Slovenska vojska (SV) se je kot vemo razvila iz Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) in se do sprejetja novega zakona o obrambi leta 1994 imenovala Teritorialna obramba. V času začetnega razvoja SV in modernizacije pristopa k razvoju obrambnih sil se je odgovorna politika in predvsem takratni minister za obrambo Janez Janša s svojo ekipo zelo zavedal pomena mednarodnih povezav. V začetku devetdesetih je bilo v mednarodnem okolju veliko zanimanja za stanje in način delovanja slovenskega obrambnega sistema, ki se je že v času svojih zametkov uspešno zoperstavil agresiji ene najmočnejših armad v Evropi in zmagal. V mnogih vojskah po svetu so analizirali slovensko osamosvojitveno vojno in na koncu prihajali do ugotovitev o čisti vojaški zmagi, ki je temeljila na odlični oceni nasprotnika in lastnih sil in kjer so bile jasno izluščene prednosti in slabosti obeh strani, da bi se čimbolj izkoristile prednosti lastnih sil.
Slovenija je že v času osamosvajanja prepoznala prednost mednarodnega povezovanja nasploh, močno pa je bila prisotna tudi namera po vključitvi v vojaško povezavo severnoatlantske zveze Nato (ang. North Atlantic Treaty Organisation).
Partnerstvo za mir
Po padcu železne zavese se je znotraj zveze Nato porodila ideja o krepitvi zaupanja med to asociacijo in drugimi državami v Evropi in delu Azije na območju, ki ga je pred tem pokrivala Sovjetska zveza. Ustanovljeno je bilo Partnerstvo za mir (ang. Partnership for Peace). Ideja je zaživela leta 1994, ko je tudi Slovenija postala članica. Kasneje se je izkazalo, da daje Partnerstvo za mir več pozitivnih rezultatov. Poleg krepitve zaupanja gre tudi za okrepljeno vojaško sodelovanje med državami, izmenjavo izkušenj in skupna urjenja. Gre za neke vrste čakalnico za članstvo v Natu, trenutno pa je v tej skupini 21 držav. Slovenija je po desetih letih uspešnega sodelovanja v Partnerstvu za mir postala enakopravna članica zveze Nato.
Nato zveza
Zgodovina sega v leto 1949, ko je bila zveza ustanovljena z Washingtonsko pogodbo. Zveza Nato je nekakšno protiutež socialističnega oziroma vzhodnega bloka dobila čez šest let, ko je bil ustanovljen Varšavski pakt, ki se je uradno imenoval Varšavski sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči. Varšavski pakt je po padcu berlinskega zidu in razpadu Sovjetske zveze skopnel. Ni ga več, Nato zveza pa je našla novo vlogo in postala s svojo širitvijo še večji garant stabilnosti in miru v svetu.
Slovenija si je prizadevala za članstvo v NATO zaradi temeljnih vrednot sveta, ki ga povezuje, svojih strateških varnostnih teženj in vitalnih nacionalnih državnih interesov. Članstvo vsake države poleg zagotavljanja lastne varnosti prispeva k stabilnosti in varnosti v Evropi in svetu.
S članstvom v zvezi NATO si Republika Slovenija utrjuje status varne države z nizko stopnjo poslovnega tveganja in nizkega deleža tveganih investicij. Posredne koristi članstva so tudi udeleževanje v znanstvenem, tehnološkem in informacijskem dotoku znanja in izkušenj iz najbolj razvitih držav, ekonomskem sodelovanju s temi državami in drugo, predvsem pa gre seveda za sodelovanje na vojaškem področju.
Rotacijske enote
Ko je na začetku novembrske seje Državnega zbora predsednik vlade odgovarjal na poslanska vprašanja je na kratko omenil, da ima vlada namen povabiti ameriške vojaške sile v Slovenijo in izrazil upanje, da bodo poslanci to idejo podprli. To naj bi bile rotacijske sile, kar pomeni, da Združene države Amerike na slovenskih tleh ne bi imele stalnih vojaški baz, ampak bi imeli pri nas le enote, ki bi se periodično menjavale in rotirale po sistemu izmen.
Iz ameriškega veleposlaništva so naslednji dan sicer sporočili, da ameriške vojaške sile v okviru novih premestitev sil znotraj Evrope ne načrtujejo vključitve Slovenije, o čemer so poročali mediji, ampak vedeti je treba, da gre šele za začetek – pobudo. Poudariti je treba, da se tovrstne spremembe nikoli ne zgodijo v kratkem času. Predsednik vlade Janez Janša dobro ve kaj govori in da se je treba tovrstnih vprašanj lotiti postopoma. Načrti pridejo vedno po ideji.
Študije so pokazale, da se lahko v Evropi nahaja približno 40 odstotkov ameriških vojaških sil po sistemu rotacij, kar pomeni od 20 do 25 tisoč vojakov. Da bi zagotavljali ustrezno vojaško učinkovitost, morajo biti ostale sile nujno razvojne in so steber delovanja. O tem je bilo mnogo strokovnih razprav in zaključkov v kar je vključena tudi ocena finančnih posledic in vpliv namestitev celotnih družin pripadnikov vojske. Za eno kolumno bi bila celovita obravnava tega materiala vsekakor preobsežna.
Namestitev rotacijskih vojaških enot in logistika
Rotacijske enote ameriške vojske bi s svojim prihodom prispevale k novi prepoznavnosti Slovenije kot zanesljive partnerice in varnega okolja. Naslednja velika pridobitev je dejstvo, da ameriška vojska za svojo namestitev zahteva najboljše pogoje, kar tudi pošteno plača. Poleg tega je ameriški vojak znan tudi po svoji osebni potrošnji. Morda je to glede na število vojakov, ki bi jih morda poslale ZDA v Slovenijo, ekonomsko zanemarljivo, zagotovo pa v tem pogledu ni zanemarljivo osebno povezovanje in sklepanje prijateljstev slovenskih in ameriških vojakov. To prinaša izkušnje in znanje na individualnem nivoju.
Prisotnost ameriških vojaških enot je pomembna tudi v širšem varnostnem pomenu. Na kratko lahko rečemo, da država, kjer imajo ameriške vojaške sile svoje enote, velja za bolj varno. Topogledna vloga Nata se torej dodatno okrepi. Ne gre le za varnost, ki jo zagotavljajo prisotne sile, gre tudi za globalno zagotavljanje varnosti teh sil in s tem države gostiteljice.
Tudi v kontekstu obravnave morebitne namestitve rotacijskih sil ameriške vojske lahko govorimo o geostrateškem položaju Slovenije. Ne gre le za delovanje teh sil in njihovo razpoložljivost, ampak za vedenje in zavedanje sveta, da je Slovenija v povezavi s tem varnejša država. Ko združene države Amerike zagotavljajo varnost lastnim silam, jo zagotavljajo tudi na območju namestitve. Morebitna svetovna krizna žarišča v prihodnosti (trendi niso optimistični) so blizu Slovenije, kar nas lahko skrbi zaradi mnogih vplivov. Ne gre le za neposredno vojno nevarnost, ampak tudi za vpliv na gospodarske tokove in nove vale migracij proti obljubljenemu zahodu, kamor spada Slovenija.
Na vojaških misijah, naj gre za misije vzpostavljanja, krepitve ali vzdrževanja miru (peacemaking, peacebuilding in peacekeeping), imajo aktivni udeleženci med samo misijo možnost, da se za krajši čas umaknejo na počitek iz kraja delovanja, pri čemer ni praksa, da gredo v matično državo. V primeru namestitve ameriških enot v Sloveniji bi se zagotovo pogosteje odločali za obisk naših krajev, če bi vedeli, da so tukaj njihovi kolegi in s tem nekaj domačega. Pogosto se jim v teh primerih pridružijo družine, vsi pa kasneje širijo dober glas o doživetjih in možnostih, ki jih nudi dežela pod Triglavom in pod svobodnim nebom.
Referendum o investicijah v SV
Glede na vse navedeno lahko ugotovimo kako pomembno je mednarodno sodelovanje na vojaškem področju. Sodelovanja ni, ali pa je zelo okrnjeno, če so sistemi slabo vzdrževani. Tako kot na vseh drugih področjih brez vzdrževanja in investicij vojaški sistem ne deluje. V zadnjih letih smo dobili dokaz za to tudi v Slovenski vojski, ki je bila po mednarodnih standardih več zaporednih let ocenjena z negativno oceno. Do tega je pripeljala politika vlad v tem času, ki vojski niso namenjale dovolj sredstev, da bi lahko zagotavljala izvajanje svojega poslanstva. S tem se slabi varnostni položaj Slovenije in mednarodni ugled države. Prav tako se slabijo vse pridobitve, ki so jih prinesle integracije, saj s slabo opremo in neprimernimi pogoji vojska ne more prispevati pričakovanega deleža, zaradi česar se zmanjšuje tudi zaupanje partnerjev.
Tega ne razume ali noče razumeti parlamentarna stranka Levica, ki se je po potrditvi Zakona o investicijah v Slovenski vojski s podporo drugih opozicijskih strank, izvzemši Slovensko nacionalno stranko, odločila za zbiranje podpisov za razpis referenduma o razveljavitvi te odločitve. S tem še enkrat dokazujejo, da ne razumejo pomena investicij. Teh ne razumejo niti v gospodarstvu, kjer jih zanima le trošenje in razdeljevanje, prenos na vojaško področje pa je za njih že hiper znanost.
Vojska torej ni nekaj slabega, kot nam jo poskušajo predstaviti v stranki Levica in pridruženih političnih strankah Koalicije ustavnega loka (KUL), katerih glavna vrednost je medijsko napihovanje. Vojska prinaša mir, sožitje, trdna prijateljstva, zavezništvo in obetajoč pogled v prihodnost.
Vojaški pozdrav Slovenske vojske se začne z vprašanjem poveljujočega: “Za koga?” Odgovor iz postroja se glasi: “Za Slovenijo!”
Davorin Kopše