Vsaka kriza, naj bo to ekonomska ali kot sedanja epidemiološka, nazorno pokaže in osvetli napake v družbi ali državi. Tudi tiste napake, ki so bile mogoče v normalnih pogojih spregledane ali obravnavane kot nepomembne. V času krize pa te napake postanejo vidne in moteče. Razumni te sedaj v luči krize veliko bolj vidne napake skušajo popraviti, tako da bo družba ali država iz krize izšla bolje usklajena in zato močnejša. To seveda velja tudi za sedanjo krizno situacijo v Sloveniji, ki je posledica pandemije Covid-19. Nedvomno nam ta kriza kaže na več pomanjkljivosti v naši družbi, vendar se bom v tej kolumni skoncentriral zdravstveni sistem.
Ko je spomladi v začetku prvega vala epidemije Covid-19 Janez Janša oblikoval sedanjo slovensko vlado, so nam vsi osrednji mediji na dolgo in široko poročali, da v Sloveniji nimamo dovolj zaščitne opreme in respiratorjev, da bi zaščitili prebivalstvo pred okužbo in bolnim zagotovili prepotrebno zdravstveno oskrbo. Nekateri so šli še dlje in so napovedovali, da nova vlada te opreme v razumnem času ne bo sposobna nabaviti, da se bo zaradi tega epidemija nekontrolirano širila in oboleli ne bodo deležni prepotrebne zdravstvene oskrbe.
Kot vsi vemo so se te črnoglede napovedi izkazale kot zmotne. Vlada je uspela z večjimi ali manjšimi težavami zaščitno opremo in respiratorje nabaviti. Lahko da je tu ali tam prišlo do manjših, nepomembnih spodrsljajev, ampak kar je bistveno Vlada je uspela v največji možni meri zaščititi zdravje in življenje prebivalcev Slovenije. Tudi zaradi njenega požrtvovalnega dela je bila Slovenija po prvem valu epidemije med najmanj prizadetimi državami.
Resnični problem je pomanjkanje zdravstvenega osebja
V drugem valu epidemije, ki nas je prizadel v septembru in še traja, se je pokazalo dvoje. Prvič, opreme to je zaščitne opreme in respiratorjev imamo dovolj, z manjšimi ali večjimi težavami uspemo zagotavljati tudi prepotrebno število bolniških postelj tako na navadnih kot tudi na intenzivnih oddelkih. Ne bom trdil, da težav ni. Desetletje ali več nezadostnih investicij v bolnišnice in zdravstvene domove se seveda pozna. Vendar slovensko zdravstvo vsakemu obolelemu, ki potrebuje bolnišnično zdravljenje še lahko ponudi bolniško posteljo. V Sloveniji še nismo tako daleč, kot v nekaterih evropskih državah, kjer so bolni ostali pred bolnišnico. In drugič, da so resnično ozko grlo pri zagotavljanju primerne oskrbe bolnih za covidom-19 človeški viri, tako zdravniki kot tudi medicinske sestre. Zaenkrat ob skrajni požrtvovalnosti vseh prizadetih slovenski zdravstveni sitem še deluje, je pa na resničnem robu svojih zmogljivosti. Zato je sporočilo drugega vala epidemije zelo jasno, v Sloveniji imamo premalo zdravnikov in medicinskih sester. In to pomanjkljivost bi morali in to ne samo zaradi te epidemije čim prej odpraviti.
Pomanjkanje zdravstvenega osebja tako zdravnikov kot tudi medicinskih sester je bilo vidno že pred sedanjo epidemijo. Slednja je to pomanjkljivost samo še poudarila. Zgovoren dokaz za to so bile dolge, vse predolge čakalne vrste. Te niso bile toliko posledica nezadostnega financiranja, kot je prevladujoče javno mnenje in trdijo naši mediji, temveč so predvsem posledica pomanjkanja usposobljenih človeških virov. Vsi vemo, da tega problema vsaj kratkoročno ne moremo rešiti, to pa seveda ne pomeni, da ga nam tudi dolgoročno ni potrebno reševati. In v tem smislu je edina rešitev, ki jo jaz vidim ta, da se vpis v zdravstveno izobraževanje, vsaj po moji oceni, poveča vsaj za 30 odstotkov.
Utrujen je tudi izobraževalni sistem
Potem, ko nam je sedanja epidemija več kot nazorno pokazala, da naš zdravstveni sitem ne razpolaga z zadostnim številom človeških virov, je smiselno naš pogled usmeriti še na druga področja človeškega udejstvovanja. Pokaže se, da v Sloveniji obstajajo področja, kjer tako kot v zdravstvu usposobljenih človeških virov izrazito primanjkuje. Na drugi strani pa so področja, na katerih je ustrezno izobraženih, mladih, ki so končali ustrezno izobraževanje enostavno preveč. Sedanja epidemija je problem neusklajenosti izobraževalnega sistema s potrebami gospodarstva, ki v Sloveniji obstaja že kar nekaj časa, samo jasneje osvetlila. Obstajajo za naš gospodarski in tehnološki razvoj pomembni poklici, za katere se ob vstopu v sekundarno in terciarno izobraževanje odloča vse premalo mladih in so poklici, kjer vpis tudi dvakrat ali več presega zaposlitvene možnosti. To pa seveda vodi do nezaposlenosti mladih in prekarstva, o čemer je sicer veliko govora, prave vzroke pa omenja le redko kdo. Sedanje stanje naj osvetlim samo z razmerjem med vpisom na naravoslovno-tehniške študije na eni stranmi in družboslovno-umetniške na drugi strani, ki je v Slovenji 1 : 2. V državah, ki so svoj izobraževalni sistem uspešno uskladile z gospodarstvom in so tudi zato gospodarsko uspešnejše je to razmerje v Avstriji 1 : 1 in v Nemčiji 1 : 0,9.
Epidemija covid-19 nas je še posebej jasno opozorila na neusklajenost našega izobraževalnega sistema z gospodarstvom. Zato sem prepričan, da je sedaj čas, da izobraževalni sistem uskladimo s potrebami zdravstva, gospodarstva in drugih družbenih dejavnosti. Pri tem si lahko pomagamo z izkušnjami tistih držav, ki so to težko nalogo že uspešno opravile. Tukaj imam vsaj jaz v mislih predvsem nam sosednjo Avstrijo. Zavedati bi se morali, da sedanje kaotično stanje onemogoča ustrezno skrb za javno zdravje in gospodarski razvoj. Sedaj, ko se, tako vsaj upam, izteka drugi val epidemije je čas za ukrepanje.
dr. Andrej Umek