fbpx

[Pisma – od zmage do zmage] Lahko bi bil fantastičen dan

Kolumnist Vinko Vasle

Pismo mojim, kdorkoli že so. Vse je kazalo, da bo 27. januar 2020 dan, ko bom dokončno izstopil iz bremena gasilskih veselic in dokazal, kdo sem in koliko veljam. Z Branetom Golubovićem in Damirjem Černcem smo nekaj dni preučevali taktiko in strategijo in iskali odgovor na vprašanje, kaj lahko dosežem z odstopom s premierskega fotelja. Če sem izrazil kakšen pomislek, mi je Damir zagotavljal, da je ljudstvo na moji strani, Brankec pa dodajal, da bomo na predčasnih volitvah tako rekoč dobili ustavno večino.

Verjel sem in odstopil. Lahko bi bil fantastičen dan, a že naslednjega dne mi je v hrbet skočil Janez Janša in že začel rovariti po moji koaliciji in iskati zaveznike za svojo vlado. Posebej težko mu ni bilo, ker kar naenkrat so bili vsi iz moje koalicije proti meni. Govorili so, da sem jih pustil na cedilu, da nikomur nisem omenil svojih namer, da so za odstop izvedeli iz medijev in podobne zamere. Vse to je res, a to še ne more biti razlog, da se greš pogovarjati z Janšo. Ko sem koalicijskim povedal, da tako ne morejo govoriti o meni, me tudi žaliti, se je šele vsulo.

Da sem napaka v sistemu, blefer, hujskač, histerik, da so bile moje seje vlade katastrofa in podobno. Zelo glasna je bila Alenka Bratušek, a tudi Dejan Židan ni kaj preveč zaostajal. Vse to je res, ampak to ne more biti razlog, da podpreš Janeza Janšo in se z njim tajno sestajaš in to javno objavljaš. Mi nismo bili vlada, ki bi kaj spreminjala, ampak, da bi vladala. Generično bistvo vsake vlade je vladanje. Od tod tudi moj učinkovit pristop, ko je seja vlade s petnajstimi točkami dnevnega reda trajala pet minut. Mislim, da celo šest.

Napadel nas je virus
Potem so si v štabu Janše izmislili, da smo grozovito napadeni s strani nekega virusa in zahtevali, da kaj ukrepam. Če kaj vem, je virus neviden in kako naj predsednik vlade ukrepa proti nevidnemu. Da bi pomiril strasti, sem ukazal, da je treba do decembra tega leta uvoziti nekaj sto mask, ki jih pa še zdaj ni, kar gre pripisati spotikanjem in neučinkovitosti Janeza Janše. Nova zahrbtna koalicija v nastajanju me je vsak dan napadala, spotikala, govorila, da sem nesposoben v boju proti virusu, čeprav smo javnosti takoj povedali, da ni panike in da naj kihajo v rokav. Potem lepega dne na Gregorčičevo ni bilo več finančnega ministra Andreja Bertonclja, izdajalsko me je pustil na cedilu češ, da pojma nimam, kar je res, ampak ne moreš svojega predsednika vlade zapustiti, ko mu za vrat diha Janez Janša.

Foto: STA

S tem se ni končalo. Naslednji, ki me je javno začel diskreditirati, je bil Aleš Šabeder češ, da podcenjujem virus, da ne ukrepam. To je sicer bilo res, ampak ne moreš tega narediti v trenutku, ko je Janša že skorajda sestavil vlado. Zato sem upravičeno znorel in ministru zagrozil, da ga bom ustrelil, njegovo svetovalko za odnose z javnostmi Polono Križnar, ki mi ni nič poročala, kakšne zahrbtnosti pripravlja Šabeder, pa sem v besu upravičeno malo davil. Šabeder bi moral klečati pred menoj, ker sem ga moje seme vaš uspeh potegnil iz anonimnosti najprej v kliničnega, potem pa na ministrstvo. V normalni koaliciji takšen tip nikdar ne bi bil minister.

Na vse ali nič
Potem je Janša 13. marca prevzel oblast z dvema izdajalcema iz moje koalicije. S SMC nam še ni uspelo obračunati kljub izjemnim prijemom in poskusom – od podkupovanja do groženj o fašistih. DeSUS smo po nekaj akcijah disciplinirani, niso pa še povsem zanesljivi, še posebej bo treba nekaj storiti s Francem Juršo, ki je neodgovorno izjavil, da je Janša prijeten sogovornik. Kar je res, a o Janši se tega javno ne sme govoriti, če že skorajda leto dni dokazujemo, da je diktator.

Zdaj delamo na ustavni koaliciji, pa čeprav z onim klovnom Karlom Erjavcem. V normalnih razmerah ga še pogledal ne bi. A jaz grem na vse ali nič. Če bo nič, grem dalje, a še ne vem, kam. Vas pozdravljam, vaš Marjan Šarec.

P.s.: Najbolj pa me žalosti, da so pokvarjenci 27. januar razglašali za državni praznik in nekateri zahojenci so na fasade celo zastavo izobesili.

Vinko Vasle