Obstajajo intelektualci, s čimer mislim ljudi, ki prodajajo svoje ideje ali tržijo svoje znanje o idejah drugih, predajanje svojega znanja drugim, ki zagovarjajo odprto družbo s soroš – popperjansko modifikacijo.
Soroš, kot vemo, ima fundacijo, ki se ji reče Open Society in ta fundacija širom sveta sponzorira ljudi, ki aktivno cenzurirajo druge ljudi preko lokalnih zakonodaj ali skušajo spreminjati lokalne zakonodaje v smer cenzuriranja določenih idej drugih, češ, da imajo ti ljudje nevarne ideje, nevarne v smislu, da povzročajo nasilje do drugih ljudi. Zato temu pravim odprta družba z modifikacijo.
O kavzalnosti ti ljudje govorijo na pamet, iz fotelja, ko jih vsaj malo pritisnete, da natančneje definirajo ideje, ki bi jih oni prepovedali in zakaj, so natančni kot mesar brez treh prstov. Zanimivo je, da nobeden teh intelektualcev v svojem modelu, čeprav po navadi ne gre za sistematiko, ampak gostilniško, spontano, emotivno lomastenje po idejah prosto po Prešernu, ne našteva idej, ki jih sami zagovarjajo. Nekako se oni in njihove ideje tem domnevno objektivnim in pravičnim mesoreznicam idej izognejo. Po naključju.
Obstaja več nivojev nedovoljenega
Tančica nevednosti je miselni eksperiment, ki ga takšni intelektualci ne razumejo ali ne implementirajo na svoje razmišljanje, vsekakor pa ga suspendirajo, če je kadarkoli bilo prisotno, ko gre za ideje drugih, ki jim niso všeč. Obstaja gradacija, več nivojev tega, o čem in v kakšnem smislu se ne bi smelo govoriti, če želimo o popperjansko – soroševskih kriterijih ohraniti odprto družbo, vsi pa se tičejo govora o populacijah:
- Ne sme se pozivati k nasilju proti populacijam.
- Ne sme se hvaliti nasilja nad populacijami.
- O populacijah se sploh ne sme govoriti.
Medtem ko je jasno, da vsaj intuitivno 1. in 2. lahko vodita v nasilje nad populacijami, čeprav tudi to ni gotovo in je kavzacijo šele treba dokazati in obstaja tudi evidenca, da se nasilje nevtralizira, če je verbalno izraženo, namesto, da se njegovo verbalno manifestacijo cenzurira, pa je, tako domnevam, večini ljudi bizarno, kako bi kdo sploh lahko pomislil na kaj takega, da govor o nekom vodi v nasilje nad tem, kaj šele dokazal kavzacijo med takim govorom in fizičnim nasiljem.
Intelektualci, ki zagovarjajo tri, so najmočnejše orožje vseh totalitarizmov, čeprav pot v totalitarizem postopno najbrž gradijo že tisti, ki zagovarjajo 1. in 2., obenem obstaja verjetnost, da se motijo o kavzaciji. V družbi, v kateri o odprti družbi predvsem levičarji govorijo in z njo ravnajo kot, da je to nek kurbus, nad katerim se je možno izživljati kot svinja, je vsake toliko čas, da spregovorimo, če odprto družbo sploh zares hočemo in če hočemo – kaj navsezadnje pomeni in kako se jo lahko doseže in ohrani.
Aleš Ernecl