Kako to, da ni nič govora o resni politiki?

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

V zadnjem času slovenski mediji “sadijo rožice”. Poročila, ki jih posredujejo državna televizija in časopisi “glavnega toka”, so bolj pozitivna, prijaznejša, kot so bila pred tem. Dopuščam, da gre za naključje, začasen pojav ali subjektiven vtis, vendar domnevam, da gre za nekaj drugega. Morda nas hočejo medijski režiserji osvoboditi zoprnih skrbi in zapletenega razmišljanja? Morda gre za kampanjo zadržanosti in previdnosti, za nekakšno politiko rožnatih očal? Napoved takšne politike so bile nedavne izjave vrhovnega državnega tožilca o sovražnem govoru. Senat vrhovnega sodišča je ugodil njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z “nestrpnim” zapisom proti romski skupnosti iz leta 2011. Po tem dogodku se postavlja vprašanje, ali ni primer sovražnega govora že primerjava z jugoslovansko zakonodajo o verbalnem deliktu (člen 133)? Z drugimi besedami, pazite, kaj govorite! Pazite, kaj pišete! Bodite prijazni, poročajte o težavah, ki jih je mogoče pripisati podnebnim in drugim naravnim spremembam, celo volkovom in medvedom, če ne gre drugače, tujim državam, predvsem Američanom. Pustite pri miru slovensko vlado in politiko!

K ljubljanskim rožicam spada znana županova izjava, da je “Ljubljana najlepše mesto na svetu”, toda, ko sem gledal resnicoljubno televizijsko oddajo o upravljanju slovenske prestolnice (VV Faktor), sem pomislil, da urednike in avtorje morda čakajo težave. Njihovo sporočilo bi lahko označili kot sovražno do aktualnega župana. Povedali so, da je središče Ljubljane morda še kar lepo, okrog njega pa vladajo nered in nečednosti. Če svoje mesto primerjajo z drugimi srednjeevropskimi prestolnicami (Bratislava, Budimpešta, Praga …), je Ljubljančane (in župana) lahko sram. To je seveda važno sporočilo, vendar sem pomislil, da nemara prijaznost in sovražnost v zvezi z lepotnim tekmovanjem prestolnic služita istemu namenu – odvračanju pozornosti od pravih problemov. Urbanistična, vremenska, okoljska in opozorila o zvereh so lahko ostra in trda, dokler niso povezana z dejanskimi problemi države.

Kaj, če opozorila in vprašanja o naravnih nevšečnostih in “objektivnih” problemih služijo prikrivanju bolj bistvenih vprašanj? Je mogoče z zaskrbljenostjo zaradi ljubljanskih 50 lekarn, ki so doživele računalniški mrk (in zaradi županove kadrovske politike v njih), prikriti kaj zelo pomembnega in zares zaskrbljujočega? Najbrž ni mogoče podcenjevati vremenskih nevšečnosti, ki v teh dneh tarejo državljane. Potem v neki obmejni vasi vaščani ne morejo čez cesto, ker po njej divjajo avtomobili in celo težki tovornjaki. Skrb zbujajo zdravstvo, čakalne vrste in okužena voda, ki teče iz pip slovenskih bolnišnic; fekalije na kopališču v Žusterni, požari v tovarnah za odpadke in na smetiščih; ponesrečeno prevažanje strupenih in vnetljivih snovi po edinem tiru, zaradi česar se turisti na Obali ne morejo prhati. Gotovo ne bi bilo prav, ko bi zanemarili zdrahe okrog drugega tira in predora skozi Karavanke … V bistvu nas obveščajo predvsem o problemih, ki jih ni mogoče neposredno pripisati vladi. (Izjema je minister Zajc, ki je v spopadu z levi in volkovi seveda nemočen.) Mediji se po drugi strani radi razgovorijo o delovanju 27.854 slovenskih nevladnih organizacij.

Kako to, da ni nič govora o zaresni politiki? Če že, potem brcajo madžarskega predsednika, hrvaško predsednico in italijanskega notranjega ministra. Norčujejo se iz človekoljubne retorike ameriškega predsednika, ne pa iz še slajše – reklamiranju hollywoodskih filmov namenjene – retorike sivolasega ameriškega igralca, ki je znan po filmu Ameriški žigolo. Posebej zanimiva je popustljivost pri pobudnikih in zagovornikih migracij, pri čemer je ena od koalicijskih strank celo povezana s tihotapljenjem  migrantov.

Zakaj se ne odpirajo resnični problemi države?
Ko poskušam navesti prave probleme slovenske države, omahujem med naraščanjem t. i. javnega sektorja (javne in državne uprave) in zaviranjem zasebne pobude v gospodarstvu. Slovenske oblasti poleg tega onemogočajo zasebno šolstvo in zasebno zdravstvo, razpadli so še zadnji ostanki meritokracije … Pri državnih težavah pa si prvenstvo delijo razglašena vlada in migracije. Kot izhaja iz večine poročil, naj bi slovenska javnost pritrjevala tako vladi kot migrantom. Vladi zato, ker temelji na spoštovanju ustave in pravne države. Prepričan sem, da bi slovenski tožilci in sodniki ugotovitev, da sta tako Mussolini kot Hitler prišla na oblast z volitvami v skladu z ustavo in pravno državo, označili kot sovražni govor. Po vsem svetu, tudi v Italiji, obstaja soglasje o tem, da se je fašizem pojavil na napačni strani zgodovine; ni pa pravega soglasja glede njegove ideološke razvrstitve: je šlo za skrajno desno ali nemara celo levo gibanje? Kot je znano, se je Mussolini v začetku spogledoval s socializmom, s katerim ga povezuje tudi enostrankarska diktatura. Naj bo tako ali drugače, Mussolini je prišel na oblast (29. oktobra 1922) na zakonit način, v skladu z italijansko ustavo (Statuto Albertino). Pohod na Rim ni pomenil neposrednega prevzema oblasti, ampak je bil sprožilec zanj. Nekaj podobnega se je dogajalo – pozneje – v Nemčiji. Tudi tam so v začetku spoštovali pravno državo. Hitler se je na oblast povzpel s pomočjo nacional-socialistične stranke, ki se je prvotno imenovala “nemška delavska stranka”. Leta 1932 je dobila 33 odstotkov, na predsedniških volitvah istega leta pa je Hitlerja porazil Hindenburg, ki je naslednje leto tekmecu ponudil kanclerski položaj.

Foto: epa

Migracije so svetovni problem, saj ogrožajo obstoječi svetovni red. Leta 1950 sta bili na svetu dve milijardi in pol ljudi, leta 2050 jih bo štirikrat toliko, natančneje 9 milijard in 735 milijonov. V stotih letih se bo prebivalstvo Afrike povečalo z 227 milijonov na 2 milijardi in pol, Evropa se povečuje s 550 milijonov na 710 milijonov, Severna Amerika s 172 na 425 milijonov. Največje spremembe čakajo Azijo (leta 1950: 1 milijarda 404 milijonov; 2050: 5 milijard 290 milijonov prebivalcev), kjer bo samo kitajsko prebivalstvo zraslo s 554 milijonov na 1 milijardo 402 milijona). Slovencev naj bi bilo leta 2050 1 milijon in 940 tisoč; Rusov 135 milijonov. Iz teh številk je mogoče sklepati, da bo mnogim ljudem v njihovih državah ali na njihovih celinah postalo pretesno in se bodo – na takšen ali drugačen način – preseljevali. Problem, ki nas najbolj zadeva, je povezan z vprašanjem, katera ciljna področja priseljevanja bodo “privilegirana”? Za Afričane bo to Evropa, za Azijce Rusija in za Latinsko Ameriko Severna Amerika. V Sloveniji nekateri mislijo, da bi lahko njeno prebivalstvo namesto z višjo rodnostjo povečali s priseljevanjem, pri čemer vprašanje narodne in jezikovne pripadnosti takšnega prebivalstva postavljajo v oklepaj.

Dr. Dimitrij Rupel