Liberalna demokracija na ventilatorju

Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija.

Potem ko sta politični parket zapustila Ronald Reagan in Margaret Thatcher, zadnja resnična voditelja 20. stoletja, je po padcu berlinskega zidu tedaj že z multikulturalizmom načeti Zahod post-socialističnim državam “prodajal” liberalno demokracijo. Ta v državah za železno zaveso ne bi reformirala samo ekonomije, ampak bi jih utirila v “prave” vrednote.

Na tej točki naletimo na težavo. Liberalna demokracija naj bi delovala po načelih klasičnega liberalizma, a njeni največji misleci so se ukvarjali predvsem z ekonomijo. Nekateri kasnejši razlagalci so sicer “našli dokaze” o njihovih stališčih do družine, naroda, vere, spola in še česa, a bolj se zdi, da so sprejemali dejstvo, da so te vrednote univerzalne in večne. Zaradi te “zmede” je liberalizem ubral dve poti, ki ju najbolje razložimo na primeru Madžarske.

Leta 1990 je bila skupina aktivistov mlade liberalne stranke poklicana na oder rock koncerta v Budimpešti. Med njimi je bil v džins oblečen tudi takrat 26-letni Viktor Orbán, koncert je finančno podprl milijarder George Soros. Zdelo se je, da bo Orbán pravi človek za Sorosa, ki je medtem v Vzhodni Evropi ustanavljal in financiral nevladne organizacije, ki so kot civilna družba podpirale politične stranke liberalne demokracije, kakršna je bila v Sloveniji LDS Janeza Drnovška. Zataknilo se je, ko je Orbán videl, kaj Soros počne denimo na Kosovu ali v Romuniji − da nevladne organizacije spreminja v svojo “civilno” vojsko za zastraševanje vlad in liberalno demokracijo pelje v smeri progresivizma (kulturnega marksizma). Stranko Fidesz, ki je bila v zgodnjih letih ikonoklasična skupina mladih, je Orbán popeljal v smeri konservativizma.

Vsiljevanje mešanega in ustvarjanje kaosa
Podobno se je zgodilo v vseh državah Višegrajske skupine, ki so danes zato, ker (večinoma) zavračajo sprejem migrantov, agendo LGBT, feminizem, teorijo spolov in zanikovalce življenja, tarča liberalnih demokratov. Najbolj prav Orbán in Fidezs, napade prestrezata tudi poljska stranka Zakon in pravičnost (PiS) in slovenska SDS kot predstavnica konservativnega liberalizma. Zavračanje postmodernizma in vračanje h koreninam je za liberalno demokracijo moteče in predstavlja nevarnost. Kako velika je njena želja po oblikovanju sveta po svoji podobi, dokazuje povezovanje s socialno demokracijo in postkomunističnimi strankami. Tam so danes našli sogovorce, celo njihove največje vrednote, to je svoboda govora, danes ne jemljejo več kot temeljne svoboščine, temveč kot pravico z omejitvami.

Foto: Demokracija

Vsiljevanje “mešanega” in ustvarjanje kaosa brez jasno opredeljene prihodnosti je pri zdravem jedru staroselstva Evrope, ki staro celino še vedno vidi kot tradicionalno, belo in religiozno, najkasneje ob velikem migrantskem valu leta 2015 naletelo na odpor. Za COVID-19 pa se zdi, da bo pospešil njen razkroj, saj ljudje v izolaciji znova iščejo svoje korenine, se istovetijo z nacionalno kulturo in s svojim narodom, iščejo izgubljeno vero v Boga. Zato povsod panika. RTV Slovenija, ki sploh ne skriva več svoje politične in ideološke opredelitve, je šolski primer, njene novinarke Mojca Pašek Šetinc, Jelena Aščić in Eugenija Carl pa tipične predstavnice “novega reda”, ki strašijo pred domnevno diktaturo “ne-naše” vlade, na katero nimajo več vpliva.

Sledi nasilna ulica, ki želi zrušiti legitimno vlado
Vlada je dobra, dokler so na čelu ljudje s “pravimi”, njihovimi idejami. Ko enkrat ni tako, se aktivira “civilna” sfera, vzgojena v duhu Sorosovega izročila, ki se naslanja na levičarsko taktiko strašenja. Sledi nasilna ulica, ki želi zrušiti legitimno vlado. Leporečje o neki pravni državi in volji ljudstva takrat dobi povsem nov pomen.

A vsega “lepega” je enkrat konec. Liberalna demokracija je že na medicinskem ventilatorju. Tistem, ki je zadnje dni za lase privlečena zgodba medijskega mainstreama.

Jože Biščak