NPU je postal dejavnik dvoma v apolitičnost, zato ga ni smiselno držati pri življenju

Kolumnist Nova24TV Davorin Kopše.

Mlada država Slovenija je šla po osamosvojitvi in prehodu iz totalitarnega socializma v demokratično in tržno urejeno družbo po težki poti prilagajanja oziroma tranzicije. Čeprav danes ugotavljamo, da tranzicija v mnogih elementih ni uspela, so bile nekatere pomembne spremembe vendarle narejene. Ena od teh je bila privatizacija, kar je naplavilo neverjetno velik obseg gospodarskega kriminala. V novih razmerah so se stari socialistični gospodarstveniki hitro prilagodili predvsem možnostim divjega lastninjenja podjetij in nezakonitim transferjem denarja, za katerim so izginile vse sledi.

Najprej so se pojavili posamezni pozivi, naj se zaradi tega ustanovi tako imenovani slovenski FBI, ki bi stopil gangsterjem na prste, kasneje pa je o tem začela razmišljati še politika. Marca 2010 so bile v DZ potrjene spremembe in dopolnitve zakona o policiji, kar je omogočilo ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU).

Ker smo se v državi soočali z velikimi problemi pri preiskovanju najhujših kaznivih dejanj, redna uniformirana in kriminalistična policija pa nalogam nikakor nista bili kos, smo kljub nekaterim pomislekom vendarle pričakovali, da se bo z ustanovitvijo NPU končno začelo premikati na bolje. Žal je bil ta urad ustanovljen v času leve Pahorjeve vlade v kateri je bila ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, za katero se je kasneje z dokazi izkazalo, da je koruptivna in je morala zaradi tega celo odstopiti. Vpletena je bila namreč v korupcijski najem stavbe na Dimičevi ulici v Ljubljani, za katero je njen prijatelj Igor Pogačar od države prejemal znatno višjo najemnino, kot je znašala anuiteta za kredit, ki ga je najel za nakup iste zgradbe. Včasih tak poslovni korak sicer komu uspe, a tukaj je šlo za posel z državo, prijateljske vezi in očitno za predhoden dogovor, saj je bil v to zgradbo nastanjen NPU. Tako se je leta 2010 začelo, sledile pa so očitno že vnaprej načrtovane druge politične rabote vsaj dela kadra tega famoznega urada. Spomnimo se, da so bile ravno v času ustanovitve NPU spletke v primeru afere Patria na vrhuncu. Pokvarjena politika globoke države je za zavajanje javnosti nujno potrebovala pokritje t.i. stroke. Novoustanovljeni slovenski FBI je bil za to več kot primeren. NPU je iz Pogačarjeve stavbe izselila šele druga Janševa vlada, ko je ministrstvo vodil Vinko Gorenak. Pogačar je seveda takoj za tem zašel v poslovne težave. Morda so prav tukaj še dodatne zamere globoke države do Janeza Janše in Slovenske demokratske stranke in se zato virtualni pregoni ne nehajo.

NPU takšen kot je, ne opravlja svojih nalog
Če je bila zamisel za ustanovitev NPU morda všečna, dobivamo vse od njegove ustanovitve dalje nenehne signale in dejstva, ki nas prepričujejo, da takšne ustanove in predvsem s takšnim karakterjem ne potrebujemo. Še več, je škodljiva in uničujoča ne le za politiko, ampak za družbo v celoti, nanjo pa ne moreta biti ponosni niti kriminalistična in policijska stroka. Glede na delovno pravno zakonodajo, še posebej na področju javnih uslužbencev, ki imajo celo svoj krovni zakon, je reorganizacija in vzpostavitev normalnega stanja praktično nemogoča. Po tej zakonodaji se empirično dokazano nikogar ne moreš znebiti. Izkušnje namreč kažejo, da tudi, če se to zgodi, odpuščeni išče svojo pravico na delovnem sodišču. To je sicer prav, ni pa prav, da se praktično vsak kršitelj zakona ali drugih delovno pravnih predpisov, vrne kot zmagovalec, ne glede na vrsto očitane mu kršitve, saj se predpisi pogosto tako prepletajo, da izključujejo eden drugega.

Foto: STA

Glede na navedeno sem mnenja, da je napočil čas za razmislek o ukinitvi NPU, njegove naloge pa naj vsaj za določen čas spet prevzamejo redni kriminalisti, ki so se v vsem tem času vendarle marsičesa naučili tudi glede gospodarskega kriminala in drugih najhujših kaznivih dejanj. Najsposobnejši med njimi že tako ali tako pogosto opravljajo najzahtevnejše naloge, ki bi jih po poslanstvu moral izvajati NPU. Prepogosto preplačani delavci NPU od drugih, nižjih nivojev, prevzemajo primere, ki so tik pred finalom. Vse, na kar je treba biti pri tem pozoren je, da se naloge dodelijo tistim, za katere se ocenjuje, da bodo kos njihovi zahtevnosti. Ocenjujem, da so v danih okoliščinah tudi bistvene razlike v plačah odlična osnova za nameščanje lojalnih kadrov. Tukaj boš lahko delal, če se boš podrejal naši politični volji – če boš izvrševal naše ukaze izpod  mize. Z ukinitvijo urada bi dosegli še eno pomembno stvar. Vsaj določeni kadri bi bili s tem odveč, saj jim ne bi bilo mogoče zagotoviti primerljivega in enako plačanega delovnega mesta v okviru sistemizacije delovnih mest, ki bi ostala po ukinitvi. Seveda govorim le o ideji, izvedbo prepuščam strokovnim krogom. Nove dopolnitve zakona o policiji pa bi lahko zajemale tudi lustracijska določila. Kdor je delal v nasprotju z etičnimi načeli, opuščal dolžna ravnanja ali kršil človekove pravice, ne more več opravljati tega poklica.

Zakaj Galeta ni med osumljenci?
Kakorkoli, posvetimo se aktualnemu konkretnemu primeru, ki bi moral po vsej logiki sodu izbiti dno. NPU se je z bliskovito naglico lotil primera domnevnih nepravilnosti in še bolj domnevnih kaznivih dejanj pri nabavah zaščitnih mask in druge medicinske opreme v času izbruha epidemije s koronavirusom. Pozornost pritegne dejstvo, da so se pred dnevi dogodile bliskovite hišne preiskave pri ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku, ki naj bi bil na podlagi obtožb medijev, storilec kaznivega dejanja oziroma dejanj zlorabe uradnega položaja ali pravic, kar naj bi določenim krogom in podjetjem prineslo materialne koristi milijonskih vrednosti. Kar je doslej znanega je to, da smo gledali serijo oddaj Tarča na nacionalni televiziji, s čemer pa so v kritični javnosti izzvali precej zgražanja in smeha. Postregli niso namreč z niti enim konkretnim dokazom ali vsaj oprijemljivimi okoliščinami, ki bi jasno kazale na to, da je bilo pri nabavah karkoli narobe. Še več, njihov glavni adut so bile trditve zaposlenega na Zavodu za blagovne rezerve Ivana Galeta. To je tisti Gale, ki je že leta zaposlen na Zavodu za blagovne rezerve in je sam odgovoren za množico spornih pogodb z različnimi dobavitelji, o čemer pričajo številni dokumenti in pogodbe same, ki jih je podpisal. Je tudi očitno povezan s politiko, ki je ta čas v opoziciji, zlasti z Listo Marjana Šarca. V vseh teh okoliščinah je zanimivo tudi to, da se kot tak redno kaže na petkovih protestih, ki so naperjeni proti vladi. Gale seveda ni med osumljenimi, da je storil karkoli narobe, kaj šele, da bi bil osumljen kakšnega kaznivega dejanja in to je spregledal tako visoko kotiran urad kot je NPU. Noro!

Ivan Gale (Foto: STA)

Seveda v osnovi ni nič narobe, če se preiskuje sume kaznivih dejanj. To je dolžnost organov pregona. Težava je v tem, da v primeru Počivalška, kot že mnogokrat v preteklosti niso imeli utemeljenega suma, kar je pogoj, da se uvede tako drastične preiskovalne metode kot so hišne preiskave, ki so hud poseg v človekovo zasebnost. Še več, za čas opravljanja preiskav so mu odvzeli prostost in to utemeljili s trditvijo, da je begosumen in da obstaja ponovitvena nevarnost. Smešno in žalostno. Problem so seveda tudi prioritete po katerih posega NPU. Na dnu njihovih predalov namreč že leta ležijo dokazna gradiva, ki so povezana z milijardnimi bančnimi luknjami in milijardnim pranjem iranskega denarja preko Nove ljubljanske banke za potrebe svetovnega terorizma ter z eklatantnimi koruptivnimi pojavi pri nabavah redne medicinske opreme, kar se vleče že najmanj desetletje, če se omejim le na tri v nebo vpijoče primere. Spet noro.

Na podlagi vsega navedenega in mnogih drugih okoliščin, NPU očitno deluje s političnim motivom. Naj poudarim, da strokovnost kadrov urada najbrž ni vprašljiva, da pa se kriminalistična stroka tesno povezuje s politiko, pa je tako velik problem, da je treba vanj nemudoma in odločno poseči z namenom odprave nedopustnega stanja. Dejstvo je, da politično nastavljeni kadri v delu slovenske policije in povezanost z delom politike nista v čast in ponos niti policiji, niti nam državljanom.

Počivalšek bo nedvomno dokazal svojo nedolžnost, saj je bilo že v parlamentu med njegovo interpelacijo ugotovljeno, da v postopkih njegovega dela, ni bilo pomembnih napak. O tem pričajo tudi, ves čas javno objavljene, pogodbe o nabavah in dolgo vsebinsko bogato poročilo vlade na to temo. Delo vlade in Počivalška je bilo na ta način ves čas transparentno in vsem na očeh, v trenutni fazi preiskave zoper ministra pa se že kaže zagata preiskovalcev, saj med zaseženim materialom ni obremenilnih dokazov oziroma dokumentov ali drugih zapisov, ki že ne bi bili znani. Kot je rekel že Počivalšek sam je zdaj pomembno le to, da se postopek čimprej zaključi. Ne želimo si namreč še ene farse povezane s policijo, ki bi se vlekla leta in celo kako desetletje. To ni in ne more biti v interesu niti Slovenije, niti našega ponosa. Je pa ta primer še en eklatanten dokaz, da urad deluje politično tudi zavoljo dejstva, de je povzročil politično posledico, saj je zaradi očitne politične motiviranosti preiskovalcev, iz objektivnih razlogov odstopil minister Aleš Hojs.

Bolj kot se nekateri branijo, bolj so vpleteni
Z zaključkom obravnavanega zadnjega primera osebno ne pričakujem, da se bo praksa na NPU končala, ampak se bo nadaljevala, vse dokler se ne bo našla ustrezna rešitev, v povezavi s čemer sem sam najbolj naklonjen ukinitvi. Naj še enkrat poudarim, da zelo izstopa misel o motivih in namenih tam zaposlenega dela kadra. Politično motivirane preiskovalce je z izjavo zaščitil celo na novo postavljen predstojnik NPU. Je tudi on prišel iz zasede? Že iz sredstev javnega obveščanja lahko ugotovimo, da je leva  politika, ki je trenutno v opoziciji, sicer pa je bila na oblasti večino časa obstoja samostojne Slovenije, na 45 let podlage iz obdobja po drugi svetovni vojni, navdušena prav nad spornimi ukrepi in delovanjem urada. Že samo dejstvo, da del politike, ki je trenutno v opoziciji ploska in je navdušen nad delom preiskovalcev, je problem. Naloga politike ni navijaštvo in naslajanje ob posameznih primerih, ampak je zadolžena , da bdi nad uravnoteženostjo in da zagotavlja nemoteno strokovno delo preiskovalnih organov. Dvomov v nepristranskost ne sme biti, če pa se pojavijo, jih je treba nemudoma odpraviti in to je naloga, ki je pred nami. Žal je očitno tako, da moramo postati še posebej pozorni na vse, kar levi del politike na vso moč brani. Bolj nekaj branijo, večji indikator je, da so vpleteni.

Vse navedene in druge nepravilnosti v NPU se žal dogajajo tudi v tesni povezavi s tožilstvom, ki ima v pripravljalnih in predkazenskih zadevah vlogo usmerjevalca kriminalistov in policistov. To na glas priča o tem, da z morebitno odpravo grobih nepravilnosti na uradu ali z njegovo ukinitvijo, še zdaleč ne bomo problema rešili celovito, kar pa je nujno, če želimo nepristranskost pri odkrivanju in preprečevanju kaznivih dejanj ter pregon storilcev s pošteno obravnavo, spoštovanje človekovih pravic in depolitizacijo celotnega področja pregona kriminala.

Davorin Kopše