetila Slovenija? In kdo v Sloveniji? Kučan ali Pučnik? Pa še drugo roko na srce: ali ni Slovenija nastala na evropskem pogorišču komunizma? Ali ni dosegla mednarodnega priznanja šele okrog datuma, ki označuje razpad Sovjetske zveze?

Polemika o Srebrenici je – kot bistro ugotavljajo nekateri komentatorji – nemara videz, morda privid, za katerim se skrivajo važnejše reči. Katere? Najbrž bi težko našli boljšo formulacijo od tiste, ki jo je 13. julija izrekel Dejan Verčič v intervjuju za Delo: “V vsem zahodnem svetu je na levi strani političnega prostora nastal neverjeten zasuk, naenkrat levica ni več nosilka napredka in odpiranja prostorov svobode, ampak branilka stare pravde, svoboda, na primer govora, pa je naenkrat postala psovka.”

Kljub dramatičnim ugotovitvam o krizi in koncu socializma, npr. med nemškimi socialnimi demokrati (Sigmar Gabriel), sta ta kriza in ta konec pri nas tako rekoč nevidna. Vendar sta seveda usodna. Kot covid-19.

dr. Dimitrij Rupel