Nov prispevek za slovenski nacionalni program

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Za mnoge težave, ki jih v tem letu doživljamo Slovenci, je kriv virus, ki nas je najprej napadel z vzhodne, nato pa z vseh strani. Po mnenju nekaterih levi(čarski)h aktivistov je za večino težav, tudi pri reševanju zdravstvenih problemov, kriva aktualna vlada. Tu poskušam opisati in razložiti težave države, ki niso od včeraj in niso povezane z epidemijo covida-19 ali z aktualno vlado, ki je začela delovati spomladi letos.

Bruto družbeni proizvod
Prvi problem je bruto družbeni proizvod (BDP). Ne gre za to, da je bil v drugem četrtletju 2020 za 13 odstotkov nižji kot v drugem četrtletju 2019, kar moramo pripisati epidemiji. Navsezadnje ne gre niti za to, da je bil slovenski BDP na prebivalca (preračunan na kupno moč znese 38.689 dolarjev) lani manjši kot leta 2008, ko je znašal 91 odstotkov evropskega. Gre za to, da je slovenski BDP osemkrat manjši od avstrijskega in skoraj petkrat manjši od češkega. Od ameriškega je manjši 388-krat. Te številke približno povedo, kakšne možnosti ima Slovenija pri ustvarjanju velikih reči, kot so transportna infrastruktura (pristanišča, letališča, železniška in cestna omrežja), oborožitev, znanstvena odkritja, modernizacija zdravstva, šolstva, urbanizma in tako naprej. Da bi ustvarila velike reči, potrebuje pomoč od zunaj. Ta pomoč je nekoč prihajala iz Avstrije, ki je po Sloveniji gradila železnice, šole, sodne palače, muzeje, gradove; da ne govorimo o vlaganjih v Trstu, ki je bil približno toliko slovenski kot italijanski – za državo je bil strateškega pomena, okno v svet in tako naprej. V Jugoslaviji so Slovenci izgubili marsikaj, tudi Trst, Slovenija pa se je spremenila v neto plačnico in izgubljala – ne le zaradi nespodbudnega političnega sistema, ampak zaradi položaja najbolj razvite republike, kar je pomenilo odtekanje bogastva. Šele z vstopom v EU in Nato se je Slovenija znašla v primernem okolju, ki ponuja možnosti za večje podvige.

Oglejte si še: Kraljeviči in berači

Trenutno je Slovenija najbolj uspešna pri športu, ki je odvisen od nadarjenosti posameznikov, njihove fizične kondicije in tako dalje. Nekaj podobnega so umetniški dosežki: od Jožeta Plečnika, Zorana Mušiča, Vladimirja Bartola do Draga Jančarja. Pred drugo svetovno vojno je imela Slovenija nekaj velikih osebnosti tudi v akademskem svetu in v diplomaciji: Izidorja Cankarja, Ivana Hribarja in Leonida Pitamica. V času slovenske pomladi (1987-1992) je nastopila (sicer maloštevilna, pretežno desno usmerjena) “Vélika generacija”, ki je dosegla ustanovitev samostojne Slovenije.

Levica štirikrat močnejša od desnice
Majhna država in skromna ekonomija kot je slovenska, zahteva upoštevanje in vključevanje vseh razpoložljivih zmogljivosti, to je čim večjega števila pametnih in nadarjenih Slovencev. Gre za oblikovanje “kritične mase” zmogljivosti države. Velik problem Slovenije je v tem, da je vključevanje prodornih ljudi – na račun “interesov delavskega razreda” in Partije – zamrlo v času socializma (1945-1990), kar se pozna tudi danes. Nekoč je bil odstotek pripuščenih k oblikovanju nacionalnega interesa minimalen, po osamosvojitvi pa se je povečal. To povečanje bi bilo treba raziskati. Vzemimo, da je slovensko volilno telo razdeljeno na “desno” in “levo” polovico. Recimo, da so sposobnosti/zmogljivosti za vodenje države na “levici” enakovredne sposobnostim/zmogljivostim na “desnici”. Glede na to, da je zadnjih trideset let večino (80 odstotkov) časa vladala in oblikovala nacionalni interes tako imenovana “levica”, medtem ko je bila “desnica” “na oblasti” le 20 odstotkov časa, je mogoče sklepati, da nacionalne sposobnosti in zmogljivosti niso bile ravno najbolje izkoriščene. “Leve” zmogljivosti so bile izkoriščene štirikrat bolje kot “desne”, ki so bile potemtakem zapostavljene. Za majhno državo z omejenimi gospodarskimi in kulturnimi viri bi bilo zaželeno, da bi imeli pametni in nadarjeni ljudje enake možnosti ne glede na politično prepričanje ali pripadnost. Manevrski prostor dolgotrajne oblasti, ki traja dalj časa, na primer 80 odstotkov časa – v slovenskem primeru torej 24 let -, ne pomeni samo “gole oblasti”, ampak pomeni tisoč drobnih prednosti in možnosti za privržence oblasti.

Foto: STA

Slovenska “levica” je imela v 24 letih možnost zasesti večino strateških položajev v gospodarstvu, kulturi, šolstvu, medijih, pravosodju; predstavništva in službe v tujini in tako naprej. Zaradi teh možnosti je postala privlačna za mnoge nadarjene in pametne mlade ljudi, ki si želijo in so navsezadnje upravičeni do hitrega napredovanja. Gre za konformizem in oportunizem, vendar za realne in neizogibne pojave. Slovenska levica je faktično štirikrat močnejša od desnice. Slovenska desnica je po drugi strani, predvsem v začetku, deloma tudi pod Drnovškom, predvsem pa med letoma 2004 in 2008, pritegnila nekatere prodorne, zaradi svoje moralne in intelektualne moči neodvisne osebnosti.

Zunanja politika
Pogosto slišimo, da je slovensko gospodarstvo izvozno usmerjeno, za mnoge industrije in serije proizvodov je slovenski trg premajhen in manj pomemben. Jugoslavija je bila prvotno primerno veliko okolje za slovenske proizvajalce. Z vstopom v EU in Nato smo relativno hitro in neboleče nadomestili izgubo jugoslovanskega trga. Vendar sta tako EU kot Nato zapleteni organizaciji, v katerih uspevajo dobro organizirani in dobro informirani udeleženci. Samo naivni ljudje mislijo, da bodo drugi – recimo Nemci, Francozi ali Američani – sami od sebe poskrbeli za majhno, skromno, simpatično in nenevarno Slovenijo – (domneva, da bi za nas skrbeli Rusi ali Kitajci, pa ni samo naivna, ampak slepa). Nemci in Francozi so glavni igralci v EU, glavni igralci v Natu pa so Američani. Nobena velika država ne bo sama od sebe in iz altruizma skrbela za države, kot je Slovenija. Slovenija si mora položaj nasproti velikim igralcem izbojevati, za to pa potrebuje prodorno diplomacijo.

Foto: STA

Slovenska diplomacija ima dva problema: teoretičnega in praktičnega. Teoretični problem zadeva zunanjepolitični načrt oz. program, ki mora vsebovati najresnejše gospodarske, obrambne in seveda geopolitične premisleke. Diplomacija ima dve delno ločeni, delno povezani nalogi: v Evropi se mora ozirati predvsem na nemško in francosko zunanjo politiko, v Natu se mora ozirati na ZDA. Slovenska diplomacija je lahko uspešna kot orodje samostojne, individualne zunanje politike: za ta namen bi morala poskrbeti za praktični problem kakovosti svojega osebja. Kakovost slovenske diplomacije (kadrovska politika, meritokracija…) je pravzaprav conditio sine qua non uspešne zunanje in vsakršne državne politike. Vendar bi morala diplomacija ravnati v skladu z generalnim načrtom. Generalni načrt pa bi moral vsebovati oceno, ali lahko Slovenija prepričuje Francijo, Nemčijo in Ameriko sama ali je bolje, če to počne v skupini, recimo srednjeevropskih držav, kot so Avstrija, Češka, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Slovaška, in baltskih držav Estonije, Latvije in Litve. Medtem ko veliki igralci lahko ignorirajo posamezno srednjeevropsko ali baltsko državo, tega ne morejo početi s skupino držav, ki imajo skupaj 85 milijonov prebivalcev.

Za ilustracijo praktičnega problema slovenske diplomacije lahko primerjamo profile slovenskih diplomatov, kot so bili Cankar, Hribar in Pitamic, navsezadnje pa tudi Bebler, Golob, Kosin, Petrič ali Vilfan … s profili nekaterih novodobnih “novih obrazov”. Dobri diplomati lahko predložijo spričevala imenitnih univerz, za njimi so dolgoletne zunanjepolitične kariere, predvsem pa številne knjige. Večinoma so ljudje izbranih manir in enciklopedičnega znanja. Poleg vsega drugega si pridobijo ugled in sloves s tem, da govorijo številne tuje jezike, da poznajo odločilne ljudi v državah, kamor so poslani, včasih pa postanejo celo njihovi prijatelji.

V vseh državah skrbno izbirajo svoje diplomatske predstavnike, ker vedo, da si bodo z njimi zagotovili primeren položaj na zemljevidu, v vladah in ministrstvih pomembnih držav ali v mednarodnih organizacijah. Za izobraževanje in trening diplomatov ima večina resnih igralcev v mednarodnih odnosih posebne šole, ki se imenujejo diplomatske akademije. Kaj je s takšnimi pobudami delala slovenska levica, je znano. Pisca teh vrstic je postavila pred sodišče, njeni mediji pa so mu napovedali osem let zapora. Zakaj je to počela, razumnemu človeku ni jasno. Morda je računala, da bodo za njihove interese skrbeli drugi. V socialističnih in jugoslovanskih časih, od koder naša levica črpa navdih, sta bili središči diplomacije Beograd in Moskva. Pisec teh vrstic pa je januarja 1990 v Delu objavil članek: “V Evropo prek Beograda ali Ljubljane?”

Prijatelj, ki me večkrat opozarja na pomanjkljivosti mojega pisanja, je pripomnil, da bi bilo mogoče tukajšnjo kolumno razumeti, kot da je rešitev slovenskega “narodnega vprašanja” odvisna (samo) od diplomacije. Takšno razumevanje bi bilo seveda pomanjkljivo. Preprosto povedano: blaginja majhne države je povezana z njenim mednarodnim položajem, s primernim političnim, gospodarskim, kulturnim … zaledjem, okoljem in sodelovanjem. Danes sta to Evropska unija in Nato. Da bi bila v njima čim bolj prepoznavna, učinkovita, uspešna, mora opustiti ideološke predsodke, in angažirati vse razpoložljive zmogljivosti. To velja seveda tudi za diplomacijo, pri kateri je meritokracija še posebej zaželena. Diplomacija skrbi za čim natančnejše informacije o deželi, ustvarja in vzdržuje prijateljstva.

dr. Dimitrij Rupel