Meje sprejemljivega terorizma

Ivan Šokić (Foto: Demokracija)

Kdaj postane terorizem sprejemljiv? Kdaj postane nekaj običajnega? Kdaj postane nekaj, čemur ljudje prikimavajo? Vse to so vprašanja, na katera bi pričakovali odgovor: nikoli, nikdar in v nobenem primeru. Na žalost ni tako. Na žalost živimo v realnosti, kjer veljajo dvojna merila.

Razpravljati o tem, kaj opravičuje terorizem, je tabu. Omeniti, da nekateri lahko, medtem ko drugi ne, je prepovedano. O določenih temah je bolje molčati in upati, da spregovori nekdo drug. Da sami po naključju ne izpademo nestrpni, ali Bog ne daj, kakršnikoli že -fobi. A tako ne gre. Treba je nastaviti ogledalo družbi, reči ovci ovca in kozi koza.

Oglejte si še: Povest o dveh novinarjih

Dejstvo je, da za islam v Evropi veljajo posebna merila. Religiji miru je namreč uspelo doseči, da si jo javno drznejo kritizirati le redki. Drugi raje umaknejo pogled in stopijo hitreje v strahu, da se še njim kaj ne zgodi, kakor se je tistim, ki so si drznili kritizirati. Islam se je v preteklosti zanašal samo na svoje lastne vernike, ki so v imenu Alaha terorizirali po Evropi. Dandanes se lahko zanesejo na najvišje uradne institucije, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice, da bodo v njihovem imenu preganjale bogokletje. Sodišče v Strasbourgu je namreč razsodilo, da je Avstrijka, ki je predavala o islamu, z resnico razžalila muslimane do te mere, da bi lahko njeno izjavo razumeli kot hujskanje k nasilju.

Prepovedana beseda na P …
V sporni izjavi se je spraševala, kako pravimo petdesetletniku, ki se poroči s šestletno deklico, s katero konzumira zakon tri leta kasneje. Beseda se začne na P. Ne, ne P, ki ga imate v mislih. Ta P je prepovedan, tako je namreč odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Beseda, ki je dovoljena, je prerok. Čeprav to priznavajo muslimani sami, čeprav o tem piše v njihovih verskih besedilih, je povedati resnico o tem v Evropi prepovedano.

Zdi se, da smo prišli tako daleč, da je strah, resnični strah pred posledicami, ki jih lahko ima jeza muslimanov, prodrl tudi v institucije, ki naj bi bile predane idealu varstva človekovih pravic. A očitno so pravice nekaterih pomembnejše kot pravice drugih. ESČP je presodilo, da raje vrže nedolžnega volkovom, kot da bi bilo samo pojedeno. Ne zavedajo se, da bodo na koncu samo zadnji na meniju.

Se moramo privaditi na islamski terorizem?
Ko so karikaturisti časnika Charlie Hebdo brili norce iz preroka Mohameda, so januarja 2016 končali mrtvi v terorističnem napadu. Za Salmana Rushdieja so zaradi romana Satanski stihi v 80. letih prejšnjega stoletja razglasili fatvo, s katero je iranski ajatola Homeini zahteval njegovo smrt. Po desetletjih konstantnih bombardiranj z novicami o terorističnih napadih smo se znašli na točki, ko nas niti več ne preseneti, kadar se nekdo v imenu islama razstreli ali pokolje, postreli ali povozi skupino nedolžnih ljudi. To se namreč od islama pričakuje. Kot vemo, da bo sonce vzšlo na vzhodu, tako vemo, da bodo teroristični napadi, kjer je zraven kritična masa muslimanov. Kakor je dejal londonski župan Sadiq Khan, se moramo privaditi na dejstvo, da postaja terorizem v prestolnicah raznolikosti nekaj normalnega. Seveda je pozabil omeniti, da prestolnice držav, ki imajo zanemarljivo majhen delež muslimanov, beležijo zanemarljivo malo terorističnih napadov.

Ob tem velja izpostaviti še film, ki se te dni predvaja v sklopu filmskega festivala Liffe. Bojevnica (Woman at War) je film islandsko-ukrajinske produkcije, ki se ukvarja z vprašanjem terorizma. To naredi na preprost način, tako da nam vsem znani verski terorizem zamenja za ekološkega. Hitro se namreč pokaže, da so gledalci zelo pripravljeni izkazati empatijo do naslovne teroristke.

Nekateri bodo rekli, da je tako zaradi njenega boja proti velikim korporacijam, drugi bodo izpostavili, da v svojem boju ni nikoli poškodovala drugega človeka. Nekateri bodo celo zagovarjali najbolj nevarno od trditev, da so njeni motivi upravičeni in iz tega razloga sprejemljivi. Sporočilo filma je še najbolj zastrašujoče, ko pomislimo, da se bo večina gledalcev s koncem filma strinjala. Tako kot islamske džihadiste v raju pričaka 72 devic, tako tudi našo ekoteroristko ob koncu filma pričaka sirota iz Ukrajine, ki jo je želela posvojiti. Posledice njenih dejanj pa so − tako kot v realnem življenju s pravimi teroristi − primorani nositi drugi.

Ivan Šokić