Kompetence v negi – še ena od nepotrebnih zmed v zdravstvu!

Janez Remškar je v svoji kolumni v časopisu Dnevnik razkril pravo naravo dr. Erika Breclja. (foto: STA)

Nekaj časa sem razmišljal, ali naj se oglasim ali ne. Odločil sem se, da vendarle komentiram dogajanje ob uvedbi kompetenc v zdravstveni negi. Kompetenca pomeni, da ima nekdo znanje in razumevanje, zmožnosti in veščine in ob tem tudi ustrezno motiviranost za izvedbo določenega opravila v svojem poklicu! Upam si zapisati, da je po tem, ko so dokument, po daljši pripravi, potrdili trije strokovni organi in tega ni mogoče izvajati v praksi, nekaj hudo narobe. Komentar, da se to dogaja v tistih zdravstvenih zavodih, ki strokovno ne sledijo trendom, je nesmiseln. Pogoji financiranja bolnišnic so različni, na posameznih delih neustrezni in vodstva delujejo v zelo različnih finančnih pogojih. Dodatno zaposlovanje diplomiranih medicinskih sester ni tako samoumevno! Še več! Po dolgoletni praksi z delom v bolnišnici, tudi na intenzivnem oddelku, si upam dodati tudi misel, da je z dokumentom nekaj hudo narobe, kljub sklicevanju na evropske dokumente v zdravstveni negi, če nekdo, ki je končal srednješolsko izobrazbo, ne sme posneti elektrokardiograma.

Poklicne kompetence in aktivnosti izvajalcev v dejavnosti zdravstvene nege je dokument z datumom maj 2019!  Sprejem tega dokumenta nam sedaj dela težave, ker ga ne moremo realizirati. Razlogi so jasni: neusklajenost ustvarjalcev dokumenta s pomembnimi dejavniki, ki sodelujejo pri realizaciji začrtanega! Predpostavljam, da pri ustvarjanju dokumenta in tudi pri končnem sprejemanju dokumenta niso sodelovala vodstva zdravstvenih zavodov, predstavniki ZZZS, vprašanje če tudi ministrstva.

Ne vem, v koliki meri so sodelovali predstavniki zdravnikov, čeprav je jasno, da je dokument sprejel tudi Zdravstveni svet. Če so, še enkrat, se mi zdi neverjetno, da so recimo pristali na to, da srednja medicinska sestra ne sme posneti EKG!? In to po zaključeni srednji šoli. Kaj se potem učijo v tej šoli? Kakšen je program te šole? To so moja vprašanja tudi za šolski sistem. Res je, da sem bil pred leti, po spremembi učnega programa srednjih zdravstvenih šol priča, ko srednja medicinska sestra po štiriletnem šolanju in zaključeni praksi na strokovnem izpitu ni znala odgovoriti na vprašanje, katere organe obravnava urolog.

Pomembno praktično znanje
O razlogih za tako stanje ne bom pisal, jih pa poznam! Kasneje sem bil priča, ko je na eni od zdravstvenih fakultet primanjkovalo profesoric in pri praktičnem delu je (v času študija) je poseg opravila le ena od petih študentk. Druge so gledale!? Torej, napaka je že v izobraževanju! Povsem odgovorno zapišem, da pri nas gradimo le na zunanji formalni izobrazbi, ki v nobenem primeru ni odraz dejanskega znanja! Šele po sprejemu dokumenta o kompetencah nam je postalo jasno, da nam za realizacijo dokumenta, ki je v posameznih elementih, po mojem mnenju, nesprejemljiv in predvsem podcenjujoč za srednje medicinske sestre, primanjkuje diplomiranih medicinskih sester. Ali za to stroka pred tem ni vedela? Ali je “stroko” to sploh zanimalo? Kako je to mogoče? Ali so za to vedeli na MZ? Ali je zato vedel minister za zdravje? Glede na moje izkušnje stroke nikoli ne zanimajo težave menedžmenta, finančne možnosti, stroka samo zahteva. To je sicer logično, ni pa dobro, kajti ob tem veliko in preveč stvari ostane “rešenih ” le na papirju ali pa se v praksi improvizira.

Foto: STA

Ustreznega nadzora ni. Vse, kar navajam, se najlepše kaže na področju akreditacij nekaterih naših bolnišnic, ko se nam kljub “izkazani kakovosti na papirju” dogajajo nedopustne stvari. V zdravstvu, tako negi kot medicini, je ob teoretičnem znanju izjemnega pomena tudi praktično znanje  in suverenost pri praktičnem delu z bolnikom! Temu pri nas ne dajemo dovolj pozornosti, sploh pa ne med študijem (če primerjam obseg praktičnega dela, ki ga mora opraviti zdravnik – specializant katerekoli medicinske stroke v nekaterih državah ali katerikoli drug zdravstveni sodelavec, je tu občutna razlika v korist tujega specializanta, študenta, ki je veliko bolj obremenjen s praktičnim delom, kar pomeni, da je kasneje ob bolniku veliko bolj siguren, kar pomeni večjo varnost). Ne smem pozabiti še na kontrole oziroma preverjanje znanja tudi v nadaljevanju; v teku dela, ne glede na leta, preživeta na določenem delovnem mestu!

Zdravstvo potrebuje dobre razmere
Vrnimo se k našim kompetencam. Po celi vrsti let dogovarjanj v stroki nege je zdaj, v letu 2019, končno zagledal dan dokument o kompetencah. Najprej ga je sprejela oziroma potrdila Zbornica zdravstvene in babiške nege, in sicer 6. februarja 2018. V nadaljevanju ga je sprejel Razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno in babiško nego, in sicer 12. marca 2018. Isti dokument je obravnaval zdravstveni svet, to je posvetovalni organ ministra za z zdravje, na seji 6. junija 2018. Pa korespondenčni seji, ki je trajala od 8. junija do 13. junija 2018, je zdravstveni svet sprejel sklep, da priporoča MZ, da poda soglasje k temu dokumentu, kar je bilo realizirano v maju 2019. Jasno je, da po tolikih obravnavah v strokovnih krogih in celo po obravnavi na zdravstvenem svetu, minister, še posebej minister, ki ne pozna stanja v praksi in je novinec na področju delovanja zdravstva, niti slučajno ni v stanju nasprotovati takemu dokumentu. Lahko le verjame stroki, vključno s predstavnico stroke nege, ki deluje na MZ! In kaj zdaj, ko se je izkazalo, da tako ne bo šlo naprej? Ali se bo kdo vsaj zamislil, da pot, kljub dobrim namenom, ni bila prava? Ali bo kdo odgovarjal? Vedno znova se nam, tudi na zahtevnih projektih, izkaže, da nam primanjkuje sodelovanja, pogovora, sprejemanja argumentov drugih in upoštevanja realnega stanja.

Zdravstvo ne sme in ne more delovati, kot v tem trenutku deluje celotna naša družba, brez odgovornosti! Zdravstvo – stroka mora politiki povedati, kaj zahteva, kaj je treba storiti za idealne ali vsaj dobre razmere, pogoje za delo. V nadaljevanju mora poiskati najboljše rešitve v realnosti trenutka in skupaj s politiko in zavarovalnicami sprejeti akcijski plan ter določiti datum realizacije. V nasprotnem primeru imamo rešitve le na papirju. Še enkrat vas spomnim na akreditacije in na to, kaj se nam ob njih dogaja v bolnišnicah.

Dr. Janez Remškar