V davni preteklosti, ki sega v čas pred Kristusom, so začeli posamezniki razstavljati svoje spomine, dosežke, zanimivosti in podobno v obliki predmetov in artefaktov (artefakt – ročno izdelano orodje ali orožje). S postavitvijo na ogled vsega tistega, na kar so bili ponosni, so želeli opozoriti na svoje dosežke in dosežke svojih družin. Muzeji iz začetka razvoja te dejavnosti so bili postavljeni v tako imenovanih sobah za čudeže, v manjšem obsegu pa je lahko bila temu namenjena le omara – vitrina.
Nekoč so bili muzeji dostopni le za eminentne goste in tiste, ki jih je za to izbral lastnik. To je veljalo zlasti za zasebne umetniške zbirke. Gibanje v krogih z dostopom je veljalo priznanje nekakšnega višjega statusa v družbi, najbolj zainteresirani pa so postali tudi sami zbiratelji.
V novejšem času poznamo zasebne in javne muzeje, ki so lahko v zaprtih ali na odprtem prostoru, razdeljeni pa so na področja: arheološki, naravoslovni, etnografski, umetnostni, naravoslovni, tehniški, pomorski, vojaški, zgodovinski in drugi. Danes me zanimajo predvsem zgodovinski muzeji iz novejšega obdobja. Žal je tema povezana z ideologijo, kar muzeji, oziroma obravnava in odnos do njih naj ne bi bila praksa.
Muzej slovenske osamosvojitve ne more biti združen z eksponati o revoluciji
Vlada je v proračunu za leto 2022 v okviru predloga prerazporeditve sredstev za kulturo namenila sredstva za ustanovitev novega Muzeja osamosvojitve Slovenije. S tem ne bi posegla v višino sredstev za druge namene. Spreminja se le finančni načrt Ministrstva za kulturo, s katerim se zagotavlja ustanovitev tega muzeja. Znano je, da si komunistični revolucionarji in njihovi nasledniki (baje so na to ponosni) prizadevajo relativizirati osamosvojitvene procese in jih združiti z njihovim revolucionarnim dejanjem, kjer so NOB izkoristili za svoje politične cilje in Slovenijo prepojili s krvjo. Javnost poskušajo prepričati, da brez njihovega boja ne bi bilo samostojne Slovenije. Stoletna težnja naroda ne more biti pogojena z nečim, kar se imenuje revolucija. Morda jo je revolucija le nekoliko pospešila, saj je bila osamosvojitev tudi upor zoper režim.
Osamosvojili se nismo od nečesa namišljenega, ampak smo se izluščili iz federacije, ki nas je desetletja dušila in nam poskušala odvzeti narodno identiteto. Osamosvojitev so nam poskušali preprečiti prav ti, ki nam danes poskušajo odvzeti časten spomin na tisti čas in nam preprečiti ustanovitev samostojnega muzeja. Vsiljevali so nam sistem in nas vzgajali z represijo, danes pa demokratičnim silam očitajo prav to – represijo. Ker so sile kontinuitete ugotovila, da vendarle ne bodo uspele preprečiti postavitve eksponatov na ogled, želijo doseči, da bi bilo to v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kjer častijo svoje dosežke. Prav je, da živi spomin tudi na tisti del zgodovine, ampak ločeno od osamosvojitve, ne pa kot nekaj komplementarnega (dopolnjujočega), ker to ni. Z osamosvojitvijo se je začelo za Slovence novo obdobje v svoji lastni državi in ni del ničesar drugega.
Asimetričen pogled na preteklost
Ko danes potujemo po samostojni in neodvisni Sloveniji, lahko še vedno na vsakem koraku naletimo na obeležja in spomenike posvečene zlasti zgodovini, ki jo je uprizarjala revolucija. Še več, tudi v novejšem času doživljamo postavljanje spomenikov posvečenih tistemu času, ki ga je Milan Kučan imenoval polpretekla zgodovina. Nedolgo tega je bil v ljubljanskem parku ob parlamentu postavljen spomenik Janezu Stanovniku, ki ga v določenih krogih radi imenujejo oče naroda, v resnici pa je bil eden od očetov socializma, po osamosvojitvi pa branik neobstoječega – preteklega (Jože Pučnik: Jugoslavije ni več …). Gre seveda za Park herojev, kjer je tudi grobnica narodnih herojev. Seveda gre za heroje, ki izhajajo iz partizanskega narodno revolucionarnega boja.
Izraz polpretekla zgodovina ni naključen, je zelo premišljen in nas prikrito prepričuje, da nekaj še vedno ni minilo in se razteza v današnji čas. Z uravnoteženim pogledom na preteklost bi končno dosegli, da bi bilo tisto obdobje v celoti pretekli in ne nek polpretekli čas, ki predstavlja zmedeno mešanico obstoječega in neobstoječega. Potrebujemo presek časa in samozavest, ne pa visenje nad prepadom med dvema svetovoma.
Če je torej še kaj prostora v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, naj tja postavijo obeležja in spomenike, ki v javnem prostoru na prostem še vedno neutemeljeno in škodljivo vzdržujejo zmotno miselnost o času socializma kot da je bilo to nekaj dobrega. Morda je prav omeniti vsaj dva primera, ki zelo kazita podobo sodobne Slovenije v glavnem mestu. To je spomenik Borisu Kidriču v Parku Evrope in spomenik revoluciji na Trgu republike, ki se je nekoč imenoval Trg revolucije in je v neposredni bližini hrama demokracije, kar je absurd brez primere, prej pa sem že omenil Park herojev. In tega je še nepregledna množica širom po Sloveniji.
Umik vseh teh grozečih malikov na eni strani in ustanovitev samostojnega muzeja slovenske osamosvojitve bi to stanje vsaj nekoliko uravnotežil, kar je več kot nujno.
V nekem tvitu sem kot odgovor nasprotovanju ustanovitve novega muzeja zapisal, da bi lahko ustanovili muzej nasprotovanja slovenski osamosvojitvi, kar bi bil pomnik tistim, ki nasprotujejo muzeju slovenske osamosvojitve. V mislih sem imel muzej, ki bi spominjal na čas grozot njihovega vladanja in zatiranja človekove osebne svobode. Nekaj podobnega sicer že obstaja in je v procesu obnove na Beethovnovi ulici v Ljubljani, kjer je bil sedež slovenske Udbe. Tam so v kletnih prostorih celice, kamor so zapirali politične nasprotnike in jih na različne načine mučili. Največji tovrsten muzej, ki ga poznam in sem ga obiskal, imajo v Budimpešti na Madžarskem. Imenuje se Hiša groze (House of terror), kamor se zgrinjajo množice obiskovalcev s celega sveta.
Hiša terorja na Madžarskem
Na Madžarskem so v spomin in opomin pred kar dvema terorističnima režimoma prenovili zgradbo blizu samega središča mesta, kjer so uredili muzej, ki ga imenujejo tudi Hiša groze. Hiša groze je bivši sedež madžarske politične policije in vsebuje eksponate, povezane s fašističnim in komunističnim režimom na Madžarskem v 20. stoletju. Je spomin na žrtve teh režimov, kjer gre za tiste, ki so bili v stavbi pridržani, zaslišani, mučeni ali ubiti. Tudi tam so imeli, enako kot v Ljubljani, v kletnih prostorih celice, le da v veliko večjem obsegu. Namen muzeja je ljudem dati vedeti, da žrtve niso bile zaman in da se kaj takega ne sme nikoli ponoviti. Tudi to je eden od stebrov, ki daje Madžarom trdnost in odločnost v borbi za svoje pravice in veljavo tudi znotraj Evropske unije.
Ogled muzeja na Madžarskem je vsekakor priporočljiv, saj tam najdemo mnoge vzporednice tudi s sistemom v nekdanji Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji. Ob tej trditvi hitro najdemo zagovornike teze, da tega, česar se z grozo spominjajo Madžari, v Sloveniji ni bilo. Zgodovinska dejstva žal to hitro ovržejo. Totalitarni režimi so v osnovi vsi enaki, Jugoslovanski je deloval enako, le nekoliko manj odkrito.
Svoja dejanja so ves čas prikrivali, ob padcu režima pa so v Sloveniji uničili arhive o vsem tistem na kar ne morejo biti ponosni. Svojo sramoto lahko le kompenzirajo z nečastnim skrivanjem za uporom proti okupatorju. Upor okupatorju je bil sicer častno dejanje tistih, ki so se vanj vključili iz čistih domoljubnih vzgibov, revolucionarji pa so ga zgolj zlorabili.
Samostojnost Slovenije in spomin na osamosvajanje in zasluži samostojen muzej. Samostojnost namreč že v svoji osnovi ni element ničesar drugega, kaj šele tistega, kar stoji nasproti nje, ji nasprotuje ali jo poskuša relativizirati.
Davorin Kopše