Posvetovati se pomeni razpravljati s kom z namenom, da o kakšni stvari pridemo do skupne rešitve, oziroma zaključka. Da bi bilo to čimbolj verjetno je najbolje, da pri posvetu sodeluje čim več strokovnjakov s področja dela za katerega na posvetu gre. Vsak posvet ni tak, nekateri so zgolj predstave za javnost.
Predsednik Borut Pahor nas je že navadil, da o nekaterih javnih vprašanjih skliče določeno število ljudi, ki bi po njegovi oceni lahko doprinesli h konstruktivnim rešitvam. Te sklice sam predsednik imenuje “Posvet pri predsedniku” in se nanašajo na določeno aktualno temo. Naj za intermezzo omenim, da je tak posvet sklical tudi o nujni spremembi volilne zakonodaje. Mislim, da so se sestali vsaj dvakrat, po teh posvetih pa se ni zgodilo nič konstruktivnega. Sto dni pred rokom, ki ga je dalo ustavno sodišče za ustrezno spremembo volilne zakonodaje, ni na mizi ničesar kar bi obetalo potrebno dvotretjinsko večino. Kot kaže bomo šli še enkrat na volišča, kjer bomo volili po obstoječem sistemu.
Pojdimo na posvet o medijih, ki ima uraden naslov: “Kakšne spremembe potrebuje RTV Slovenija, da bo sodoben, kakovosten in politično nepristranski javni servis?” Jasno je namreč, da RTV Slovenija že dolgo ni sodoben, kakovosten in politično nepristranski javni servis. Dejstvo je, da večina s tem javnim servisom ni zadovoljna. Žal imamo težavo s tem, da si posodobitev vsaj dva pola predstavljata vsak po svoje. Stare struje želijo, da v tem javnem zavodu ostanejo ideološke korenine sistema, ki smo ga zavrnili in jih ves čas utrjujejo. S tem želijo obdržati svoj vpliv, ki je posreden ali neposreden. Gre predvsem za dve obliki delovanja, ki imata vpliv na način dela in (ne)obveščeno javnost.
Borci za pristranskost in njihovi nasprotniki
Na eni strani imamo tako imenovane družbenopolitične delavce, ki zvesto sledijo ideologiji in načinom pristranskega prikazovanja stanja v državi in poročanja, še večjo težavo pa predstavlja izvajanje pritiskov in dajanje navodil od zunaj. Znano je namreč, da k vodilnim v zavodu hodijo na sestanke vplivneži, ki so bili nekoč tam zaposleni, neredko pa se tam pojavi tudi najbolj znan upokojenec v Sloveniji, Milan. Že ves čas obstaja tudi druga stran, ki se krepi. To je tisti del slovenske politike in javnosti, ki si prizadeva za demokratizacijo tudi na področju medijev. Demokratičen medij je namreč zares neodvisen in ne podlega nobenim vplivom, v svoj eter pa spušča uravnotežene novice in dogodke z vseh vetrov, ne glede na politično pripadnost in/ali svetovni nazor. Takšni smo – različni in takšni moramo biti tudi predstavljeni drugim. Vse ostalo je prisila, te pa si nihče ne želi.
RTV Slovenija je edini prejemnik javnih sredstev (denarja), kar je pravzaprav urejeno na podoben način kot davčne obveznosti. Je sploh mogoče od takega medija pričakovati, da bo dolgoročno držal smer in bo ostal nepristranski? Jasno je, da se bo (in se) ves čas dobrikal tistim, ki mu lahko in tudi želijo še naprej zagotavljati lagodno življenje in privilegiran položaj, kar seveda ni pravično. Vlada si preko Ministrstva za kulturo in drugih akterjev prizadeva medijsko zakonodajo čimbolj približati idealnemu stanju, kar terja spremembe, to pa je tisto, kar sproža revolt med udobno nameščenimi v fotelje zavoda in seveda tudi med tiste, ki jim je medij zaradi branjenja nepravičnega položaja in vloge močno pri srcu, saj brani tudi njihovo udobno namestitev v tuje fotelje.
Medijski gigant v dobršnem delu le breme
Vemo, da je RTV Slovenija s svojimi 2200 zaposlenimi za slovenske razmere medijski gigant. Vsakega lastnika elektro priključka vsak mesec prikrajša za 12,75 evrov in s tem zbere okrog sto milijonov na leto, za posameznega plačnika pa to pomeni 153 evrov na leto. Plače na RTV Slovenija so se po besedah direktorja Igorja Kadunca v zadnjem obdobju povečale za enaindvajset odstotkov. Ob tem poudarja, da se je to zgodilo ob realno manjšem finančnem prilivu v zavod. Trenutno je rdeča nit direktorja tega zavoda vedno le nujnost povečanja sredstev za RTV Slovenija, kar pomeni povečanje obveznega plačevanja prispevka, ki ga morajo z redkimi izjemami plačevati vsi prebivalci Slovenije.
V zvezi s tem je na posvetu najbolj direktno spregovoril bivši član in predsednik programskega sveta te hiše Mitja Štular, ki je povedal, da so bili že leta 2012 stroški dela na RTVS osemdeset odstotkov vseh prihodkov, kar v preprostem jeziku pomeni, da porabijo 80 odstotkov za visoke plače. Že takrat so nekateri opozarjali, da zavod v predvideni smeri in z enako menedžersko politiko tega bremena ne bo zmogel. Kje je torej največja težava zavoda? Zagotovo je veliko breme odgovornosti in krivde prav na vodstvu RTV, ki se ne zna prilagajati spreminjajočim se razmeram v družbi in na trgu.
Sklicevanje na širok programski obseg in regijsko pokritost ter skrb za manjšine
Znano je, da se kopja lomijo predvsem na informativnem programu RTV Slo. Zagovorniki statusa quo na tem zavodu zato v obrambo izpostavljajo delovanje tudi na drugih področjih. Povedo, da je vloga ustanove pomembna tudi za krepitev kulturne zavesti, prenose in komentiranja športnih prireditev, predvajanja otroških in mladinskih programov, ustvarjanje, predvajanje zabavnih vsebin in tako naprej. Vse to je res, čeprav se pogosto tudi v te vsebine prikradejo politične teme, najbolj demagoško pa se zdi sklicevanje na regijske izpostave in program namenjen obema manjšinama. V sodobnem času in ob dejstvu, da je Slovenija vendarle geografsko majhna, so regijski centri po mojem mnenju navadna potrata denarja in drugih sredstev. Sodobna tehnologija in reportažni avtomobili omogočajo selitev ekip po vsej državi v časovnem razponu manj kot dveh ur. To pomeni, da lahko z mobilnimi ekipami pokrijejo praktično vsak dogodek ne glede na lokacijo. Na enak način se da poskrbeti tudi za vsebine, ki zadevajo manjšine. Za to ni treba imeti posebnih radijskih in televizijskih postaj, kjer je množica zaposlenih.
Krepitev pomembnih alternativnih medijev
Napredek in osveščenost prinašata vse več alternativnih medijev. Del novinarske srenje in vse več ljudi želi nekaj novega, naprednega in poštenega, zato je v medijskem prostoru na tej ravni vse več prostora. Ovire se pokažejo pri financiranju. Ker majhni mediji prinašajo manjkajoče po čemer hrepeni javnost, so ti mediji še kako pomembni – zato je treba poskrbeti, da bodo najboljši tudi obstali. Nov predlog sprememb zakonodaje predvideva tudi nov razrez v tem pogledu. Prispevki, ki se zbirajo za delo, obstoj in razvoj medijev, naj se delijo po novem ključu, so se odločili pobudniki. Del zbranih sredstev bi se po tem predlogu v sicer manjšem obsegu, pa vendar, prerazporedil tako, da bi bili njih prejemniki po določenem ključu deležni prepotrebnega denarja. Nacionalni medij ne more, v našem primeru pa tudi več kot očitno noče pošteno pokriti medijskega prostora, zato je prav, da pride do sprememb. To pa seveda ni edini razlog; tudi sicer je konkurenca generator novih idej in nenehnega izboljševanja konkurenčne ponudbe.
RTV Slovenija je edini prejemnik javnih sredstev (denarja), kar je pravzaprav urejeno na podoben način kot davčne obveznosti. Je sploh mogoče od takega medija pričakovati, da bo dolgoročno držal smer in bo ostal nepristranski? Spomnimo, oblast se prav tako financira iz javnih sredstev – davkov, ampak ta se menja, kar je varovalka in jamstvo, da bo v primeru izpetja ali zdrsa v anomalije zamenjana na volitvah. Na RTV Slovenija ni tako ali pa je zgolj navidezno. Kadri se prepogosto črpajo iz istega bazena, saj splošne volitve na tem področju pač niso mogoče, zato potrebujemo druge prijeme.
Jasno je, da se bo RTV (in se) ves čas dobrikal tistim, ki mu lahko in tudi želijo še naprej zagotavljati lagodno življenje in privilegiran položaj, kar seveda ni pravično. Vlada si preko Ministrstva za kulturo in drugih akterjev prizadeva medijsko zakonodajo čimbolj približati idealnemu stanju, kar terja spremembe, to pa je tisto, kar sproža revolt med udobno nameščenimi v fotelje zavoda in seveda tudi med tiste, ki jim je medij zaradi servilnega branjenja nepravičnega položaja in vloge še kako dobrodošel.
Monopola nad resnico ne more in ne sme imeti en sam, zato je poleg nacionalnega medija zelo pomembno, da je poskrbljeno tudi za druge, če si glede na dogovorjene kriterije to tudi zaslužijo. Po svoji naravi so nekateri mediji v zasebni lasti tudi politično nagnjeni v eno ali v drugo smer. S tem ni nič narobe in je celo prav, pomembno je, da ti mediji prejmejo uravnotežena sredstva. Tudi na ta način dobimo uravnoteženost medijskega prostora. Nacionalni medij ima drugačno vlogo, on mora biti uravnotežen znotraj samega sebe.
Na posvetu pri predsedniku smo torej gledali zgolj neformalni parlament, ki ni prinesel rešitev, je pa bil popestritev.
Davorin Kopše