fbpx

Komu mar Marakeš?

Ivan Šokić (Foto: Demokracija)

Ljudje na ulicah, solzivec, vzkliki Macronu, naj odide, rumeni jopiči, granitne kocke, žandarmerija, ki neusmiljeno tolče s pendreki po protestnikih, in oklepniki, ki jih krasi zastava EU namesto francoske tribarvnice.

Če smo še prejšnji teden lahko poslušali ganljive zgodbe o tem, kako policisti po Franciji snemajo čelade, da bi pokazali ljudem, da so tudi oni na strani ljudstva, je Macron temu hitro naredil konec. Ne more prebaviti, da ga Francozi zaničujejo. Takoj ko je videl, da Slavolok zmage krasijo napisi “Macron demission”, jih je ukazal izbrisati. Za nameček pa je za ohranjanje reda in miru na protestih, ki že ves mesec potekajo po vsej Franciji, vpoklical še žandarmerijo.

Mislili bi si, da gre za dokaj normalen protiukrep. Protesti so teden prej ušli z vajeti, zato sledi poostrena varnost. A kaj, ko se je hitro izkazalo, da je s prihodom žandarmerije prišlo tudi novo nasilje. Splet so preplavili posnetki, na katerih se predstavniki varnostnih organov brutalno izživljajo nad protestniki v rumenih jopičih. Pogosto jih brcajo, tolčejo s pendreki in udarjajo po njih, tudi ko ti na tleh zavzamejo obrambno držo. Vse medtem, ko vpijejo nanje, naj vstanejo, da jih lahko še naprej tolčejo.

Ravno tako je presenetilo dejstvo, da so oklepniki žandarmerije, ki je bila zadolžena za preprečevanje izgredov v Parizu, okrašeni z zastavo EU in ne s francosko zastavo, kakor bi pričakovali. Po nekaterih trditvah naj bi bilo tako, ker so te enote sodelovale v mirovnih misijah na Kosovu.

To je realnost, ki se nam počasi, a vztrajno bliža
A zastava EU na oklepnih vozilih, ki so skrbela za pacifikacijo neposlušnega francoskega življa, je zaskrbljiva še iz enega drugega razloga. Pred časom sem namreč opozarjal na nevarnosti velike evropske vojske. V Franciji so se lahko te dni na lastne oči prepričali, kako bi ta delovala v praksi. Če so policisti sočustvovali s protestniki, pripadniki vojaških enot ne bodo. Sploh če bodo to pripadniki vojaških enot iz drugih držav, poslani na določeno območje, ki ga je treba umiriti. Ti ne bodo imeli do lokalnega prebivalstva nobene milosti, nobenih simpatij, oni bodo samo v službi dvanajstih zvezdic.

Protesti v Parizu se nadaljujejo že štiri tedne. (Slika: EPA)

To je realnost, ki čaka Evropo. To je realnost, ki se nam počasi, a vztrajno bliža. Protesti rumenih jopičev so se začeli zaradi napovedanega dviga davkov na gorivo v imenu izpolnjevanja zavez v pariškem dogovoru o podnebnih spremembah iz leta 2016. Ni trajalo dolgo, da so se prelevili v demonstracije proti Macronovi vladi. Francoski predsednik ne dojame, da ljudje zaradi njegovih ukrepov ne morejo živeti. Rumeni jopiči so Macrona v ponedeljek le prisilili v napoved zvišanja minimalne plače in znižanja obdavčitve rednih prihodkov. Ali bo to zaleglo ali pa bodo rumeni jopiči še naprej vztrajali pri njegovem odstopu, bo pokazal čas.

Da bi lahko bilo drugače, bi potrebovali na oblasti drugačne politike
S sprejetjem globalnega dogovora ZN o varnih, urejenih in rednih migracijah v Marakešu se bo pritisk tako na francoskega kot evropskega davkoplačevalca samo še povečal. Še dodatno se bo pritisk povečal s sprejetjem globalnega dogovora o beguncih, ki je načrtovan za ponedeljek, 17. decembra 2018. A to politike ne zanima. Večini politikov na krmilu zahodnih držav, med katere lahko v tem primeru štejemo tudi Slovenijo, je mar le za lasten ego. Dokler govorijo stvari, ki se jim zdijo pravilne in dobre, ni pomembno nič drugega, tudi če samo igrajo. Moralnega kompasa že dolgo nimajo, če so ga kdaj sploh imeli.

Da bi lahko bilo drugače, bi potrebovali na oblasti drugačne politike. Da bi imeli na oblasti politike, ki jim je mar za lastne ljudi, pa bi morali imeti ljudstvo, ki mu je mar, kaj se z njim dogaja.

Na žalost v Sloveniji to ne obstaja. Na žalost je številčnost na protivladnih protestih rumenih jopičev v Sloveniji samo plod domišljije. Francozi so z vztrajnim protestiranjem dosegli svoje, če bodo vztrajali naprej, bodo dosegli tudi padec vlade. Pokazali so, da je z aktivno udeležbo v demokraciji mogoče doseči vse. Slovenci, po drugi strani, ne demonstrirajo, temveč le životarijo iz dneva v dan v upanju, da bo sprememba prišla sama od sebe. Iz te moke ne bo kruha. Bog namreč pomaga tistim, ki si pomagajo sami, ne tistim, ki pospravljajo sobo, medtem ko barbari udarjajo po vratih.

Ivan Šokić