“O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti,” je Milan Kučan povedal 31. januarja 1990 in v skladu s tem deluje še danes. Pred nekaj leti je svojo tedanjo izdajalsko odločitev in delovanje znova potrdil: “Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.” “Volk dlako menja, narave nikoli.” pravi pregovor. Tako se je Kučan po svoji dolgoletni revolucionarni karieri “samoudomačil” v prikupnega “demokratičnega” dedka. Tudi v Zvezi borcev je upanje umrlo zadnje, saj so do konca “navijali”, da bi osamosvojitev spodletela, kar potrjuje že njihovo odprto pismo: “Zavzemamo se za skupnost suverenih republik …” Intimna opcija dedičev revolucije nikdar ni bila osamosvojitev, v tej luči lahko tudi razumemo njihov bojkot današnje državne slovesnosti ob dnevu državnosti in vse druge oblike nagajanja, med drugim tudi prirejanje zgodovine.
V Sloveniji zgodovino pišejo poraženci – slovenska politična levica, ki v ključnem času osamosvajanja Slovenije, ni podpirala dejanske odcepitve od Jugoslavije, temveč zgolj operetno osamosvojitev – torej takšno, ki to v resnici ni. O tem pričajo številni zgodovinski viri. Med drugim zloglasno razoroževanje Teritorialne obrambe, za katerega je, po zbranih dokazih, vedel Milan Kučan, a ga ni hotel preprečiti, o čem pričajo spomini državnikov. Slovenija se je v kritičnem času osamosvajanja soočala s številnimi težavami. Po tem, ko je narod izrazil svojo plebiscitarno voljo, ki je politikom Demosa narekovala izstop iz Jugoslavije, se je v levem političnem spektru začel kovati načrt, kako poteptati voljo in aspiracije slovenskega naroda.
Obdobje po plebiscitu je bilo za levico – stranke naslednice komunistične partije – precej travmatično. Pod vprašanjem so bile t. i. pridobitve revolucije, torej ekonomski in politični monopol, zločinski temelji državne ureditve in številni privilegiji, ki običajnim državljanom niso bili dosegljivi.
Poleg razorožitve še subtilnejši napadi na osamosvojitev
Če je hotela levičarska tranzicija ohraniti svoj položaj v družbi, je morala na vsak način preprečiti osamosvojitev. Za to skorajda ni izbirala sredstev. Razorožitev Teritorialne obrambe je bil prvi izmed številnih napadov na hotenja slovenskega naroda. O razorožitvi danes pričajo številni dokumenti, ki črno na belem dokazujejo, da je republiško vodstvo vedelo za krajo orožja, vendar o tem ni obvestilo obrambnega ministrstva, ki bi krajo lahko preprečilo. Po tem so se zvrstili še številni subtilnejši napadi na slovensko osamosvajanje. Eden izmed takšnih napadov je bila t. i. Deklaracija za mir, ki je javno zahtevala razorožitev Slovenije, pa tudi dosledno glasovanje proti ukrepom za zavarovanje plebiscitarne odločitve, obveščanje tujih obveščevalnih služb o državnih skrivnostih, peticija za odstavitev generalnega državnega tožilca Antona Drobniča in napoved stavke policijskega sindikata za 27. junij 1991.
Nasprotovanje osamosvojitvi je imelo tudi močno podporo v monopoliziranih medijih, kjer so se redno pojavljali članki, ki so s subtilnimi in malo manj subtilnimi naslovi nagovarjali narod, da je bila plebiscitarna odločitev napaka. To se je sicer nadaljevalo tudi po tem, ko je osamosvojitev uspela, vse do današnjega dne. Pisali so se naslovi, kot so “Osamosvojitev da, vendar na miren način” ali “Razglasitev neodvisnosti Slovenije mora iti z roko v roki s takojšnjim začetkom pogajanj z drugimi republikami o novi konfederalni povezavi”. Da so “preobraženi” komunisti v resnici nameravali poteptati rezultate referenduma, pričajo tudi spomini takratnega predsednika zvezne vlade Anteja Markovića – ta se je s predstavniki slovenske levice, ki so tedaj kot opozicija v parlamentu nasprotovali Demosovim načrtom o samostojni slovenski državi, dogovoril za že omenjeno operetno osamosvojitev. Operetno v smislu, da se Slovencem dovoli proslava ob osamosvojitvi, naslednji dan pa, ko bi bilo treba prevzeti vajeti države v svoje roke, zavarovati mejne prehode, prevzeti denarno politiko itd., pa naj bi Demosu spodletelo. V tistem trenutku naj bi narod “spregledal” in uvidel, da je bil Demos napaka. V tej luči je tudi mogoče razumeti “legendarne” Kučanove besede: “Danes so dovoljene sanje, jutri pa je nov dan!”
“Na plebiscitu smo glasovali za suvereno Slovenijo, ne za odcepitev. Zavzemamo se za skupnost suverenih republik”
Tudi v Zvezi borcev NOB so v preteklosti že večkrat jasno pokazali, da osamosvojitev Slovenije nikdar ni bila njihova intimna opcija. Zveza združenj za vrednote NOB danes poveličuje simbole komunističnega režima in agresorske JLA ter hkrati zatrjuje, da brez njih ne bi bilo osamosvojitve. Dokazi iz tistih usodnih dni leta 1991 pa pričajo o njihovem aktivnem nasprotovanju odcepitvi Slovenije od SFRJ in nastanku neodvisne slovenske države s svojimi mejami. Obstaja tudi odprto pismo občinskega odbora ZZB NOV Maribor, ki je takratnemu predsedniku predsedstva Milanu Kučanu in predsedniku skupščine Francetu Bučarju poslalo izraz nestrinjanja glede odcepitve Slovenije. “Na plebiscitu smo glasovali za suvereno Slovenijo, ne za odcepitev. Zavzemamo se za skupnost suverenih republik, za tržno gospodarstvo in čiste račune, za parlamentarni demokratični sistem itn. Pred plebiscitom naj bi bili poznani javnosti vsi podatki, potrebni za pravilno odločitev. Danes ugotavljamo, da temu ni bilo tako. Naši najsposobnejši gospodarstveniki nas opozarjajo, da bi odcepitev slovensko gospodarstvo težko prizadela, če ne uničila. Od predstavnika sosednje države smo obveščeni, da nas najvišji slovenski državni voditelji o pogovorih s predstavniki Zapadne Evrope, napačno informirajo.
Najodgovornejši voditelji Evrope in sveta nas opozarjajo, da naj ostanemo skupaj v novi, demokratični Jugoslaviji in s skupno močjo premagujemo gospodarsko krizo. Želimo vstopiti v Evropo brez mej, a danes postavljamo mejne postaje za vsakim ovinkom. Ali res že živimo v dolini Šentflorjanski. Čutimo se prevarane in nemočne. Danes ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri. Zahtevam, da rešujete z vso odgovornostjo današnje težke probleme tako, da bo to prispevalo k urejanju kritičnih razmer v Sloveniji in Jugoslaviji.” so med drugim zapisali v svojem izdajalskem odprtem pismu v Zvezi borcev NOB. Nesporni vodja nasprotnikov osamosvojitve Slovenije pa je zagotovo že omenjeni nekdanji šef Zveze komunistov Slovenije in prvi predsednik republike Kučan, ki je vseskozi nasprotoval osamosvojitvi naše domovine, a prav neverjetno je, kako je tekom dogajanja spreminjal svoja stališča, razen stalnice – nasprotovanja osamosvojitvi, v kar je vlagal naravnost neverjetne napore, da bi politično preživel. Tako se je že 16. maja 1990 zgodila razorožitev Teritorialne obrambe s podporo Kučana, kot odgovor pa se je v tem času vzpostavljala Manevrska struktura narodne zaščite, ki ji je poveljeval Anton Krkovič.
Milan Kučan: “O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija”
Ne preseneča, da se je še leta 2013 Kučan udeležil predstavitve knjige, ki močno blati Krkoviča. Ne preseneča niti Kučanovo obnašanje pred plebiscitom, ko je zatrjeval, kako plebiscit ni osamosvojitveni akt. Skušal pa je tudi politično onemogočiti osamosvojitev, tako se je med drugim zavzel za ostre pogoje veljavnosti plebiscita, z inštaliranimi volilnimi komisijami pa je prav tako omogočil udobno večino komunistom. Ne preseneča niti, kako je po osamosvojitvi, ko se je že začela vojna za Slovenijo, lobiral pri tujih politikih za preprečitev mednarodnega priznanja Slovenije. “O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti,” pa je Kučan povedal 31. januarja 1990 in v skladu s tem deluje še danes. Naravnost neverjetno pa je, koliko naporov je vložil po eni strani v nasprotovanje slovenski osamosvojitvi, po drugi strani pa v lastno politično preživetje, ki mu je omogočilo izgradnjo podzemnih struktur oziroma globoke države, ki še danes vlada Sloveniji. Kučan pa je pred leti potrdil svoje tedanje sporno prepričanje in delovanje z besedami: “Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.” “Volk dlako menja, narave nikoli,” pravi pregovor.[/color-box]
Leon Vodopivec