Naslov te kolumne se bo nemara komu zdel preveč tendenciozen in popolnoma pretiran, saj se imamo v Sloveniji vendar tako lepo in nam popolnoma nič ne manjka in smo vedno stali skupaj za pravo stvar. A ni tako. Zgodovina bo prej ali slej pokazala, da so bili nekateri pred četrt stoletja narodni izdajalci, nekateri pa so to še danes. A izdaje je težko vse prepoznati, saj jih več ali manj zagrešijo pripadniki leve politične opcije, kar nato v celofan zavijejo režimski mediji, uradno zgodovinopisje pa o tem ne govori. V šoli se o teh veleizdajalskih podvigih ne govori.
Petnajstega maja 1990 se začne izvajati usodni ukaz generalštaba JLA o razorožitvi Teritorialne obrambe SRS. Nova vlada koalicije Demos še ni prevzela vlade, ministri še niso zasedli položajev, predsedstvo pa je že bilo formirano. Predsednik predsedstva je bil Milan Kučan in je bil kot pomemben član partije še isti dan obveščen o razoroževanju. Kučan se je o svoji vlogi lagal takrat in laže še danes. Kako naj si sicer razlagamo dejstvo, da je Kučan dejal, da je za razoroževanje najprej izvedel 15., potem 16. in nazadnje 17. maja 1990?
Predsedstvo cele štiri dni ni storilo ničesar. Šele po velikem pritisku javnosti in nove vlade je Kučan poslal ukaz o ustavitvi razoroževanja, a ta je bil šifriran, torej je trajalo še dlje, da se je razoroževanje dejansko ustavilo. V tistih dneh je JLA odpeljala okoli 90 odstotkov vsega orožja, s katerim je razpolagala teritorialna obramba. Slovenija je bila gola in bosa. Nismo se imeli s čim braniti. Kučan je s tem dejanjem zagrešil veleizdajo, ki pa je seveda naša postsocialistična sodišča in tožilstvo ne preganjajo.
Kučan in Ribičič italijanskega diplomata rotila, naj Italija ne prizna Slovenije
Kljub grozljivim potencialnim posledicam za mlado Slovenijo se taktika najvišjega komunista ni obnesla. TO je dobila novo orožje in se uspešno zoperstavila invaziji JLA na Slovenijo. Snovalci Manevrske strukture narodne zaščite so opravili svoje delo, Jugoslavija je s Slovenijo sklenila premirje. Začelo se je diplomatsko delo. A tudi tam veleizdajalska narava internacionalnih socialistov ni spala. Piero Fassino, nekdanji mednarodni tajnik Komunistične partije Italije, je v svojih spominih zapisal, da sta ga Milan Kučan in Ciril Ribičič le dan po razglasitvi samostojnosti Slovenije rotila, naj mednarodna skupnost ne podari priznanja Slovenije desnici (Demosu). Kučan in Ribičič sta torej aktivno delovala za zakasnitev mednarodnega priznanja Slovenije. To naj bi se zgodilo, ko bi komunisti spet prevzeli oblast. Tudi ta spletka komunistov se ni posrečila. Slovenijo je v času Demosove vlade priznala večina svobodnega sveta.
Neskončno primerov, ko je levica izdala Slovenijo
O tem, kako je levica v zadnjega četrt stoletja sto in stokrat izdala naš narod, bi lahko pisal ure in ure. Primerov je neskončno. A niti eden od protagonistov ni nikoli odgovarjal za svoja dejanja. Poganja pa jih kapital, tudi mednarodni, ki se ga slovenski levičarji sicer javno tako zelo branijo. Če ne verjamete, da je slovenska levica kolaborant mednarodnega globalističnega kapitala, je dovolj pogled v en dogodek v naši zgodovini. 5. marca 2002 Milan Kučan podeli promotorju multikulturalizma in sovražniku demokracije Georgeu Sorosu častni znak svobode Republike Slovenije. Priznanje podprejo Mirovni Inštitut, Slovenska filantropija, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij in drugi nevladniki, ki jih financira Sorosev Open Society Foundation. Zakaj je pomembno poznati ta detajl? Ker se nam prihodnji teden obeta še ena, če ne največja veleizdaja v zgodovini Slovenije.
Aleksander Rant