fbpx

Pisma podpore in upora – Turnšek

Vinko Vasle (Foto: osebni arhiv)

Tit Turnšek je človek, ki ga v življenju spremljajo zanimive številke. Revolucionar in politkomisar je svojo narodno-osvobodilno kariero začel takoj po izbruhu vojne 1941, ko je bil star tri leta. Danes pri 80 letih je še vedno v prvih bojnih vrstah in po Sloveniji preganja fašiste in domobrance. Ne moti ga, da ne enih in ne drugih ni več, a je njegov fanatizem razumljiv, saj revolucija še traja in vedno se najde kdo, ki ga je mogoče ozmerjati s fašistom, izdajalcem in domobrancem. Ali kot pravi Turnšek, takšne je treba še vedno postreliti – ne bodo oni interpretirali zgodovine, ker smo zmagali mi, in ne oni. Pri interpretaciji zgodovine pa se zanaša na pisne vire Jožeta Pirjevca in Boža Repeta, ki sta se zgodovine učila iz komunističnih virov.

Turnšek najbolj trpi zato, ker kot predsednik ZZB dejansko ni bil udeležen v bojnih akcijah med NOB, ali pa se za triletnika še vsega ne ve. Turnšek zato manko na primer udeleženca Dražgoške bitke vešče nadomešča z militantnimi nastopi in govori, da človek dobi občutek, da je lastnoročno osvobodil pol Slovenije, pri drugi polovici pa je imel tudi prste vmes. Njegov vokabular je pocestni, s čimer se je približal gošarjem, kot komuniste iz gozdov imenujejo domobranci in izdajalci, ker z intelektualci nikoli ne bi zmagali v revoluciji. Zato so jih po t.i. osvoboditvi itak večino likvidirali. Najvišjo izobrazbo je imel Edvard Kardelj kot gimnazijski maturant, zato je razumljivo, da je lepe misli in dela kradel pametnejšim od sebe. Kardelja pa se je zaradi te in drugih tatvin v emigraciji prijelo ime Edi Kradel.

Od prepričanega desničarja do petkratnega ločenca
Tit Turnšek
je nemirni duh. V življenju je zamenjal 14 služb, v glavnem zato, ker se ni ujel z drugimi oziroma drugi se niso ujemali z njim. Povsod je namreč rad komandiral, bil je vedno prevzeten, prostaški in ošaben. In je takšen še danes, kar je tudi edina kontinuiteta njegovega značaja, ker ideološko je odtaval od skrajno desne na skrajno levo. Ta nemirni duh ga je tudi vodil od ene stranke do druge, dokler ga v zavetje ni vzel Marjan Podobnik in ga popeljal na oblast. V tistih časih je Turnšek veljal za prepričanega desničarja, ki sovraži komuniste, laži in pravljice iz NOB, ki je zgrožen nad povojnimi masakri in ki meni, da z vsemi temi nismo dovolj obračunali. Psihološko patološko gledano se je s Turnškom kasneje moralo nekaj hudega zgoditi, ker je začel sovražiti vse, ki so sovražili komuniste, in je verjel v pravljice o NOB in osvoboditvi in še danes ob vsaki priložnosti pove, da smo jih takrat še premalo pobili. In vedno je premalo, tudi ko je dovolj. Možnosti za takšno Turnškovo spremembo sta samo dve: ali ga je rahla kap ali pa je bil že od vsega začetka podtaknjenec, tako imenovana peta kolona med desničarji.

Foto: STA

O njegovem značaju govori tudi podatek, da je petkrat ločen in zdaj šestič poročen. Zadnjo je našel na nekem spletnem portalu, ki je malo tudi porno, saj tam najdeš, kar hočeš. Očitno je moral imeti težko življenje brez ljubezni, ker tudi o bivših ženah pravi, da je hodil od projekta do projekta, ne od ljubezni do ljubezni. Njegovi slovesi od bivših so bili burni, le peta mu je dala vetra. Zgodilo se je po tisti limonadi, ko so mu Hrvati kot obrambnemu ministru zasegli vohunski kombi z vohunoma vred in jim je skupaj z Janezom Drnovškom in Borisom Frlecom ponujal umik vojske s Trdinovega vrha, če mu kombi dajo nazaj, pa mu ga niso dali. Nesrečnika so poslali za veleposlanika v Peking, kjer je najprej spolno nadlegoval uslužbenko ministrstva za zunanje zadeve, potem pa ga je žena zalotila z neko drugo na veleposlanikovi mizi in je tako rekoč veleposlaništvo razdejala.

Mein kampf z rdečimi platnicami
A če se bo po čem zapisal v zgodovino, se bo po besedah, ki jih je namenil nekaterim poslancem v državnem zboru, ko je rekel, da so lažnivi psi in lažnivi kurci. To o psih je za levičarje že kar bolestno simptomatično – Baričevičeva garaža, Marka Crnkoviča desničarji kot stekli psi in desničarji, ki so desetkrat manj inteligentni od psov Marka Bandellija. Potem naj nas ne čudi, če je Prešernovo nagrado dobila ženska, ki javno kot umetnost doji  pse.

Turnškove nove bleščeče izjave so na primer, da sta Madžarska in Poljska fašistični, da izvensodnih pobojev ni bilo, ker so vsem regularno sodili, kar je res, če se kot sojenje pojmuje s krampom po glavi, s sekiro za vrat ali žive zazidane. Fanatično brani fejk njus 2. svetovne vojne, da komunisti niso paktirali s Hitlerjem, da v komunizmu ni bila prepovedana svoboda besede, da je sedanja partitokracija hujša od komunizma. In zelo umetniška se mu zdi izjava Svetlane Makarovič, ki je sorodnikom tistih pobitih po vojni, ki nimajo grobov, rekla: “Če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo.”

Tit Turnšek in njegovi so še kar v gozdovih, razen v cerkvenih, kamor si ne upajo. Javni nastopi Turnška pa so kot Mein kampf, samo da imajo rdeče platnice.

 

Vinko Vasle