V četrtek nam je TV Slovenija po poletnem premoru postregla z novo oddajo Tarča, ki pa se v svojem stilu ni nič razlikovala od predhodnih, saj je bila tako kot prejšne namenjena predvsem zbijanju ugleda komaj nekaj mesecev obstoječi vladi. Tokrat so bili osrednja tarča minister za notranje zadeve Aleš Hojs, njegov državni sekretar Franc Kangler in iz neznanih razlogov že bivši sekretar na tem ministrstvu Franc Breznik, dotaknili pa so se tudi Mateja Tonina.
V Tarči so najprej kot iztočnico za oddajo problematizirali Breznikov obisk v podjetju Derby, kjer je urejal donacije in ki se je končal s cestnoprometnim prekrškom in policijskim postopkom, zaradi katerega je Breznik kasneje odtopil kot državni sekretar. Skozi ni šel niti očitek, da je imel Franc Breznik neprijavljen lobistični stik, saj te dni prihajajo vesti, da je Komisija za preprečevanje korupcije nesporno ugotovila, da ni šlo za lobistični stik. Zadeva ni več aktualna in ne pomembna, služi le še kot večno metanje pod noge. Omenjali so tudi nadzore državnozborske komisije KNOVS, ko jo je v času Šarčeve koalicije še vodil Matej Tonin, zdaj minister za obrambo. Dodali so še obisk ministra Hojsa v Operativno komunikacijskem centru (OKC), kjer si je ogledal potek operativnega usmerjanja policije pri izvajanju njenih nalog.
Za obisk v OKC si je minister Aleš Hojs izbral čas pred napovedanimi petkovimi protesti, TV Slovenija pa zdaj tudi to poskuša prikazati kot vmešavanje ministra v operativno delo policije. To, da ministra zanima, kakšna je odzivna sposobnost policije in kakšne tehnične, organizacijske in druge zmožnosti ima policija v času, ko se pripravljajo ulični protesti in morda nasilni nemiri, je nekaj najbolj normalnega, a za novinarje Tarče in njene urednike pač ne. Neposredna seznanitev s stanjem in potekom dela je v pomoč pri razumevanju situacije in potreb, kar nedvomno pripomore pri izboljševanju teh razmer, če se pokaže potreba. Najbrž ni odveč pojasnilo, da se v OKC ne izvaja klasično operativno delo policije, ampak je to center, ki povezuje zveze, posreduje telefonske klice in pomaga patruljam in drugim enotam pri orientaciji na terenu, pošiljanju okrepitev, strokovnih ekip (npr. kriminalističnih tehnikov) in podobno. Preprosto povedano je to center, kjer dvignejo slušalko, ko pokličemo številko 113.
Material so poskušali predstaviti kot sredstvo za nov napad na ministra za notranje zadeve Hojsa, zoper katerega bo v ponedeljek v Državnem zboru potekala interpelacija zaradi, po trditvah opozicije, nepooblaščenega vmešavanja v operativno delo policije in zaradi nekaterih drugih izmišljenih podtikanj. Lahko bi celo rekli, da je bila ta Tarča uvod v interpelacijo, kar je še ena potrditev zlizanosti opozicije in tega javnega medija. Dokazov o tem, da dela vsaj del informativnega programa te medijske hiše z roko v roki z opozicijo, ki bi rada na ta način prišla na oblast, ni treba več šteti. Odgovor na vprašanje, koliko je tega, je enostaven: “Preveč!”.
Del Tarče, kjer potekajo pogovori z gosti, je voditeljica Erika Žnidaršič začela z vprašanjem o kadrovskih menjavah na Ministrstvu za notranje zadeve, ampak preskočimo to, ker je res že precej butasto ves čas pojasnjevati ali komentirati zakonite kadrovske menjave, ki so povrh vsega normalen pojav že vrsto let, pretirani očitki pa letijo vedno le na predstavnike desnih vlad. Poleg tega večine kadrovskih premikov ni sprožil minister. Vse menjave in imenovanja so bila opravljena na zakonit način znotraj policije, ki jih je opravil generalni direktor policije. Minister je poskrbel le za najožji krog sodelavcev, ki jim lahko zaupa, kar je minimum za kvalitetno opravljanje nalog. Očitek o politizaciji policije je torej politična floskula, ki jo kot hlapci uporabljajo tudi nekateri novinarji.
Ni se pustil novinarskim lažem
Tarčo preteklega četrtka si je vredno ogledati že zaradi prepričljivega nastopa ministra Hojsa, ki je voditeljici argumentirano dokazal novinarske laži. Poročali so, da je Franc Kangler policiji poslal dopis, ker pa se ni nič zgodilo, naj bi poslal še en dopis, s katerim je policiji odstopil materijo v obravnavo. V nadaljevanju pa so poudarili, da se po prvem dopisu Kanglerja ni zgodilo nič, zato je na policijo poslal še en dopis. S tem so želeli dokazati neupravičen pritisk Kanglerja na policijo. Očitki seveda ne držijo, kar je Hojs z lahkoto dokazal. Hojs je pokazal dopis, ki ga je Kangler prejel po tistem, ko je poslal prvega, zato je tudi tega odstopil policiji. Droben trik in laž v prispevku je bil torej v tem, da so trdili, da se vmes med dvema dopisoma, ki ju je poslal Kangler policiji, ni nič zgodilo, čeprav se je »zgodil« še en dopis, ki ga je prejel Kangler. Kangler je torej obakrat le odstopil policiji nekaj, kar je prejel v svoj kabinet, pristojna za reševanje pa je policija.
Pokvarjeno in prozorno poročanje. Ob soočenju z lažnim poročanjem pa je Erika Žnidaršič prešla v protinapad z napadalnim izrazom na obrazu in predrznim vprašanjem kaj v poročanju ne drži. Obmolknila je šele ob konkretnem soočenju z dejstvom, da Kangler drugega dopisa ni poslal kar tako, ampak v zaporedju kot je opisano zgoraj. Laži skrite v podrobnostih včasih povzročijo še več škode kot tiste, ki pridejo z velikega zvočnika, saj na prvi pogled niso očitne. To več kot očitno predobro vedo tudi na TVS in se zato poslužujejo prav tega umazanega načina.
Ministrstvo je državni organ, predstojnik organa pa je minister
Ministrstva so državni organi in tudi Ministrstvo za notranje zadeve je državni organ, na čelu katerega je le en človek, to je minister, ki je predstojnik organa. Ministrstva so torej po resorjih razdeljeni organi, vsak pa v imenu države skrbi za posamezno področje. S tem je minister v celoti odgovoren za delo organa, največkrat objektivno, če gre v sistemu kaj narobe. Ni nepomembno, da je minister odgovoren tudi oblasti, torej vladi in posredno volivcem, v čigar interesu opravlja svoje delo.
Policija je seveda prav tako organ, vendar je organ v sestavi ministrstva, kar pomeni, da deluje v sklopu celote in je kot tak hierarhično podrejen ministru, čeprav je pri svojem strokovnem delu policija samostojna in neodvisna. Minister je torej v interesu celotnega resorja dolžan skrbeti za nemoteno delovanje, ki mora biti zakonito in usmerjeno k ciljem.
Nekaj aktualnih vprašanj:
- Ali je mogoče zagovarjati neodzivnost policije na nekatere vrste kriminala proti čemur se bori vlada, minister pa si prizadeva za okolje, kjer bi veljala merila zakona in zakonitosti?
- Ali je mogoče zagovarjati in braniti milijardna pranja denarja v NLB za potrebe terorizma, ki ga policija ni uspešno preiskala?
- Ali je mogoče zagovarjati pasivnost in nedoslednost organov pregona pri preiskovanju milijardne bančne luknje?
- Ali je mogoče zagovarjati stanje v pravosodju, ki procesira in obsoja nedolžne in pogosto sodi nerazumno dolgo (leta in celo desetletja), kar je mnogokrat vezano na delo preiskovalnih organov?
- Ali je mogoče zagovarjati pojave v policiji, kjer prihaja do opuščanj dolžnih ravnanj in ne procesira kaznivih dejanj zoper izbrance ter prelaganja začetkov preiskav, kar je prispevek k nerazumno dolgim postopkom, na koncu pa ni pravičnega epiloga?
- Ali je mogoče zagovarjati stanje v policiji, kjer se upirajo ministru in njegovim usmeritvam, čeprav je minister na vrhu celotne strukture notranjih zadev, kamor spada tudi policija?
- Ali je mogoče zagovarjati stanje v državni politiki, kjer hodijo člani parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb (KNOVS) gledat neke dopise in odstopljene primere, ki prispejo k ministru ali državnemu sekretarju, ta pa jih z dopisom odstopata pristojnim v policiji?
- Ali je mogoče zagovarjati stanje v državi, kjer se problematizira, če državni sekretar od policije pričakuje obravnavo primerov, ki kličejo po obravnavi in proaktivnost policije?
- Ali je mogoče trditi, da je dajanje navodil in usmeritev, kar je (bi moralo biti) običajen in nujen delovni proces v organizaciji ministrstva, vmešavanje v operativno delo?
- Ali je mogoče zagovarjati vlogo medijev, ki skupaj z opozicijo trobijo v en rog in podpirajo vse našteto dogajanje?
Vidimo, da se je predvsem v zadnjih letih nabralo veliko pojavov in okoliščin, ki nas kot družbo bremenijo. Na eni strani lahko ugotavljamo, da se v preteklosti pristojni in odgovorni s temi vprašanji niso ukvarjali predvsem iz dveh razlogov:
- Ker smo imeli v Sloveniji pretežno vlade sestavljene iz partnerjev, ki jim je bilo stanje in razvoj dogodkov v interesu in so ga celo soustvarjali
- Ker so bili na položaje ministrov in drugih vplivnih funkcij imenovani z vsakim mandatom manj kompetentni ljudje, sistem pa je bil prepuščen samemu sebi in je bil pred nastopom te vlade na poti v entropijo (nepopravljiv propad).
Moti jih politika, ki odpravlja prakse dvojnih meril
V različnih krogih v zadnjih mesecih ugotavljajo, da prakse, ki jo je uvedel minister Hojs, na ministrstvu v preteklosti ni bilo. To trdijo nekateri policijski šefi na različnih nivojih, tako imenovanih strokovnih krogih tipa Miroslav Žaberl, ki je v Tarči nastopil kot stroka, prihaja pa iz profesorskih vrst fakultete za varnostne vede. Zanj vemo, da je že pred kratkim napačno tolmačil četrti člen Zakona o organizaciji in delu v policiji. Pravilno je sicer ugotovil, da se minister ne sme vmešavati v operativno delo policije v času, ko ga usmerja državni tožilec, ob tem pa je pozabil, da tožilec ne more usmerjati nobenega zaključenega primera, za kar je šlo, ko je Hojs naročil ponovno proučitev nekaterih zaključenih primerov. V tistih primerih torej minister Hojs ni ničesar naredil narobe. Tudi profesorji omenjene fakultete, ki razumejo zakonodajo in ureditev delovanja sistemov, niso protestirali.
Glede na razplet v tokratni Tarči bi lahko zaključili, da je Erika Žnidaršič v prispodobi z malokalibrsko pištolo in slepimi naboji streljala v oklep resnice, zakonitosti in prizadevanj, ki obdajajo delo Aleša Hojsa in sodelavcev. Seveda na ta način preboj ni mogoč.
Na RTV Slovenija nam vse pogosteje predvajajo interese globoke države in spolitizirana interna stališča javne hiše in njenih družbenopolitičnih delavcev, ti pa imajo svoja predstavništva na sedežih levičarskih strank do koder so skrbno napeljane lutkarske vrvice.
Neprijetno in naporno je razmišljati in nasprotovati množici težav, ki izvirajo iz interesov posameznikov in interesnih skupin, ki živijo na račun drugih in zato na vse kriplje branijo obstoječe stanje. Naj se na koncu retorično vprašam, ali je tega res toliko, da gre tako počasi?
Davorin Kopše
P. S. Res je, v Tarči je bil tudi poslanec in predsednik KNOVS Matjaž Nemec, ampak tokrat res ni vreden omembe. Tam je bil zgolj kot statist. V oddaji je bil seveda tudi znani strokovnjak za varnostna vprašanja Andrej Rupnik. Njega nisem omenil, ker k njegovim komentarjem in pojasnilom ni kaj dodati.