Pred leti se je zdelo, da je uvedba dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja prvi korak h konkurenci med zdravstvenimi zavarovalnicami in razbitju državnega monopola Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kar bi pomenilo cenejše in kvalitetnejše storitve za uporabnike. A novi predlogi gredo prav v nasprotni smeri.
Nadkoalicijska stranka Levica je napovedala, da bo do konca septembra v parlamentarni postopek vložila spremembe zakona o zdravstvenem zavarovanju, s katerim bi ukinila dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Izpad 500 milijonov sredstev bi pokrili z višjo prispevno stopnjo, s čimer bi zdravstvo popolnoma monopolizirali, saj bi vse prenesli na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije – že danes neučinkovit birokratski aparat. Populistično všečna ideja ima lahko kopico negativnih posledic tako za konkurenčnost našega gospodarstva kot odliv najbolj perspektivnih kadrov v tujino, saj so naše plače že danes med najbolj obremenjenimi v Evropi.
Dopolnilno zavarovanje
Poglejmo, kako je dopolnilno zavarovanje sploh nastalo. Za dolgoročno vzdržnost in zagotavljanje procikličnosti financiranja kompleksnega zdravstvenega sistema je ključna kombinacija javnega in zasebnega financiranja. Samo javno financiranje imata na primer Kuba in Severna Koreja, kar zagotovo ni naš cilj v razvoju države. Z vidika univerzalne dostopnosti je nujno, da je temelj zdravstva javno financiranje, kar imamo pri nas urejeno z obveznim zavarovanjem.
Zasebno financiranje pa lahko poteka na tri načine: (1) z neposrednimi plačili v primeru bolezni – to je družbeno in politično nesprejemljivo, saj bi to zelo obremenilo starejše, ki največ potrebujejo zdravstvene storitve; (2) s komercialnimi dodatnimi zavarovanji – ki so zavarovalniški posel, zato zavarovalnice lahko določena kronična stanja in tveganja dobesedno izključijo, poleg tega bi se bilo treba dotakniti vprašanja krčenja pravic iz obveznega zavarovanja, kar prav tako ni bilo nikoli politično sprejemljivo; (3) zato se je politika v 90. letih odločila, da bo vpeljala dopolnilno zdravstveno zavarovanje, saj je na vsak način želela obdržati vse zdravstvene pravice (vsaj na papirju), hkrati pa tveganja tako razpršiti, da jih z relativno nizkimi premijami pokriva skoraj celotna odrasla populacija.
Prikrito krčenje pravic v obveznem zavarovanju
Tako je bilo pred 20 leti, vmes pa se je zgodilo marsikaj. ZZZS je nenehno beležil izgube, zato je skupščina ZZZS v spregi s politiko postopoma (in prikrito) krčila pravice iz obveznega zavarovanja na način, da je kritja prenašala na doplačila. Če je v preteklosti lahko še kdo kalkuliral, koliko se mu zavarovanje doplačil z dopolnilnim zavarovanjem sploh splača in je bila prostovoljnost precej drugačna od današnje, je danes nesporno, da je nezavarovanost tvegana in prinaša finančne posledice. Obvezno zavarovanje, ki naj bi omogočalo univerzalne pravice in dostopnost, nam namreč v celoti ne krije niti presaditve organov in drugih nujnih zdravstvenih stanj.
Najbolj so se doplačila povečala v času gospodarsko-finančne krize in v zavarovalnicah ob nedavnem povišanju premij trdijo, da to ne bi bilo potrebno, če bi doplačila vrnili na stanje pred 31. 5. 2012 oziroma pred uveljavitvijo ZUJF. S tem pa bi v Sloveniji hkrati povečali obseg javnih sredstev za zdravstvo, ki se je s krizo dejansko začel zmanjševati.
Z idejo o ukinitvi pogorel že minister Keber
Ideja o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, s katero svojo pozicijo v vladi izsiljuje Levica, ni nova. S tem je začel že Dušan Keber, ki je bil minister za zdravje v vladi Antona Ropa od leta 2000 do 2004. Pripravil je Belo knjigo zdravstvene reforme, ki je obsegala 500 strani, glavni fokus pa je bil prav na ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To zavarovanje je takrat obsegalo okoli tretjino današnjih sredstev, vendar že takratno ministrstvo za finance pod vodstvom Dušana Mramorja ni privolilo v povečevanje obremenitev plač. Celotno Belo knjigo so zavrnili na seji vlade 24. 11. 2003 in med drugim zapisali: “Ministrstvo meni, da prenos iz dopolnilnega zavarovanja v obvezni prispevek oz. davek ni ustrezen način reševanja dela problemov zdravstva, ker bo identificirani strošek v obliki prispevka spremenil kalkulacije delodajalcev, ki bodo istočasno soočeni z zahtevami delojemalcev (in sindikatov) po ‘kompenzacijah’ zmanjšanih neto plač. Ti pritiski lahko v zelo kratkem času vplivajo na cene in s tem na cenovno konkurenčnost …”
Tudi Levica v svojih predlogih enako kot pred leti Keber omenja, da bi izpad nekaj več kot 500 milijonov evrov nadomestili z dodatnimi obremenitvami prek dviga prispevnih stopenj za obvezno zdravstveno zavarovanje, in sicer: (prvič) za delojemalce bi prispevno stopnjo povišali za 1, za delodajalce pa za 1,6 odstotne točke. Danes skupna prispevna stopnja delodajalca in delojemalca znaša 13,45 odstotka bruto bruto plače zaposlenega, kar pomeni, da bi nova stopnja znašala 16,05 odstotka; (drugič) za ZPIZ, ki plačuje obvezne prispevke za zdravstvo za upokojence, bi prispevno stopnjo dvignili za eno odstotno točko. ZPIZ zdaj plačuje 5,96 odstotka prispevkov, po novem bi torej plačeval 6,96 odstotka; (tretjič) za samozaposlene bi prispevno stopnjo dvignili za 2 odstotni točki, z zdajšnjih 13,45 na 15,45 odstotka.
Nabiranje političnih točk na račun delodajalcev
Na to so se že odzvali delodajalci v Gospodarski zbornici Slovenije, Obrtni zbornici Slovenije in Slovenskem poslovnem klubu, ki opozarjajo, da bo dodatna obremenitev gospodarstva poslabšala njegovo konkurenčnost. “Ne pristajamo na nikakršno dodatno obremenitev gospodarstva. Nabiranje političnih točk z na videz všečnimi predlogi Levice na račun delodajalcev je za nas nedopustno,” je sporočil predsednik OZS Branko Meh. V GZS pravijo, da je zdravstveni sistem, ki skoraj v celoti sloni le na delovno aktivnih, tvegan za celotno družbo, in dodajajo: “Predlagatelji niso dobro premislili posledic, ki bi jih predlog imel tudi za državni proračun. Ker bi se zaradi višjega prispevka za zdravstveno zavarovanje znižala osnova za dohodnino, bi država izgubila del davčnih prilivov. Izgubljeni prihodek iz naslova dohodnine bi najverjetneje morala nadomestiti z novimi davčnimi obveznostmi.”
V Slovenskem poslovnem klubu nasprotujejo dodatnim obremenitvam tistih, ki so že danes v mednarodnih primerjavah bistveno bolj obremenjeni z davki in s prispevki, torej tistih s plačami, višjimi od povprečne. Menijo, da je predlog Levice slaba popotnica, saj se državljanom in delodajalcem obeta še prispevek za dolgotrajno oskrbo, nič pa delodajalci še niso dobili pri davčni razbremenitvi. Enako velja za tiste bolje usposobljene in plačane kadre, ki jih želi Slovenija bodisi obdržati ali privabiti.
Vlada menda ne bo privolila v izsiljevanje Levice
Minister za zdravje Aleš Šabeder je predlog Levice komentiral kot »na prvi pogled sicer všečen, a obremenjuje aktivne skupine prebivalstva in povečuje stroške dela«. Kar je dejansko skrb zbujajoče, je to, da je bil predlog pripravljen brez ministrstva za finance in ne vsebuje nikakršnih izračunov in simulacij ter prav tako ne pojasnjuje, kakšen bo makroekonomski učinek predlaganih sprememb. Šabeder napoveduje, da bodo predlog, ki celostno rešuje vprašanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, predstavili v juniju 2020. Levica sicer izsiljuje, da bo v primeru nesprejetja predloga glasovala proti proračunu, tako da se nam očitno obeta vroča politična jesen.
Ena od prioritet ministrstva za zdravje je tudi področje dolgotrajne oskrbe, ki ostaja odprto prav zaradi nezmožnosti rešitve vprašanja, kako urediti financiranje. Dolgotrajna oskrba je dolga leta sodila v pristojnost ministrstva za delo in s tem pod okrilje SD. A ker so številne različice zakona, ki so nastale v zadnjih letih, končale v predalih, je urejanje tega področja sedaj pristojnost ministrstva za zdravje. Tudi na tem področju se nam obeta bodisi dodatno povišanje prispevne stopnje bodisi nova dajatev, v nekaterih različicah pa (hkrati z ukinjanjem dopolnilnega zavarovanja v zdravstvu) beremo o uvajanju dopolnilnega zavarovanja pri dolgotrajni oskrbi! Kot da država ne ve, kaj sploh hoče. A dejstvo ostaja: država sredstev za zagotavljanje vseh želenih storitev na tem področju nima, zato bo treba iskati tudi zasebne vire, tako da si poznavalci rešitev na področju dolgotrajne oskrbe ne obetajo niti od te vlade.
Zdravstvo danes že 4 milijarde
Medtem ko se politika že skoraj 20 let prepira o dopolnilnem zavarovanju, je obseg sredstev za zdravstvo narastel že kar za milijardo, na štiri milijarde evrov letno. Ves ta čas smo poslušali, da zdravstvo potrebuje več denarja. Kakšni pa so rezultati? Še večji kaos in še daljše čakalne dobe. Opozorila strokovnjakov, da samo z več denarja ne bomo rešili zdravstva, so danes dejstvo.
Ena od držav, ki jo v EU pogosto postavljajo za zgled, je Nizozemska, kjer so sistem na novo postavili v letu 2006, pri čemer so sama reforma oziroma priprave nanjo potekale 15 let. Tudi ob zamenjavi vlade so temeljne usmeritve ostale enake. Nizozemci radi poudarjajo, da so bili pri njihovi reformi ključni stroka in pacienti, medtem ko so politike in birokrate izločili iz odločanja.
Kaj so naredili? Vpeljali so konkurenco na vseh ravneh, tako na strani financiranja (zavarovalnice) kot na strani zagotavljanja storitev (bolnišnice). Zavarovalnice in izvajalci zdravstvenih storitev so v zasebni lasti, država se ne vpleta v njihovo operativno poslovanje, ima pa močno vlogo nadzornika – regulatorja. Zato temu rečejo dobro upravljana konkurenca. Država nima vloge lastnika, saj so presodili, da ne more biti hkrati regulator, lastnik, izvajalec itd. Zavarovalnice s svojimi paketi obveznega socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, obveznega pogodbenega zdravstvenega zavarovanja in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja pacientom omogočajo, da praviloma lahko sami izbirajo, pri katerem izvajalcu želijo opraviti določeno zdravstveno storitev. Zato v zdravstvu merijo kakovost izvajalcev, vlada pa zbira in redno skrbi za javno objavo teh podatkov.
Peter Truden