Obraz upora: Ida-Marie Müller

Jože Biščak (Foto: osebni arhiv)

Ida-Marie Müller je nemška najstnica. Simpatična 14-letna svetlolaska je pred dnevi sodelovala na pesniškem večeru v Speyerju. V nasprotju z drugimi najstnicami, ki so v svojih pesmih z orgazmičnim navdušenjem opisovale srečanja z “begunci”, je Müllerjeva ostro kritizirala politiko odprtih vrat, kulturo, ki prihaja v Evropo, je opisala kot morilsko in posiljevalsko. Na presenečenje organizatorja, ki je njen nastop večkrat prekinil z izklopom ozvočenja, je požela največji aplavz in bi morala glede na pravila na tekmovanju zmagati. A ni. Organizatorji so jo diskvalificirali, njen nastop označili za nacistično propagando; še posebej zato, ker je njena mati političarka patriotske stranke Alternativa za Nemčijo. Pogrom nad domoljubno Ido-Marie je dobil mednarodne razsežnosti, Facebook je blokiral uporabnike, ki so delili video njenega nastopa, »neznanci« so družinsko hišo Müllerjevih popisali z grafiti.

Nekaj podobnega smo doživeli na reviji Demokracija in založbi Nova obzorja. Aktivisti, ki s svojimi reakcijami očitno bolehajo za levičarskim Tourettovim sindromom, so v javnem razpisu za izvirno slovensko domoljubno pravljico prepoznali rasizem, ksenofobijo, razpihovanje sovraštva. Da bi svoje trditve strokovno podkrepili, je medijski mainstream na pomoč poklical pisce otroških pravljic, zagovornike načela enakosti, psihologe, profesorje. Da jih je kar streslo, ko so prebrali razpis, so govorili; da se kaj takega ne bi smelo zgoditi, so opozarjali in učili o ljubezni do domovine.

Oglejte si še: Otroci revolucije

Si morete misliti, oni bi učili domoljubje: oni, ki nam odrekajo pravico do obnove izgubljene tradicije; oni, ki ne želijo, da dvomimo o dobronamernosti prihajajočih kultur; oni, ki kot stare opravljivke pripovedujejo grozljive zgodbe o tem, kaj se bo zgodilo, če bodo (pa čeprav samo za en dan) prevladali domoljubi; oni, ki Evropejcem prepovedujejo pravico do preživetja; oni, ki vabijo plenilske migrante, da jim zaslepljeni evropski narodi odstopijo svoj življenjski prostor.

Kaj nam je treba odstopati prostor tem invazivnim vrstam?
Nihče ne zanika, da so različne družbe različno multikulturne. Nihče ne zanika, da danes ne obstaja več monolitna družba. Nihče ne zanika, da globalna trgovina prinaša blaginjo. Razlika med nami in njimi je pogled na “božanstvo” kulturnega marksizma in progresivizma – multikulturalizem. Ta sodobna blagovna znamka levičarstva, ki temelji na kulturnem relativizmu, nas skuša prepričati, da ni objektivnega standarda za presojo zaslug različnih kultur in da so vse kulture enakovredne. Po njihovi logiki je kultura, kjer je zatiranje in posiljevanje žensk nekaj običajnega, enako dobra kot kultura, kjer imajo ženske vse pravice in svoboščine. Po njihovi logiki je kultura, kjer zaradi kaznivega dejanja do smrti kamenjajo ljudi, enako dobra kot kultura, kjer kazen odslužiš v zaporu. V nekaterih kulturah, ki zdaj naseljujejo Evropo, imajo detomor, pedofilijo in še kaj za nekaj običajnega. Kam je odstopanje prostora na stari celini tem invazivnim vrstam pripeljalo, lahko danes opazujemo po Evropi: šeriatska sodišča, cone no-go, dvojni standardi za kazniva dejanja. In vsi, ki opozarjamo, da zahodna civilizacija ne more preživeti, če se ne spoštujejo vrednote, ki so to civilizacijo naredile za najveličastnejšo v zgodovini človeštva, smo rasisti, ksenofobi, nacisti.

Ida-Marie Müller (Foto: Youtube)

V sebi nosimo tradicijo in željo po zavarovanju rodu
Toda ne bomo se več umikali, niti za milimeter ne bomo več odstopili. Lahko nas bodo ovadili, nas obtožili, nam sodili, nas obsodili in zaprli. Lahko nas bodo tudi ubili. Kriza vrednot, ki so jo progresivni povzročili, je v nas sprožila pradavne instinkte, zavedanje, da smo biološka bitja, da genskega zapisa pogumnih mož in žena, ki so se podajali v neznano ter odkrivali in osvajali svet, ne morejo izbrisati. Imamo voljo po preživetju, v sebi nosimo tradicijo, nesmrtno kraljestvo potreb in želja, da zavarujemo svoj rod, da ubranimo naše domačije nedotaknjene. Potisnili jih bomo nazaj čez črto, ki je nikoli ne bi smeli prestopiti.

Vsak dan nas je več. In več. In več. In vsak dan nas bo več. Že smo jim nastavili ure naših pradedov, ki so v starih časi šepetali o prihodnosti. Vrača se evropski superego. Odštevanje za dekadentno generacijo se je začelo. Tik. Tak.  In ko bo odbilo, se bodo naši ranjeni junaki ponosno in zasluženo umaknili v senco bogov. Prihodnost Evrope se bo znova začela.

Jože Biščak