fbpx

Koalicija KUL (raz)pada

Kolumnist Davorin Kopše

Po zadnjih dogodki v slovenski politiki in mnogih zapletih, mi je prišel večkrat na misel tisti znani rek, ki pravi, da kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Kopanje jame koaliciji, ki je nastala po tem, ko je Šarčeva razpadla, ker je glavni poveljujoči vrgel puško v koruzo, traja še iz časov preden je sploh nastala. Že sama slutnja, da bi utegnil Janez Janša sestaviti novo vlado, jih je pognala na ulice, kjer so z različnimi brutalnostmi kazali svoj karakter in civilizacijski domet. To je bil kratek domet pameti in dolg domet primitivizma prežet z grožnjami s smrtjo, ki so jih “krasili” mnogi transparenti in grozeče skulpture ter celo ulično kurjenje ognja. Spomin na zgodovinsko mračnjaštvo se je očitno v mnogih skozi generacije še kako ohranil.

Avgusta 2018, ko je Šarec sestavljal svojo koalicijo, sem napisal tvit, da bodo levičarji, ki sestavljajo vlado v prihodnosti pobiti. Seveda sem bil deležen pogroma in inkvizicijskih akcij. Nekdo me je prijavil Twitterju, da grozim s poboji in sem moral zaradi tega tvit odstraniti, čeprav trditev ni bila pravilna. V slovenskem prostoru gre vse bolj očitno za popolno nerazumevanje vsega in vsakogar, ki stopi iz ešalona nebuloznih povprečnežev ali celo nazadnjakov. V tistem tvitu, za komentar katerega me je prosilo nekaj medijev, sem imel najbolj v mislih duševno otopelost zaradi njihovega neuspeha, v kar sem bil že takrat popolnoma prepričan. Stanje pobitega človeka je med drugim tudi moralna pobitost in duševna otopelost, o čemer govori Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Danes gledamo nadgradnjo pobitosti. Gre za histerijo in nerazumne poskuse ustaviti in preprečiti dosežke aktualne vlade na praktično vseh področjih. Svoj neuspeh so nazadnje kronali z ustanovitvijo Koalicije ustavnega loka (KUL). Kaj to natančno pomeni še vedno ni znano. Morda je povezano z oborožitvijo – od odvržene puške v koruzo do z ustavo zagotovljenega loka? V ustavi tega sicer ni, ampak kaj bi zdaj bi to, saj vendar govorimo o nebulozah.

Od pompoznega pojava proti razpadu
Koalicija ustavnega loka se je pojavila iz ničesar. Kar naenkrat je prišla nekakšna iniciativa tako imenovanih državljanov, ki so podpisali pobudo za famozno in predvsem pompozno koalicijo, ki naj bi jo vodil do vratu zadolžen ekonomist Jože Damijan, ki zadnjih nekaj let v svojih stališčih zagovarja levičarsko ekonomsko logiko, ki nikoli v zgodovini ni pila vode, je pa mnoge pahnila v revščino. Eksperimenti tega dvornega ekonomista stranke Levica so celo njega osebno pripeljali do odločitve, da je sklenil kreditno pogodbo z banko, po kateri bi moral odplačevati anuitete v švicarskih frankih, kar ga je ob dvigu vrednosti te valute pokopalo. Kot je znano, si prizadeva, da bi njegove dolgove poravnala država. Ob tem ga ni niti sram priznati, da ni vedel v kaj se spušča.

Jože P. Damijan (Foto: STA)

Jože P. Damijan je ob pobudi za ustanovitev KUL na svojem blogu zapisal: “Vodje opozicijskih strank so se s pobudo strinjale, zato smo na torkovem sestanku že pričeli vsebinske pogovore v tej smeri. Pobuda je zdaj na strani opozicijskih strank, katerih vodje bodo javnost nagovorili na novinarski konferenci danes, v sredo, 7. oktobra, ob 15h.” Kot vemo so zgodbo takoj popadli dominantni mediji v državi in začeli graditi zgodbo o zamenjavi vlade.

Pobuda oziroma iniciativa je vsebovala deset točk, kjer so izpostavili predvsem nekaj floskul. Izrazili so prepričanje, da je nova vlada pod vodstvom Janeza Janše skrenila s poti in poudarili, da je treba Slovenijo vrniti na staro (njihovo) pot. Očitki so bili že takrat pretežno isti kot danes. Gre za kadrovanja, sprejemanje nekaterih odločitev, ki jih zahteva vodenje države in resno spopadanje z epidemijo novega koronavirusa. Seveda niso pozabili omeniti vloge in pomena njihove dolgoletne politike do kulture, saj je ta eden izmed stebrov njihovega revolucionarnega boja za 46. glas v Državnem zboru. Iz dinamike dela Državnega zbora lahko vidimo, da je odbor za kulturo, ki ga vodi Violeta Tomič iz Levice, eden izmed najbolj glasnih in najpogosteje sklicanih. Drugo krilo podpore pa imajo v nevladnih organizacijah. Obe področji sta razdeljeni znotraj samih sebe. Revolucijo se gre seveda tisti del, ki ne prispeva pozitivnih prispevkov h kulturi ali delovanju civilne družbe.

Pohodi pred kamere in napovedi vložitve nezaupnice
V vseh javnih nastopih so “kulovci” večkrat omenjali odgovornost Stranke modernega centra in Demokratične stranke upokojencev. Pri tem so jih vabili v svojo koalicijo, kjer so se povezale vse opozicijske stranke razen Slovenske nacionalne stranke. Njihova “magna karta” je permanentni očitek vladi, da se neučinkovito spopada z epidemijo in nepripravljenost na drugi val. Ob vsem tem neumno trdijo, da se vlada ne bi smela ukvarjati z ničemer drugim kot z epidemijo. Noro, že zgolj zaradi tega stališča bi jim morali preprečiti pohod na oblast, saj država mora vendar delovati v vseh okoliščinah, celo v vojni.

Predsednik LMŠ Marjan Šarec, koordinator Levice Luka Mesec, predsednica SAB Alenka Bratušek in predsednica SD Tanja Fajon (Foto: STA)

Drugi val epidemije je dejansko večji od prvega in zato tudi nastajajo obsežnejše posledice. Več je okužb, več je hospitaliziranih in več jih zaradi okužbe umre. Toda vsi, ki jo potrebujejo, so deležni zdravstvene oskrbe, ni zmanjkalo zaščitne opreme, ventilatorjev in drugih sredstev. To priča o tem, da se je stanje od nastopa vlade, ko so bile bolnišnice domala brez sredstev, skladišča pa prazna, bistveno izboljšalo. Največjo težavo predstavljajo kadri, ki jih primanjkuje, teh pa v tem času ni bilo mogoče zagotoviti, saj zahteva leta izobraževanja in usposabljanja. Da so vsi oboleli deležni primerne obravnave, se lahko zahvalimo predvsem požrtvovalnosti zdravstvenih delavcev.

Očitki so torej na ravni perverzno umazane igre, ki si sama želi biti politična, pa ni. Gre za perfidnost najslabše vrste, ki ji za doseganje svojih ciljev niso pomembna niti življenja. Očitajo tisti, ki so organizirali in se udeleževali že prej omenjenih protestov, ki so se odvijali v času prisotnosti virusa in so bili prepovedani. To so bili tisti časi, ko je oblast dala prednost ustavni pravici do protestiranja in upala, da s tem ne bodo nastale posledice. To je bil čas, ko je tako imenovani ustavni pravnik Andraž Teršek zavajal javnost s trditvijo, da policija ne sme ukrepati. Trdil je celo, da policija ne sme niti legitimirati oseb za katere ocenjuje, da bodo kršile predpise in zakon. Kot da ta pravnik ni niti pokukal v Zakon o nalogah in pooblastilih policije, kjer je jasno opredeljeno kdaj sme policist ugotavljati identiteto oseb. Teršek je tudi tisti ustavni pravnik, ki je trdil, da je omejevanje gibanja med občinami v času epidemije protiustavno. Tudi ta, kot še nekaj drugih njegovih trditev, se je izkazala za napačno.

Ampak dejstva in resnica v prostoru, kjer mediji ne sodelujejo pri širjenju resnice, ampak pri rušenju vlade, ne pridejo do izraza. V nekaterih ljudeh se zasidra stališče, da je vse, kar je prav, narobe. Tisti bolj sugestibilni ne presojajo ali je nekaj prav, ampak sledijo upornikom, ki pri tem ne potrebujejo niti razlogov, niti argumentov. Gre za predstavo in njen vpliv. Naj mi bo dovoljena šaljiva primerjava iz otroštva, ko so po predvajanjih Bruce Leejevih filmov pred kinodvoranami nekateri poskušali ponavljati gibe glavnega igralca, čeprav o tem niso imeli niti najosnovnejšega pojma. Psihološki efekt se določene skupine ljudi prime in neracionalno sledijo toku, ki jih (za)nese.

To se je zgodilo tudi s predstavami, kjer množice niso spoštovale ukrepov in so to bolj ali manj nekaznovano ponavljale ob petkih več kot trideset zaporednih tednov. Če je vseh trideset tednov prva pompozna in odobravajoča vest dominantnih medijev, da ima ulica prav, morda ljudem niti ni za zameriti, da nasedejo. Problem je v tem, da se je v mnogih zasidrala mentaliteta nasprotovanja in tudi tihega uporništva. Navzlic množici obolelih, nadčloveškim naporom zdravstvenih delavcev in na desetine umrlim dnevno, so nekateri še vedno organizirali zasebne zabave in jih verjetno še vedno organizirajo. Še vedno srečujemo ljudi, ki nosijo zaščitne maske pod nosom ali jih sploh ne nosijo. Žalostno je, da je mnogo takih med prodajalci, dostavljavci hrane in celo med gosti v parlamentu. Nihče jim ničesar niti ne reče, kaj šele, da bi jih kdo zaradi tega mejil. Še naprej imajo svoje stranke, ki pri njih veselo kupujejo hrano in druge artikle in takih nihče ne vrže iz zgradbe državnega zbora.

V tem kontekstu ni zanemarljivo niti početje medijskega zvezdnika Marka Potrča, ki je s svojimi sporočili o napačnih in nepotrebnih ukrepih vlade, vnašal dvome med ljudi. Za vzor je navajal Švedsko, kjer so ukrepe zgolj priporočali in ne predpisali. Celo tja je odpotoval in poročal, da se lahko Švedi brez težav povsod gibljejo brez maske, da so tam gostinski lokali odprti in nemoteno potekajo vse javne prireditve. Na socialnih omrežjih je za svoje objave dobival na deset tisoče všečkov.

V zadnjem času je tudi Švedsko zajel velikanski val okužb in priznali so, da so ravnali narobe. Potrča seveda po tem pojavu ni zaslediti. Za vse te zablode ne odgovarjajo odgovorni ampak nedolžni s svojimi življenji.

KUL (raz)pada
Ko se je izkazalo kdo je Jože P. Damijan in je postalo jasno, da v javnosti nima nikakršne podpore, so pospešili projekt s Karlom Erjavcem, ki so ga ponovno inštalirali za predsednika stranke DeSUS. Z njegovim prihodom je ta stranka izstopila iz vladne koalicije in se pridružila koaliciji KUL. Namen je bil izglasovanje nezaupnice vladi Janeza Janše, kar pa se zaradi neposlušnosti poslancev ni izšlo. Večina pokončnih poslancev te stranke je odklonilo sodelovanje pri rušenju vlade, poleg tega pa se ne izide niti račun brez krčmarja, da bi prestopilo del poslancev iz Stranke modernega centra. Tudi to se ni zgodilo in zadnje novice so, da je ta diletantski in do skrajnosti sprevržen projekt prestavljen do februarja, kot poroča novinar Bojan Požar.

Karl Erjavec (Foto: STA)

Vse navedeno kaže na to, da je ambicij nesposobnih bolj ali manj konec. Zagovorniki ulične pojedine burekov v času epidemije razpadajo in bodo našli svoje mesto v komičnem delu zgodovine. Glede na dogodke, ki smo jim bili priča v njihovi družbi ocenjujem, da jim bodo naslednje volitve zadale smrtni udarec. To je udarec, ki ga Slovenija čaka trideset let. Dolga doba za čakanje, darilo ob trideseti obletnici nastanka države pa daje navdih za optimističen pogled naprej.

Po vzklikih in napisih, da vlada pada vidimo, da padajo tisti, ki so to želeli drugim. S tem je še enkrat potrjena ljudska modrost o kopanju jame in kdo vanjo pade.

Davorin Kopše