Slovenski fenomen tolerance do mestnih šerifov: Naj krade, ampak da bom še jaz kaj imel kaj od tega

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

Saša Arsenovič je postal župan drugega največjega mesta, potem ko je dejal, da mu je vzor na Štajerskem osovraženi ljubljanski župan Zoran Janković (po soočenjih sodeč sta si vsaj po besednem zakladu, retoriki in smislu za lastno samopromocijo že na podobni ravni). Aktivni del volilnega telesa mu je povedal, da si tega želi. Pasivni pa, da je nad lokalno politiko očitno že obupal.

Če bi v ZDA hotel globoko zadolžen poslovnež kandidirati za župana mesta Boston, pri tem pa bi povedal, da mu je vzor poslovni model Johna Gottija v New Yorku, najbrž nikoli ne bi postal župan. Nekateri se boste zdrznili in rekli, češ, to pa je že preveč, da župana Ljubljane in med levo sredino še zmeraj cenjenega politika primerjam z mafijskim donom razvpite ameriške veje Cosa Nostre. Saj ga ne. Le izpostavljam podobno reakcijo, ki jo izzoveta pri meščanih. Ne pozabite – Gotti je bil vse do tiste usodne obtožnice leta 1992, ki ga je do konca življenja postavila za zapahe, uradno navaden državljan – za nekatere cenjen poslovnež. Ogromno obtožnic, a nobena ni dozorela. Poleg ustrahovanja prič, se je po New Yorku govorilo, da so mu naklonjeni tudi levičarski sodniki na državni (ne pa federalni) ravni, ki so njegovo kariero videli kot boj zapostavljenih proti bogatim in z nerazumno empatijo občutili tiste trenutke, ko je “teflon Don” drobtinice iz svojega nelegalno pridobljenega premoženja razdelil med reveže v soseski, kjer je živel. Komaj, ko so ga ujeli s pomočjo prisluhov, je bilo njegove kariere konec.

Danes se od Jankovića distancirajo vsi, ki so sklenili konsenz sredinske normalnosti. Kar v resnici pomeni, da se od njega distancira le desnica, levica je zabredla pregloboko v blatno jamo skrajne aktivistične politike, ki jo je sama skopala, da bi si upala Jankoviću povedati, da pač ni več tip človeka, ki bi mu lahko kdorkoli na državni roki še iskreno stisnil roko. Ne, ne trdim, da je Zoran Janković mafijski don, le določene značilnosti si deli z nedotakljivim newyorškim donom iz osemdesetih – oba sta sodno nedotakljiva, oba sta (očitno povsem iskreno) prepričana v svojo nedolžnost in dobrodelnost. Oba imajo meščani mest, v katerih sta živela, iracionalno radi. Janković pa je precej pametnejši od Gottija v tem, da lahko sistem izkoristi na tak način, da večino stvari naredi legalno in legitimno znotraj slovenske ranjene pravne države, ne da bi se posluževal očitnih kriminalnih dejanj. Kljub temu: če bi John Gotti leta 1990 kandidiral za župana, bi premočno zmagal, kot so takrat kazale hipotetične ankete NY Timesa.

Videl je izkoriščanje farmacevtke in propadle Stožice, a si vseeno želi biti kot Janković
Newyorčani so dobro vedeli kdo je John Gotti. A so se odločili, da ga bodo imeli vseeno radi, ker so ga dojemali kot “enega od njih”. Povsem običajnega Američana italijanskih korenin, ki si je drznil jemati Rockefellerjem in Rotschildom tega sveta, zraven pa skrbel še za revne v okolici in za poslovni razvoj mesta. Ljubljančani dobro vedo, kdo je Zoran Janković – vsako obtožnico proti njemu so intimno spremljali. Sumili so, da ni vse v redu z misterioznimi spremembami namembnosti zemljišč pa z razprodajami stanovanj v centru mesta po smešni ceni. Vedeli so, da nekako ne velja računica o Stožicah, kjer je – kot se je slikovito izrazil tovariš Janez Stanovnik – “zmanjkalo nekaj dolarčkov”. Vedeli so točno, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati, ko so brali korespondenco s farmacevtko. A na koncu so ostali pragmatični. Radi imajo tega svojega Zokija. Ni jim mar za razpokane, balkansko položene škarpnike na Slovenski niti za trajno mesto duhov, kar je postal trgovinski del Stožic. Tudi za avtobusno in železniško iz zgodnjega 20. stoletja jim je vseeno, saj oni potujejo z avtomobili. Pomembno jim je, da je center s pomočjo vedno večje centralizacije in davkoplačevalskega pumpanja denarja v prestolnico postal živalski vrt za azijske turiste. Ker zdaj je Ljubljana končno lepa, po standardih lepote, ki je St. Petersburg iz evropske prestolnice spremenila v sivi Leningrad po meri žalostne slovanske duše. To pa odtehta vse grehe.

Kandidat za župana Maribora na listi SMC Saša Arsenovič (Foto: STA)

Tudi Saša Arsenovič –  kot vsi romarji na magistrat pred njim –  ne živi v mehurčku. Gotovo je – glede na to, da trdi, da je njegov prijatelj – pozorno spremljal obtožnice proti ljubljanskemu županu. Videl je, kako je po Balkanu kot pobesneli naftni šejk gradil Mercatorjeve centre, ne da bi se vprašal, ali bodo investicije dolgoročno vzdržne. Prebral je vsaj en časopis ali spletno mesto, kjer je bila zapisana vsa korespondenca z mamico, ki jo je Janković po SMS-jih na prvi pogled dokaj konkludentno nagovarjal v odplačne odnose. Mogoče se je kdaj s svojim prijateljem celo sprehodil po opustelem delu Stožic. Kot volivci tudi on točno ve, kaj Zoran Janković predstavlja. In si želi biti kot on.

Mariborčani bodo spoznali, da Maribor čez štiri leta ne bo nič drugačen kot sedaj
Kaj torej lahko pričakujejo Mariborčani v naslednjih 4 letih? Bo njihov ‘zapufan’ podjetnik iz umirajočega mesta naredil umirajoče mesto s poceni make-upom, kot je to naredil njegov zapufani podjetniški prijatelj iz Ljubljane? Zmeraj bolj se mi zdi, da Mariborčani stremijo po časih, ki jih ni več. Make-up Ljubljane, zaradi katerega vzdihuje titoistična, monolitnih spomenikov hlepeča levičarska raja, je nastal v nekih drugih časih. Tedaj, ko so bile banke še trdno “naše” in ni bil noben problem, ko je “zmanjkalo nekaj dolarčkov” in so potem pač davkoplačevalci z dokapitalizacijami krpali luknje, ki so nastale iz nepoplačanih kreditov, ki so jih povzročili nasedli projekti. Prav tako Maribor nikoli ne bo dobival takšnih enkratnih finančnih injekcij, kot jih dobiva prestolnica le zato, ker je zdaj tam v mestni hiši Jankovićev prijatelj približno podobnih socialističnih in narodnoosvobodilnih pogledov na svet. Ljubljana je unicum časa in prostora – slovenskega smisla za centralizacijo in nerazumevanja pomena vseh izgub črne luknje davkoplačevalskega sponzoriranja nepotrebnih stavbnih spomenikov napihnjenemu egu od oblasti pijanega ekscentrika. Skozi naslednja štiri leta bodo Mariborčani na lastnih plečih spoznali več stvari. Prvič, da so časi danes drugačni, kot so bili še pred kratkim, ko so imeli projekti blizu levega poslovnega establišmenta skoraj neomejeno kritje v državnih bankah. Drugič, da Maribor ne bo nikoli Ljubljana po investicijski pomembnosti infrastrukture v lokalni in državni lasti. Tretjič, da zaradi tega ne bodo dobili niti tistega površinskega make-upa, ki ga je bila deležna Ljubljana v centru mesta. Mariborsko Pohorje ne bo postalo novi Val Thorens. Srbski poslovneži dvomljivega slovesa ne bodo gradili hotelov s petimi zvezdicami. Na obrobju mesta ne bodo začeli graditi novega stadiona s trgovskim centrom. Maribor bo čez štiri leta točno tak, kot je danes Ljubljana izven strogega centra – povprečno balkansko mesto, polno razpadajočih pločnikov, odpadajočih ometov, razbitih stekel davno zapuščenih izložb in splošnega turobno mračnega občutka, zaradi katerega mi tujci na obisku po slovenskih mestih vedno znova potožijo: “This place is like communism. So depressing!” (na srečo jih razveseljuje vsaj narava).

Mariborčani so torej v obupu delali račun brez krčmarja. Najprej niti v osnovi niso pomislili, da je Ljubljana pod Jankovićem nekaj takega kot Mercator leta 2004 – finančno nasedla luknja, polna nepotrebnih investicij. Zakaj si Ljubljano predstavljajo kot zgodbo o uspehu, pove veliko o tem, kako zelo za mentalno železno zaveso še zmeraj živimo. Pa tudi če jim ličenje centra mesta po ljubljansko predstavlja vrhunec mestnega udejstvovanja, bodo po štirih letih Arsenovičevega županovanja bridko spoznali, da ne bodo dobili niti tega. Sicer sem prepričan, da ga je Večer sposoben izvoliti še enkrat. Pa še enkrat. A tisti, ki ne živijo v posebni dimenziji, ki so jo ustvarili slovenski mediji, bodo videli resnico. Tako kot je približno tretjina Ljubljančanov videla resnico v Ljubljani. Edina stvar, kjer se bodo morda pa vendarle izenačili z Ljubljano, bo po višini položnic za javne storitve, nad katerimi bdi lokalna samouprava – ampak zaradi tega ne bo nobenih revolucij, tako kot leta 2012, saj ljudem ne bo nihče prišepnil, da se jim godi krivica, in nobenega sodnika ne bo, ki bi obsodil trenutnega župana, potem pa se politično izpostavil z obiskom proslave ob izvolitvi novega.

Vdani v usodo balkanizma
V obeh velikih mestih si torej “napredek po Ljubljansko” ljudje očitno želijo in ga dojemajo kot pot v prihodnost. To pa je težava pohabljenega volilnega telesa, ki ga je oblikovalo burno politično obdobje 2008-2018. Ljubljene vodje s hitrimi populističnimi rešitvami so zaželeni. In levi politični pol ima celo čredo takšnih. Druga stvar pa je, da so ljudje povsem neobčutljivi na škandale. Ko ljudje nekoga vzamejo za svojega, je povsem nepomembno, tudi če ima v hladilniku shranjene v folijo zavite kose razkosanih ukrajinskih prostitutk. Nikogar v Mariboru ne zanima, da je Arsenovič močno zadolžen in kot tak ogromno korupcijsko tveganje. Niti to jih ne zanima, da je nekoč hudo telesno poškodoval svojega zaposlenega (v ZDA po takšnem napadu – gotovo bi bil voden kot assault in the first degree – najbrž še danes ne bi bil na prostosti). Tudi v Ljubljani nikogar ne zanima, da je Janković po prisluhih sodeč spolno izkoristil mlado mamico – bizarno niti deklariranih feministk. Ko slišijo, da je zopet “zmagal” v kakšnem sodnem postopku, se obnašajo točno tako, kot so se Newyorčani, ko se je tožilcem vedno znova izmuznil John Gotti – pozdravljajo ga in mu čestitajo, da je zopet premagal “sistem”. Ker ga dojemajo kot sebi enakega. Proletarca. Sicer je bil nekoč podoben primer v ZDA, ko je bil temnopolti župan Detroita Kwame Kilpatrick obremenjen z nešteto sodnimi procesi, kljub temu pa je v mestu užival skoraj diktatorsko priljubljenost. Obtožbe o korupciji so kar deževale, a več kot jih je bilo, bolj so ga ljudje imeli radi. No, tam čez lužo vladavina prava deluje. Danes prestaja 28-letno zaporno kazen zaradi korupcije, izsiljevanja in podkupovanja. A če bi danes prišel iz zapora, bi bil Kwame Kilpatrick znova župan. Detroit je pač mesto temnopoltih, odkar so se beli industrialci odselili. On je pa “njihov” …

Foto: STA

Morda obupno iskanje ljubljenih vodij v naših dveh največjih mestih vendarle ni tako nenavadno. Gotovo bosta še dolgo nedotakljiva, dokler ju bo ščitil mogočni levi medijski imperij. Z obale sta dobila jasno sporočilo, da noben šerif ni nedotakljiv. Če občasno preveč na glas podpira desnico, tako kot jo je znal občasno Popovič, se mu lahko tako zgodi kakšen nov obraz in pogrom medijev.

Najbolj žalosten del lokalno samoupravne zgodbe pa bom prihranil za konec. S spremljanjem različnih izborov za župane manjših mest in po stiku z volivci sem prišel do še enega pomembnega in zaskrbljujočega zaključka. Ljudje župana vidijo kot osebo, ki je že po naravi svojega dela koruptivna. Pogost je stavek: “Naj krade, ampak da bom še jaz kaj imel kaj od tega.” Županstvo v naših mestnih občinah, ki v povprečju štejejo toliko ljudi kot en srednje velik hongkonški blok, se med ljudstvom priznava kot fevd, kjer se pričakuje, da bo župan rihtal delovna mesta, polagal asfalt do zasebnih poslopij in v infrastrukturne projekte klical svoje hišne gradbince, ki bodo od njega živeli v nekakšnem čudnem parazitsko-simbiotskem razmerju. Medtem ko bo seveda poskrbel še zase in za svoje najbližje. Ljudje korupcijo pričakujejo, zakon jo sistemsko dovoljuje, sodišča in inšpekcije pa jo tolerirajo. In to ni prav. Ni prav, da so ljudje že tako vdani v usodo, da ne bi več preganjali korupcije, ampak bi se raje sami priklopili na kakšnega od fevdov, če bi se dalo. Tudi to je zgodba slovenske stagnacije in eden od razlogov, zakaj žalostno zavzdihnemo, ko gremo v Lipnico ali Celovec po gorivo za 1 evro na liter in si ogledujemo brezhibno urejeno okolico, na novo prebarvane stavbe, živa stara mestna središča, kjer se ljudje zbirajo, družijo in veselijo, ogromno restavracij s ponudbo kuhinj s celotnega sveta (ne samo jugo-multikulti, kot si svetovljanstvo predstavljamo pri nas), žive dobro obiskane manjše butike in lično urejene salone … Tudi to bi lahko bila Slovenija. Pa ni. Ker smo se vdali v usodo balkanizma. Lahko bi bili boljši. Vsaj v manjših mestih, če so se že velika urbana središča zdavnaj odločila, da bodo za nadaljnjih 100 let podoživljala zmage socialistične revolucije 1941-1945. Škoda. Slovenija si zasluži več.

Mitja Iršič