Domoljubne pravljice, vera, družina in domovina bodo otrokom privzgojile prave vrline

Datum:

“Tradicija ni čaščenje pepela, temveč ohranjanje plamena,” je rekel avstrijski skladatelj Gustav Mahler. Andrew Breitbart bi na to dodal, da je politika nadaljevanje kulture. Oboje vsekakor drži. Brez tradicije ne more biti kulture, in če ni kulture, je v politiki samo propad.

Reči, da ni kulture, je morebiti prehudo. Natančneje bi bilo reči, da bi se brez ohranjanja tradicije kultura spremenila. Kultura namreč ni trdno zakoličena entiteta, temveč brezoblična gmota, ki ohranja želeno obliko samo zaradi naše pripravljenosti, da jo v taki obliki vzdržujemo. Brez tega nam ostane samo čaščenje ugaslega pepela. Nekdo drug kulturo izoblikuje po svoje in nato posredno lahko vpliva na politiko.

Kakorkoli bi radi verjeli, da je politika v domeni ljudstva, se v demokraciji na volitvah bije samo zadnji boj, priprave nanj pa so bile končane že desetletja prej. Zato je ohranjanje tradicije in negovanje lastne kulture veliko pomembnejše, kot si je marsikdo med nami pripravljen priznati.

Zaradi malomarnosti smo se znašli sredi krize vrednot
Kakor je nemogoče napolniti že do vrha poln kozarec vina, tako je nemogoče prepričati v nasprotno nekoga, ki je že prepričan v nekaj. Že Platon je v Državi opozarjal, kako so nekateri miti dobri in drugi slabi, če hočemo otroke vzgojiti v dobre državljane. Desnica je po drugi strani dolga leta zanemarjala področje kulture. Dve generaciji mladih sta bili zapravljeni, pozabljeni, prepuščeni levičarskemu pranju možganov in od malih nog izpostavljeni samo levemu pogledu na svet. Zdaj temu primerno plačujemo za svoje napake.

Zaradi lastne malomarnosti smo se znašli sredi krize vrednot. Danes nihče več javno ne govori o tem, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je lepo in kaj grdo, kaj je prav in kaj narobe. V javni diskurz se je zajedel pojem izključujoče tolerance, ki vse relativizira. Vsakdo, ki si drzne pomisliti drugače, je hitro označen za nestrpneža. Ljubezen do domovine je postala sovraštvo, vera v Boga fanatizem in boj za tradicionalno družino homofobija.

Družba brez vrednot je družba brez moralnega kompasa. Prav in narobe nista več jasno definirana absoluta. Zvedena sta na stopnjo arbitrarne odločitve, ki je odvisna od posameznikove izbire. Za obstanek družbe, za obstanek naše civilizacije je ta radikalni individualizem, ki ga podpihuje moralni relativizem, nevzdržen.

Domoljubne pravljice, vera, družina in domovina bodo otrokom privzgojile prave vrline
Dve generaciji sta mogoče izgubljeni, a zato še ni treba zavreči vsega. Področje kulture iztrgati iz rok levice. Revija Demokracija se je tega lotila na edini pravi način. Staršem je omogočila, da lahko svojim otrokom prebirajo nove pravljice, ki bodo odražale vrline, ki so zaradi levo liberalne propagande dolgo veljale za pregrehe.

Vera, domovina in družina so tako spet vrline, ki jih lahko negujemo, namesto da bi se jih sramovali. To so vrline, s katerimi bodo naši otroci lahko zrasli. Zavedati se moramo namreč, da na mladih svet stoji. Gre za generacijo, ki je šele dobro shodila. Oni so naša prihodnost in zanje moramo pripraviti teren. Zanje sadimo drevesa, v katerih senci sami ne bomo nikoli uživali. Vemo namreč, da so vredni tega.

Plameni lahko kmalu ponosno gorijo kot še nikoli prej
Edino na tak način lahko na dolgi rok zagotovimo obstanek desnice in s tem obstanek slovenske tradicije, kulture in naroda. Edino tako, da mladim že navsezgodaj odpremo široko polje možnosti, bodo nekoč, ko bodo sami izbirali, izbrali pravilno. Edino tako jih lahko popeljemo iz Platonove votline in jim pokažemo luč Sonca. Če bomo čakali, bomo dobili samo še eno generacijo, ki svoje plešoče sence imenuje resničnost. Že prepričane nato prepričevati o obstoju Sonca pa je izguba časa. Tudi če jih zvlečemo na sonce, jih bo to zaslepilo, oni pa se bodo slepi in užaljeni raje vrnili v votlino k svojim sencam, ki jih vsaj lahko vidijo.

To polje možnosti, ta možnost izbire jim bo omogočila, da sami izberejo pravilno. In če jih naučimo razlikovati med prav in narobe, med lepim in grdim, med dobrim in zlim, verjamem, da bodo izbrali pravilno. Vse, kar je potrebno, so pravljice, ki bodo odražale vrednote vere, domovine in družine, ne glede na histerično kričanje salonske levice. Časov levičarskega monopola nad kulturo je konec. Danes plameni tradicije resda komaj tlijo, a kmalu lahko ponosno gorijo kot še nikoli prej.

Ivan Šokić

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...