Komunisti podjetnike pojmujejo kot sovražnike delavskega razreda. Kot izkoriščevalce. Kot parazite. Kot razred, ki ga je med revolucijo, še pred vzpostavitvijo socializma, treba likvidirati. Naši komunisti so to videnje dosledno uresničevali. Od začetka komunistične revolucije leta 1941 je bil poleg duhovništva in intelektualcev ravno podjetniški sloj pojmovan kot Nemesis socializma. Fizične likvidacije in povojna nacionalizacija, evfemizem za krajo stoletja, so poskrbeli, da je bil cvetober slovenskega meščanstva do leta 1948 fizično in/ali ekonomsko likvidiran. Udarec, od katerega si Slovenci do danes nismo opomogli.
Potomci kardeljev, kidričev in mačkov si velikopoteznosti svojih dedov in očetov ne morejo privoščiti, vendarle smo za zdaj še člani EU. A retorika, ki jo danes poslušamo iz mesečniške avantgarde, ni prav drugačna od tiste iz leta 1945. Narediti je treba vse, da podjetnikov ne bo. Najprej diskvalifikacija, potem likvidacija. V tem kontekstu je treba brati koalicijsko pogodbo socialistične vlade Marjana Šarca. Dvig trošarin, davkov, prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter birokratskih ovir napovedujejo izjemno poslabšanje že tako ne prav spodbudnega poslovnega okolja.
Višek protipodjetniškega terorja koalicijske pogodbe pa predstavlja napoved ukinitve cedularne obdavčitve kapitala. Do sedaj na primer so bile dividende, izplačane fizičnim osebam, obdavčene s 43,75 odstotka (19-odstotni davek od dohodka pravnih oseb, 25-odstotni enotna cedularna obdavčitev). Ukinitev cedularne obdavčitve kapitala bi zaradi vključevanja v dohodninsko osnovo lahko pri zavezancih v najvišjem dohodninskem razredu povzročila celo dvig na 62,5 odstotka. Višina obdavčitve, ki se nevarno približuje zaplembi. Če zagovorniki kardeljanske beboekonomike javnost še tako prepričujejo, da dividendna politika ne vpliva na podjetniško aktivnost, je realnost drugačna. Čemu bi podjetnik posloval v državi, ki mu pobere dve tretjini dobička, če lahko dejavnost prenese v poslovanju bolj naklonjena okolja? Profit za podjetnika ni edina motivacija, ni pa nepomembna.
Komunisti in državni birokrati so katastrofalno nadomestilo za podjetnike
Socialisti se nikoli niso odlikovali v razumevanju ekonomije. Narava tržnega procesa in cenovnega mehanizma jim je tuja. Podjetnik, v njihovem besednjaku kapitalist, je parazit, ki z monopolizacijo kapitala izkorišča delavski razred. Monopol kapitala mu omogoči, da delavca plača z mezdo, ki je sorazmerna družbeno potrebnemu delu, presežno vrednost pa si prisvoji. Osnovni Marxov teorem postulira, da je potrebni pogoj za pozitivno profitno stopnjo pozitivna stopnja eksploatacije. Po Marxovi logiki je izkoriščanje povsod, kjerkoli sta navzoča profit in kapitalisti. Če ni kapitalistov, ni izkoriščanja. Likvidirajmo kapitaliste in svet bo lepši. Q.E.D.
Likvidacija podjetnikov socializma ni pripeljala v lepšo prihodnost, ampak v gospodarsko opustošenje in revščino. Tisti s spominom zlate ribice lahko katastrofalne posledice socializma dnevno spremljajo na poročilih iz Bolivarske republike Venezuele. V z nafto bogati članici OPEC vlada ne samo pomanjkanje naftnih derivatov, ampak tudi vode. WC-papirja je zmanjkalo že pred leti. Zgodovina 20. stoletja dokazuje, da ne centralnoplanski in ne tržni socializem ne delujeta oziroma slabo rešujeta ekonomski problem družbe. Komunisti in državni birokrati so katastrofalno nadomestilo za podjetnike.
Če ne želimo evropske Venezuele, bomo morali ustaviti socialiste
Marx se je kot vedno motil. Podjetniki niso izkoriščevalci, kot postulira njegova teorija eksploatacije, ampak družbeni dobrotniki. S svojo dejavnostjo zadovoljujejo potrebe potrošnikov, zaposlujejo in izplačujejo plače delavcem in z davki vzdržujejo državo. Po Josephu Schumpetru igrajo nenadomestljivo vlogo v procesu inoviranja in kreativne destrukcije, po Franku Knightu se spopadajo z negotovostjo. Če podjetništvo razumemo široko, lastno meni ljubemu Israelu Kirznerju, kot odkritje in izkoriščanje priložnosti, pa je podjetništvo osnovna sestavina tržnega procesa, ki ga izvajamo tako rekoč vsi udeleženci na trgu. Kako drugače kot podjetništvo razumeti na primer oblikovanje zaloge ljubitelja enosladnih viskijev Speyside, ko odkrije, da steklenica Aberlour A’Bunadh cask strength v oloroso sherry sodih staranega viskija NAS stane pri nas 44 evrov in ne 75 kot v Nemčiji ali Veliki Britaniji. Kupi, kupi, kupi. Podjetništvo pur.
Vsi res nismo akrapoviči, batagelji ali boscaroli, a podjetništvo je bolj ali manj sestavina življenj vseh nas. Njegov razmah posredno ali neposredno koristi vsem. Napad na podjetnike razumem kot vojno napoved vsem državljanom in naši blaginji. Če ne želimo evropske Venezuele, bomo morali ustaviti socialiste.
Bernard Brščič