Kitajska

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Iz izjav nekdanjih političnih voditeljev, kot je Milan Kučan, in tudi iz preteklih in aktualnih “vstaj”, protestov in demonstracij, je mogoče razbrati nekakšno obžalovanje zaradi epohalnega polôma socializma (tj. zaradi konca hladne vojne) pa tudi upanje na njegovo vrnitev, restavracijo komunističnega režima. To upanje je povezano z obstojem, nemara celo razcvetom socializma (in “socialistične demokracije”) na Kitajskem. Kitajska se je v zadnjem času tesno približala Evropi, pa ne le zaradi epidemije s covidom 19. Sloveniji se je približala recimo z lastništvom velenjskega podjetja Gorenje.

Kot je poročalo Delo, je Kitajska svetovna prvakinja glede števila pisateljev v zaporu. Zaprtih je 73 pisateljev. Seznam kitajskih političnih zapornikov, ki ga najdemo na internetu, v marsičem spominja na nekdanje jugoslovanske in seveda sovjetske zaporniške sezname. Med zaporniki so pisatelji, profesorji (posebno profesorji zgodovine), študentje, zdravniki, pravniki, celo električarji. Na vrhu seznama je umetnik Aj Vejvej, znan po svoji arhitekturi, kipih, dokumentarcih in seveda kritiki sistema. V zadnjem času se je v zvezi s Kitajsko veliko govorilo ob obletnici študentovskega upora na Trgu nebeškega miru (Tiananmen) leta 1989, predvsem pa v zvezi z nekdanjo britansko kolonijo Hongkongom. V ameriški reviji Foreign Affairs (maj-junij 2020) pa je o prihajajočem kitajskem pretresu pisal Minšin Pei.[1] Kitajski voditelj Ši Džinping, ki se je (podobno kot ruski Putin) proslavil z odpravo omejitve števila predsedniških mandatov, je, kot piše Minšin Pei, zatrl proteste v Hongkongu, dal zapreti stotine pravnikov in aktivistov, ki so zagovarjali človekove pravice, in uvedel najstrožjo cenzuro po Mau Cetungu. V Šindžiangu je ustvaril taborišča za prevzgojo in vanje zaprl več kot milijon Ujgurov. Minšin največ pozornosti posveča slabostim Šijevega režima v zvezi z zatiranjem covida-19. Kot zanimivost in kot znamenje latentne moči kitajske civilne družbe je navedena neučinovita cenzura družbenih medijev prva dva tedna po zapori Vuhana. Najhujša zanimivost v zvezi s tem je seveda utišanje in smrt zdravnika Lija Venlianga, ki je prvi opozarjal kitajske oblasti na nevarnost epidemije.

Oglejte si še: Dvovladje

O Kitajski in njenem sistemu so imeli slabo mnenje celo jugoslovanski komunistični voditelji, npr. Edvard Kardelj, ki je maja 1966 v družbi s Stanetom Kavčičem in Markom Bulcem obiskal uredništvo Tribune. Uredniku in piscu teh vrstic, ki je bil – naiven in neveden – občudovalec kitajske revolucionarnosti, je Kardelj takrat rekel, da je v zablodi in da je Mao slabši od Stalina. Mnogo let pozneje me je pritegnila kitajska zgodba o Boju Šilaju.

Umor, povezan z visokim kitajskim funkcionarjem
11. aprila 2012 je International Herald Tribune objavila komentar Jonathana Fenbyja o odstavitvi kitajskega voditelja Boja Šilaja, ki je bil celo kandidat za devetčlanski Stalni komite politbiroja kitajske komunistične partije. Tam sem prebral tudi naslednjo misel: “Reformisti so soočeni z močno opozicijo. Ven in Li morda govorita o spremembah, toda Komunistična partija je močnejša kot vlada, in nekdaj revolucionarno gibanje je postalo dejavnik statusa quo.”

Bo Šilaj (Foto: epa)

Zgodba o bivšem članu kitajskega politbiroja Boju Šilaju je – za naše razmere dokaj razumljiva – komunistična kriminalka. Nekaj dni pred Božičem 2001 je bil v Londonu pogreb 41-letnega Neila Heywooda, ki so se ga poleg kitajske vdove Lulu Heywood in dveh otrok udeležili tudi nekdanji sošolci iz britanske elitne šole Harrow. V torek, 10. aprila se je zaradi nezakonitega prenašanja velikih vsot denarja – nekaj sto milijonov dolarjev – v inozemstvo in v zvezi z domnevnim namernim ubojem Neila Heywooda začela preiskava proti gospe Gu Kailaj,  soprogi Boja Šilaja. Heywood in gospa Gu naj bi se bila na smrt sprla zaradi plačila za posredovanje pri finančni transakciji. Povezava z družino enega najvplivnejših kitajskih funkcionarjev je Heywooda stala življenje in sprožila enega največjih škandalov na Kitajskem. Policija, ki je našla Angleževo truplo v hotelu Nanshan Lijing Holiday v jugozahodnem mestu Čonking (Chongquing), je britanskemu konzulatu najprej sporočila, da je umrl zaradi zastrupitve z alkoholom.

Partijski veljak
Heywood se je v zgodnjih 90. letih iz Britanije preselil v severovzhodno kitajsko mesto Dalian, tam poučeval angleščino in se seznanil s karizmatično in ambiciozno družino takratnega župana Boja Šilaja, sicer znanega po svojih zvezah z Maom Cetungom. Družina je želela poslati sina Boja Guaguaja v zahodne šole, pri čemer ji je – in sinu, ker so bile v začetku težave s sprejemom – pomagal Heywood. Kitajci namigujejo, da so bili stiki družine s Heywoodom poslovni in da je družina uporabljala Angleža kot finančnega posrednika, ki naj bi tudi pomagal plačevati sinovo drago šolanje v Veliki Britaniji. Odnosi z vplivno družino so postali obremenjujoči, da se je Heywood, ki naj bi povrhu mislil vse najslabše o socializmu, ustrašil za svojo varnost in je razmišljal o odhodu iz Kitajske.

Heywood je bil pustolovski značaj. Nekoč je celo leto potoval po Ameriki z avtomobilom za taborjenje, drugič se je zaposlil na jahti, ki je plula čez Atlantik, nakar je izdeloval ribiške mreže na Floridi. Po vrnitvi v Anglijo je menda preskušal življenje družbenega roba, sicer pa so mu prijatelji pripisovali nagnjenost k fantazijskemu življenju, značilnemu za Walterja Mittyja.

Mož se je iz Daliana preselil v Peking, kjer se je – po besedah piscev članka v IHT – pridružil hordi izseljenskih poslovnih svetovalcev, ki so zajahali kitajski gospodarski val, in se posvečal družinskemu življenju. Zaslužil je toliko, da si je lahko privoščil stanovanje v ugledni in zavarovani predmestni četrti Le Leman Lake. V Pekingu je izdeloval gospodarska poročila za zasebno obveščevalno podjetje Hakluyt, ki so ga ustanovili nekdanji uslužbenci britanske obveščevalne službe MI6; bil je svetovalec pekinške podružnice avtomobilskega podjetja Aston Martin, sicer pa je imel svoje svetovalno podjetje. Oblačil se je v zmečkane lanene obleke bež barve. Čeprav naj bi se bil že leto nazaj razšel z Bojevo družino, se je novembra 2011 vseeno pojavil v deželni prestolnici Chongquing, ki jo je od leta 2007 kot partijski šef vodil Bo Šilaj. V tem času sta postala Bo, ki se je potegoval za sedež v Stalnem komiteju, in njemu vdani policijski šef Vang Lidžun (Wang Lijun), ki je ustrahoval organizirane kriminalce in celo mesto, predmet preiskovanja Centralne disciplinske komisije.

Menda so Vanga poklicali v Peking, da bi pričal proti Boju, kar je temu prišlo na ušesa. To je sprožilo maščevalnost in – 6. februarja – Vangovo odločitev, da v zvezi s senzacionalno obtožbo, da je Heywooda zastrupila Bojeva žena Gu, poišče zatočišče v 275 kilometrov oddaljenem ameriškem konzulatu v Čengduju. Nekateri so pripovedovali, da je šlo za romantično zgodbo, ki je britanskemu pustolovcu omogočila presenetljiva doživetja, vendar je ušla iz rok.

Gu Kailaj se je proslavila kot uspešna odvetnica v pravdi treh kitajskih podjetij iz Daliana proti ameriškemu kemičnemu koncernu iz Alabame, ki je moral leta 1997 Kitajcem plačati milijon dolarjev odškodnine. Po zmagi sta Bo in njegova soproga ameriške pravnike in njihove družine povabila na Kitajsko, kjer so jih v Pekingu in v Dalianu gostili z razkošnimi sprejemi in banketi. Gospa je o tem napisala knjigo Kako dobiti pravdo v ZDA, ki vsebuje kritične komentarje o ameriškem pravnem sistemu: “Pri njih lahko tožite pse, in sodišče lahko celo obsodi moža za posilstvo žene… Kitajski pravosodni sistem pa je preprost in razumen. Pri nas se ne igramo z besedami in se držimo utemeljevanja z dejstvi. Pri nas vas aretirajo, obsodijo in usmrtijo, če le ugotovimo, da ste nekoga ubili.”

Kitajska in zahodna poročila o dogajanju okrog Boja Šilaja, ki naj bi predstavljalo najhujšo kitajsko afero po pokolu na trgu Tiananmen leta 1989, vsebujejo vedno več podrobnosti. Eden od razlogov za obračun z Bojem naj bi bila njegova spletka proti aktualnemu predsedniku Huju Jintau (ki sem ga pisec teh vrstic srečal dvakrat, leta 2005, ko je bil še podpredsednik Kitajske, in leta 2007, ko je sprejel slovensko vladno delegacijo kot predsednik). Da bi si pridobil več informacij, ki jih je potreboval za svoj vzpon v devetčlanski Stalni odbor politbiroja KPK, je Bo Šilaj naročil prisluškovanje predsednikovega telefona. Zarota zveni znano: spomnimo se, da so jugoslovanskega Rankovića leta 1966 odstavili zaradi prisluškovanja Titu. Pred bližajočim se 18. partijskim kongresom naj bi odstavitev Boja pomagala tedanjemu podpredsedniku Šiju Džinpingu, ki naj bi na predsedniškem položaju zamenjal Huja Jintaa.

Dan po Bojevi izključitvi je pomembna partijska revija Iskanje resnice objavila nek starejši Šijev govor o pomenu stroge discipline. Oba, Bo Šilaj in Ši Džinping, sta kitajska “kraljeviča”, sinova pomembnih komunističnih voditeljev in sobojevnikov Maa Zedonga, vendar tudi žrtev Maovih čistk. Šijev oče (Ši Žongšun) se je vrnil na politično prizorišče kot sodelavec Denga Šiaopinga, rehabilitirali pa so tudi Bojevega očeta, ki je v partijskih krogih veljal kot nekdo, ki ti “zabode nož v hrbet”. Kitajske dinastije pa se nadaljujejo: tako Bojev kot Šijev sin študirata v ZDA, pri čemer je financiranje Bojevega študija v središču protikorupcijske oz. kriminalne afere, v katero sta zapletena njegova mati Gu Kailai in angleški pustolovec Neil Heywood.

Najvažnejše so seveda politične razlike in tekmovanje med Bojem in Šijem. Bo naj bi propagiral trdo maoistično, Ši pa reformistično politiko, ki jo zastopa aktualna oblast s Hu Džintaom na čelu. Resnico je mogoče razen v poročilih uradnih glasil najti tudi na spletnih straneh. Do nedavnega je Šijeva spletna stran vsebovala tudi leto in pol star podatek o potovanju v Čonking, kjer se je Ši srečal z Bojem. Zdaj so ta podatek iz Šijeve spletne strani izbrisali.

Po Bojevem izgonu iz raja se po vsem videzu oglašajo mnogi, ki so prej molčali. Tako je v ZDA živeči kitajski pisatelj Ču Šiaolong (Qiu Xiaolong) v IHT objavil zgodbo o dogodku iz začetka osemdesetih let, ko sta bila on in Bo Šilai še študenta na pekinški Akademiji za družbene vede. Ču je imel odličen (rdeč) lopar za pingpong, ki se je imenoval Dvojna sreča, in s katerim je premagoval svoje protiigralce. Nekoč je prišel k njemu Bo Šilai in ga prosil, naj mu posodi lopar. Kiu si po vsem videzu ni upal zavrniti prošnje sina uglednega komunističnega funkcionarja. Tako je Ču Dvojno srečo posodil Boju Šilaju. Bo Šilai loparja nikoli ni vrnil.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Minxin Pei, “China’s Coming Upheaval, Competition, the Coronavirus and the Weakness of Xi Jinping”, Foreign Affairs, May/June 2020, str. 82-95.