Trst je naš (problem)

Datum:

Na začetku moram priznati, da ne razumem poslanke Evropskega parlamenta in predsednice stranke SD Tanje Fajon, ko govori o pripravah na dogodek 13. julija 2020 v Trstu in na bližnji Bazovici. Najprej naj bi slovenska manjšina protokolarno prevzela Narodni dom (ki so ga pred stotimi leti zažgali fašisti), nato naj bi slovenski in italijanski predsednik obiskala dve simbolični točki na Bazovici: opuščeni rudniški jašek, v katerega so zmagovalci ob koncu vojne metali poražence, in spomenik štirim junakom I. tržaškega procesa (Bidovec, Marušič, Miloš, Valenčič) ki so jih na bazoviški gmajni postrelili leta 1930. 

Na začetku tiskovne konference 2. julija 2020, ki se je je udeležil tudi zgodovinar Jože Pirjevec, je Tanja Fajon najprej omenila spravo (“S spravo se udejanja evropska ideja”), nato je govorila o pomiritvi. Fajonovo skrbi, da bi s poklonom pred bazoviškim rovom pritrdili interpretaciji zgodovine, ki ni usmerjena v pomiritev, ampak pomeni revizijo zgodovine in prebujanje sovraštva.  Evropska poslanka in predsednica SD skratka nasprotuje nameri svojega predsednika, da 13. julija obišče bazoviški “šoht”, pri čemer se sklicuje na znano Poročilo o slovensko-italijanskih odnosih (2001).

Oglejte si še: Resnica o mitingu resnice

Takole pravi: Ne smemo namreč niti tvegati, da bi pritrdili mitom, ki jih je danes ustvarila italijanska skrajna desnica in ki bi utegnili nevarno postati tudi del italijanske kolektivne zavesti…Pomiritev zahteva primerne okoliščine. V ozračju, ko se prebuja fašizem in na temelju enostranskih interpretacij obuja sovraštvo, ni mogoča pomiritev …

Kot rečeno sem imel nekaj težav z razumevanjem izjave gospe Fajonove, saj mi ni bilo jasno, kako je lahko sprava evropska ideja (s čimer se strinjam), nesprejemljiva pa naj bi – zaradi nekakšnih okoliščin – bila pomiritev. Spomnil sem se namreč izjave nekdanjega slovenskega predsednika Stanovnika, ki je kakšnih trideset let nazaj domneval, da je pomiritev mogoča, sprava pa ni mogoča. Nisem razumel. Nakar mi je padla v oči še druga izjava navzočega zgodovinarja: “Tržaški Slovenec in zgodovinar Jože Pirjevec je v svojem razmišljanju izpostavil, predvsem dejstvo, da bo poklon predsednika Boruta Pahorja v Bazovici napaka, saj bo s tem priznal, da so bili v bazoviški rov vrženi Italijani, samo zaradi tega, ker so bili Italijani in ne fašisti.”

Jože Pirjevec (Foto: STA)

Spraševati sem se začel, ali bi Pahor s “poklonom” priznal nekaj, kar je res, ali nekaj, kar ni res in bi tedaj šlo za lažno priznanje? Če pa Pahorju ni mogoče očitati lažnega priznanja, potem so bili v bazoviški rov res vrženi Italijani samo zaradi tega, ker so bili Italijani? Pirjevec torej želi Pahorja rešiti iz zadrege, ker bi s “poklonom” pritrdil Italijanom. Za Pirjevca in za SD potemtakem ne bi bilo nič narobe, če bi bili v rov vrženi “fašisti” ne glede na narodnost? Zločin zaradi politike je dovoljen, zaradi narodnosti pa ne? Je sploh jasno, koga so komunisti imenovali fašiste? Če sklepam po naslednikih (komunistov), se na zanesljivost njihovih etiket ni mogoče zanesti?

Dopisovanje o treh stvareh
Do zasilnega razumevanja spora med t.i. levimi strankami in predsednikom države sem se dokopal s pomočjo Poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije (Ljubljana 2001) in knjige Bogdana C. Novaka Trieste 1941-1954 (Chicago & London 1970). Gre za tri stvari:

  1. Narodni dom 1920,
  2. tržaški proces 1930,
  3. obračunavanje z Italijani, fašisti… 1945.

Poseben razlog za premišljevanje o tržaških zadregah je bilo pismo predsednika odbora, ki se imenuje Comitato per i Martiri delle Foibe (Odbor za mučenike fojb) in se ukvarja z žrtvami povojnega nasilja okrog Trsta. Predsednik Paolo Sardos Albertini mi je pisal, da je tragedija zadevala Italijane, Slovence in Hrvate, in predlagal sodelovanje pri skupni pobudi za razkrivanje resnice o komunističnih zločinih. “Na takšnem spoznanju je mogoče v prihodnosti graditi prihodnost sprave in jasnosti,” je napisal Sardos Albertini. Sardosu Albertiniju sem seveda odgovoril.

Narodni dom
Prva stvar je povezana s prvo svetovno vojno. Dogajanje po njej je v Trstu povzročilo resne težave mnogim slovenskim družinam, vključno z družino mojega očeta. Ruplova družina izvira iz Proseka (pri Trstu), katerega župan je bil moj praded (oče moje none) Ivan Nabergoj, med letoma 1873 in 1897 poslanec avstrijskega Državnega zbora. Požig Narodnega doma se bolj ali manj ujema z izselitvijo očetove družine iz Trsta v kraljevino SHS[1] in s podpisom rapalske pogodbe, s katero so Slovenci – po zaslugi vzvišenosti Londona, brezbrižnosti Versaillesa in ameriškega predsednika Wilsona, predvsem pa zaradi italijanskih političnih in diplomatskih spretnosti – izgubili četrtino svojega ozemlja. Precej let pred mojim rojstvom se je očetova družina zaradi pomanjkanja stanovanj v Ljubljani morala naseliti v vagonu na železniški postaji. Mimogrede: oče mi je razlagal, da se je bil pridružil slovenskim partizanom, da bi se lahko po zmagi vrnil v Trst. Po stotih letih, med katerimi so bila tudi leta, ko je bila Italija za demokratičen zgled Jugoslaviji (1945-1990), so Slovencem vrnili Narodni dom.

Foto: wikimedia commons

Zgodovinsko-kulturno poročilo pojasnjuje pojem “slavocomunisti”
Mnogi problemi, meje in celo države so v stotih letih izginili. Avgusta 2001 sem kot slovenski zunanji minister spodbudil objavo Poročila slovensko-italijanske zgodovinske in kulturne komisije Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956. Objektivni, skupni dokument sta podprli slovenska in italijanska vlada. Na italijanski strani je dokument podpisal prof. Giorgio Conetti. Socialističnemu gibanju,” piše poročilo, “so se iz zaupanja njegovim načelom o socialni pravičnosti in narodni enakopravnosti pridružili mnogi Slovenci in ga s svojo navzočnostjo notranje prevesili v revolucionarno smer: tudi zato so fašisti skovali pojem “slavocomunisti” in še bolj razvneli skrajni nacionalizem. Požig Narodnega doma, sedeža slovenskih organizacij v Trstu julija 1920, pod pretvezo povračilnega udarca zavoljo nemirov v Splitu, ki so terjali žrtve med italijanskim in med slovanskim življem, je bil zato le prvi javni znanilec dolgotrajnega nasilja…[2]

Bazoviški junaki
O bazoviških junakih Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču in o njihovih tovariših v Poročilu piše naslednje: “Predvsem slovenska mladina narodnjaške smeri, zbrana v organizaciji TIGR in povezana z jugoslovanskimi… službami, se je odločila, da bo na nasilje odgovorila z nasiljem. Segla je po demonstrativnih in terorističnih sredstvih in s tem izzvala najstrožjo represijo.[3] O štirih žrtvah tržaškega Izrednega vojaškega sodišča leta 1930 poroča tudi Bogdan C. Novak.[4] V Bazovici so jim postavili spomenik, ki je postal prizorišče vsakoletnih političnih shodov in protifašističnih manifestacij.

Opuščeni rudniški jašek (fojba) v Bazovici
Zgodovinsko-kulturno poročilo obsoja italijanske in jugoslovanske, fašistične in komunistične zločine med II. svetovno vojno in po njej. Mnoge so dolgo časa zanikali, skrivali in prepovedovali, in predpostavljam, da jih je treba še veliko razkriti. Vsa leta po osamosvojitvi je Slovenija predlagala tržaško spravo: Italijani naj pridejo počastit bazoviške junake, Slovenci pridemo k fojbi. Vse do letos so se vselej našli razlogi proti spravi. Vendar bi bilo mogoče Bazovico razglasiti kot tragičen kraj, kjer sta bili storjeni vsaj dve vrsti totalitarnih (fašističnih in komunističnih) zločinov. Ideja slovenskega in italijanskega predsednika, da obiščeta tragično prizorišče ob priložnosti, ko bo Narodni dom posvečen uveljavljanju prijateljstva med dvema evropskima narodoma, se mi zdi pozitivna in plodna. Vendar komunistom in njihovim naslednikom to najbolj ne ustreza.

Jugoslovanska zasedba Trsta in kako sta se sprla maršala Alexander in Tito
Zločini, zadrege in spori okrog fojb so povezani z jugoslovansko zasedbo Trsta prvega maja 1945. Eno najbolj natančnih poročil o tem dogajanju najdemo v Novakovi knjigi Trieste 1941-1954. Tam sem prvič prebral odlomke iz korespondence med maršalom Titom in britanskim maršalom Haroldom Alexandrom, ki zadevajo “partizanski teror” v Trstu. Maršal Alexander je 17. maja svojim poveljnikom poslal naslednje poročilo:

Jugoslovansko vedenje tako v Avstriji kot v Julijski krajini je na zavezniške čete naredilo zelo neugoden vtis, tako na Američane kot na Britance. Naši ljudje morajo nemočno opazovati dejanja, ki žalijo njihov tradicionalni občutek pravičnosti. Poleg tega imajo naši ljudje občutek, da s tem, ko ne ukrepajo, odobravajo takšno vedenje. Kot rezultat je zdaj odpor do Jugoslovanov močan in postaja vsak dan močnejši.

Zdaj je jasno, da kakršnakoli rešitev, s katero smo si delili področje z jugoslovanskimi partizanskimi četami ali dovolili delovanje jugoslovanske administracije, ni moglo funkcionirati.

 

19. maja je sledila znana obsodba Tita:
Očiten namen maršala Tita je uresničitev njegovih zahtev z orožjem in vojaško zasedbo. Tak način ravnanja vse preveč spominja na Hitlerja, Mussolinija in Japonsko. V tej vojni smo se bojevali proti takšnemu ravnanju.

Tito je odgovoril 21. maja:
Samo zavrnem lahko in izrazim osupnjenost nad nemogočo primerjavo, da je navzočnost jugoslovanskih čet v Istri in na slovenski obali podobna Hitlerjevim, Mussolinijevim in japonskim osvajalskim metodam. Takšne obtožbe je mogoče metati v obraz samo sovražnikom.[5]

Poročilo o fojbah
Naše zgodovinsko-kulturno poročilo pravi takole: Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu – del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb – žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovana fojbe – ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti Borovnico).[6]

dr. Dimitrij Rupel

[1] O tem poroča tudi Bogdan C. Novak: “Mnogi bivši avstrijski državni uradniki slovanskega izvora so se zaradi strahu pred italijanskimi teroristi po prvi svetovni vojni izselili v Jugoslavijo… Njihova mesta so zasedli italijanski državni uradniki… To dejstvo je prispevalo k spremembi etnične sestave Julijske krajine v italijansko korist…”, Trieste, str. 37.

[2] Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956, Ljubljana 2001, str. 36.

[3] Slovensko-italijanski odnosi, str. 42.

[4] Glej Novak, Trieste, 1970, str. 38.

[5] Cf. Novak, Trieste, str. 197-198.

[6] Slovensko-italijanski odnosi, str. 53-54.

Sorodno

Zadnji prispevki

V Luki Koper zasegli 260 kg kokaina

V koprskem pristanišču naj bi po informacijah Televizije Slovenija...

Republikanski senator v Kijevu: Ukrajina se mora čim prej pridružiti zvezi Nato

Znani ameriški republikanski senator Lindsey Graham se ta teden...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...