fbpx

Gotovina kot barbarska relikvija. Res? Ne! Slovo od gotovine pomeni dokončno slovo od svobode!

Odgovorni urednik Jože Biščak.

Gospa Li je poslovna ženska. V Žengžouju na Kitajskem ima manjši lokal. Pred tremi leti je vstopila v avtomobilski salon in želela kupiti avtomobil BMW serije 7, ki je stal milijon juanov (okoli 130.000 evrov). Nakup je bil za Evropejce malce neobičajen, saj je s seboj prinesla 100.000 juanov po en evro, ki so tehtali 100 kilogramov. Denar je 20 uslužbencev salona štelo šest ur, razliko do milijona juanov je poravnala z bančno kartico. Srečni so bili vsi: gospa Li, ki je prišla do novega avtomobila, lastnik salona, ki je prodal avtomobil, in država, ki je pobrala davek. In nikomur ni niti na kraj pameti padlo, da bi gospo Li vprašal, kako je prišla do denarja in zakaj je del kupnine za BMW poravnala z gotovino, kaj šele, da bi pomislil na morebitno pranje denarja.

Kaj takega v Sloveniji in drugje v zahodnih demokracijah skoraj ni več mogoče; če že pride do tovrstnega plačila, imaš takoj za vratom policijo, dacarje in vse mogoče državne uradnike. Celo več. Zadnje dni lahko spremljamo navdušenje politično korektnih, kako ploskajo odločitvi Evropske centralne banke (ECB), da bo iz obtoka umaknila bankovec za 500 evrov. Razlog? Preprečevanje pranja denarja, onemogočanje organiziranih kriminalnih združb in oteževanje financiranja terorizma. Ampak to je le prvi korak k zapovedanemu brezgotovinskemu poslovanju. Neizmerna želja države ni samo, da ljudem z davki pobere polovico zaslužka, ampak želi nadzorovati, kaj posameznik počne s preostalim denarjem: kdaj, komu, kje, zakaj in koliko je plačal.

Gotovinsko poslovanje posamezniku vsaj delno omogoča, da se izogne nadzoru državnih birokratov, ki jih ne sme prav nič brigati, za kaj in kako potrošimo denar. Elektronsko poslovanje pa omogoča popoln vpogled v ravnanje in delovanje državljanov. Pravijo sicer, če si pošten in ne želiš prikriti ničesar nezakonitega, boš plačeval s kartico, ker je sledljivo in boš lahko dokazal svojo nedolžnost. Ali res? Zakaj pa potem obveščevalnim in varnostnim službam ne pustimo, da v stanovanja in poslovne prostore namestijo prisluškovalne naprave in ves čas spremljajo naše življenje? Saj veste, če si pošten in nimaš ničesar skrivati pred državo, te pač ne bo motilo, da te “veliki brat” spremlja na vsakem koraku.

Gotovina je znamenje svobode in ne barbarstva
Gonji za večji nadzor nad gotovino so se priključili celo nekateri (nekoč) ugledni časopisi. Za Financial Times je ravnanje gospe Li barbarsko dejanje. Ta dobro stoletje in četrt star časopis namreč poziva k “upokojitvi gotovine”, ker je to “barbarska relikvija”. Nekaj podobnega, kot je John M. Keynes zlati standard, ki so ga ZDA imele do leta 1971, označil za barbarstvo. Zakaj že? Ta standard je onemogočal pretirano zadolževanje države, preprečeval tiskanje denarja brez kritja in omogočal nizko inflacijo. Se pravi nekaj, kar je za državljane dobro. Financial Times pa piše, da zlati standard lahko “povzroči veliko izkrivljenje ekonomskega sistema” in “sposobnost centralnih bank, da spodbudijo depresivno gospodarstvo”. Za željami vlad po ukinitvi gotovine se torej ne skriva samo namera po večjem nadzoru posameznikov, ampak tudi po bolj prefinjenemu “ponarejanju” denarja, ki nima kritja.

Foto: STA

Ravno nasprotno razmišljajo Švicarji. Tamkajšnja centralna banka namreč predstavlja nov bankovec za 1.000 frankov. Za večino Švicarjev je ta bankovec, kot tudi poslovanje z gotovino, vprašanje in znamenje svobode. Menijo namreč, da lahko z denarjem v žepu delajo, kar želijo, in ga zapravijo za karkoli, ne da bi jih kdo vprašal ali (zaradi elektronske sledi) izsledil. Ni čudno, da Švicarji po zadnjih podatkih v denarnicah nosijo po 118 evrov, tik za njimi so Nemci, ki imajo tudi radi gotovino. Za razliko od Švedov, ki razmišljajo, da bi povsem ukinili (beri: prepovedali) gotovinsko poslovanje. Pravijo, da gotovina ni praktična, še posebej bankovci velikih vrednosti. Ampak vprašam vas: kaj državo za vraga skrbi, kaj je za državljane praktično in kaj ni? Če imajo ljudje volilno pravico in se “znajo” odločiti, koga bodo volili, bodo najbrž tudi vedeli, kaj je za njih praktično in kaj ni. In to države prav nič ne briga. Vsako vtikanje v življenje ljudi pomeni korak naprej v državno suženjstvo.

Moški, ki hodi naokoli s posušeno češpljo
In ravno to v zadnjem pismu Evropejcem počne francoski predsednik Emmanuel Macron, ki hoče Evropsko unijo še bolj centralizirati in zbirokratizirati. In sploh ne skriva več svoje velike želje, da bi bil voditelj Evrope, nekakšen prosvetljeni monarh evropskega cesarstva. Zdaj pa pomislite. Moški voditelj, ki si še poštene babe ne more najti, ampak hodi naokoli s posušeno češpljo, si domišlja, da ve, kaj je za Evropejce najboljše, Evropejcem bi ukazoval, kako naj živijo, najbrž tudi, kaj lahko kupijo in po kakšni ceni, kaj lahko jedo in kaj pijejo, kateri avtomobil lahko vozijo, kje lahko živijo in kakšne barve mora biti streha pesjaka. Imel bi celo agencijo za zaščito demokracij. Vam zveni to znano? Spomnite se komunističnih režimov (vključno s Slovenijo) in železne zavese, kako so centralni komiteji skrbeli za “demokracijo”.

Foto: epa

In zdaj bi ljudem vzeli še možnost razpolaganja z gotovino. Kako je lahko prišlo tako daleč? Nekoč, že kar dolgo tega je, so ljudje, ki niso mogli hkrati skrbeti za varnost in poslovati, manjšo skupino ljudi pooblastili, da skrbi za njihovo varnost ter za javni red in mir. Za to so odvajali del zaslužka (davek), hkrati pa so, da bi preprečili zlorabo oblasti vsakokratne vlade, spisali ustavo, nekakšno sveto knjigo, s katerim je zaščiteno svobodno delovanje državljanov. To je bilo takrat, ko se je še izhajalo iz stališča, da so vsi državljani v osnovi (oziroma potencialno) pošteni, da pa je oblast (država) nagnjena h korupciji. Kot je čas tekel naprej, se je državni aparat večal in osnovno izhodišče se je spremenilo: vsi državljani so potencialni kriminalci (kršitelji zakona), država je v osnovi poštena. Tudi zato se je enormno povečalo število regulacij, ki vse po vrsti pomenijo omejevanje svobode posameznika. Ni namreč dobrih regulacij; so samo škodljive regulacije, slabe regulacije in manj slabe regulacije.

Zato tudi omejevanje poslovanja z gotovino lahko razumemo kot željo po popolnem nadzoru posameznika, kajti prosto razpolaganje z njo ostaja eden redkih simbolov izvorne svobode, hkrati pa ena od zadnjih obrambnih črt pred lakomnostjo in diktaturo obsedencev v centralnih bankah in vladah. Za zdaj so to le njihove mokre sanje. Ampak koliko časa še?

Jože Biščak