Promiskuiteta levičarske politike

Kolumnist Nova24TV Davorin Kopše.

Po sušnem obdobju slovenske zunanje politike, ki je v obdobjih vsaj zadnjih treh vlad iskala oprijeme v Moskvi, Beogradu in Teheranu, se je v Sloveniji zgodil prvovrstni politični dogodek, ki ga je zaznamoval obisk ameriškega zunanjega ministra Mika Pompea v deželi na sončni strani Alp. Mike Pompeo se je v okviru svoje turneje po Srednji Evropi prejšnji četrtek ustavil v Sloveniji, kjer je s tukajšnjim ministrom za zunanje zadeve Anžetom Logarjem podpisal skupno izjavo med Slovenijo in ZDA o varnosti omrežij 5G. Pogovori so se nanašali še na nekatera druga pomembna vprašanja kot je energetska varnost in možnosti gradnje drugega bloka nuklearne elektrarne v Krškem, o položaju Zahodnega Balkana, o splošni varnosti in o drugih gospodarskih temah, krepitvi zaupanja ter še o nekaterih drugih skupnih političnih interesih.

Po šoku zaradi uspešnega in odmevnega obiska Mikea Pompea so se Socialni demokrati dan kasneje odzvali z zahtevo za sejo odbora DZ za zadeve Evropske unije. V zahtevi predlagajo sklep: “Odbor za zadeve Evropske unije ponovno poudarja zavezanost Republike Slovenije k temeljnim vrednotam Evropske unije ter umeščenost Republike Slovenije med jedrne države Evropske unije, ki jih povezuje spoštovanje vladavine prava; kot izhaja iz Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 53/15) in Vlado Republike Slovenije poziva h krepitvi in zagovarjanju navedenih stališč“.

Vic, na katerega je mogoče odgovoriti s preprostim dejstvom, da je podpis utemeljen prav na omenjeni deklaraciji. Slovenska diplomacija je izjavo uskladila z interesi in smernicami Evropske unije, ki ne izključuje posebnih deklaracij na bilateralni ravni. Deklaracija ne omejuje enakopravnih obravnav vseh poslovnih in drugih pobud ne glede na izvor in udeležence. V deklaraciji nikakor niso zastopani le interesi ZDA kot velike države, marveč tudi slovenski, torej skupni. Ob tem je treba vsekakor ostati previden, saj nam dogajanja in okoliščine v svetovnem trgovinskem okolju to preprosto narekujejo. Točno za to tudi gre, za previdnost dokler je še čas.

Foto: STA

Čeprav slovenska zunanja politika ni naperjena zoper Kitajsko, kot ji želijo nekateri naprtiti, je vseeno dobro vedeti in se zavedati preproste logike. Za oceno varnostnega tveganja niso potrebni posebni dokazi, ampak zgolj nekatera empirična dejstva in okoliščine. Glede na ameriške obveščevalne zmogljivosti sem prepričan, da gre v celotni zgodbi kitajskih zlorab še za veliko več kot vemo iz javnih virov. Če kdo še nikoli ni podvomil v kitajske dobre namene, ni videl daleč čez svoj plot. Kitajski razvoj namreč temelji na razvojnih in znanstvenih dosežkih drugih. Če so bili na začetku plagiatorji in uvozniki različnih tehnologij, lahko danes govorimo o podobnih akcijah na veliko višjem nivoju. Da lahko nekoga kopiraš ali njegove dosežke morda še nadgradiš, potrebuješ podatke. Zaupne oziroma tajne podatke lahko pridobivaš le z vohunjenjem. Menda ja ima vsaka država pravico do zaščite pred to aktivnostjo. V deklaraciji torej gre za odločitev o zagotavljanju varnosti interneta. V tem koraku ne gre za nič več. Ignorirati dejstvo, da je in bo za vohunjenje in zbiranje podatkov preko 5G tehnologije še posebej privlačno, bi bilo neodgovorno, saj bo z njo praktično vse povezano in s tem dostopno. V informacijskih sistemih bo zato, bolj kot kadarkoli prej, pomembno medsebojno zaupanje, nadziranje z omogočanjem vpogledov in splošna varnost.

Še ena majhna podrobnost ob spremljanju dogajanja v zvezi s skupno izjavo obeh ministrov zbode v oči. Zakaj so Kitajci ob tej splošni deklaraciji tako energično skočili v zrak? Če bodo dokazali, da je njihov sistem varen, bodo še naprej enakopravno v igri in bodo lahko brez ovir širili svoja omrežja. 5G omrežja seveda, ne tista za katere utemeljeno sumimo, da jih širijo in bi jih radi še intenzivirali.

Abstrakt levičarske diplomacije
Socialni demokrati so te dni razglasili 124 let socialne demokracije na slovenskem, katere predstavniki in nasledniki naj bi bili. Evroposlanec Milan Brglez je celo pristavil, da jim to daje nove navdihe pri viziji za prihodnost. Vsaj pri meni je izzval gromek smeh. Praznujejo še eno v vrsti zlaganih trditev in nas želijo še naprej uvrščati tja, kjer vsaj malo smrdi po socializmu, kjer je prisoten vsaj element diktature, kot tudi, če je le mogoče v okolje, kjer je še vedno ukleščen duh komunizma ali pa se na novo krepi. Jedrna Evropa jim je krinka, kjer so njihove politike vedno leporečile, obljubljale in držale fige v žepu. Ne bom se spuščal v zgodovino socialdemokracije na slovenskem, jasno pa je, da so slovenski Socialdemokrati, nasledniki edino komunizma tako po idejah kot po načinu delovanja. Po drugi plati so Socialdemokrati tudi nasledniki velikega dela premoženja, ki ga komunisti niso nikdar pošteno pridobili.

Milan Brglez (Foto: STA)

Milan Brglez (Foto: STA)

V času vladavine naj bi Tito dajal smerokaz na vzhod, zavijal pa na zahod. V vsakem vicu je nekaj resnice, ta govori o tem, da so bili vedno dvolični in sprenevedavi. Titovi otroci danes na političnem področju delajo enako nasprotujoče si in še vedno enako hipokritsko. Po zavezi, ki smo jo dali zahodni civilizaciji, kamor tudi naravno spadamo, bi oni dajali smerokaz na zahod, zavijali pa bi na vzhod k materi Rusiji in komunistični Kitajski. To je zanje pravzaprav jedro, ki ga imajo v mislih, ko govorijo o jedrni Evropi.

SD – “dama” dvomljivega slovesa
Na ta način si lahko le cipa, ki ne spadaš nikamor, razen v umazane postelje, kjer se odvijajo divje igre nasprotij in izprijenega občevanja po sistemu vsak z vsakim brez občutka pripadnosti, čemur se reče promiskuiteta. Politični prešuštniki bi radi dajali nasvete in še naprej usmerjali zunanjo politiko, čeprav je njihova, dokazano neučinkovita. Po taki politiki počasi in postopoma formalni partnerji izbrišejo tvojo telefonsko številko iz imenika. Enako kot jo zavržejo stranke odslužene prostitutke. Ja, socialni demokrati so bili vedno “dama” dvomljivega slovesa in se tega slovesa še dandanašnji oklepajo kot pijanec plota. V tem ne popuščajo, popušča pa plot (beri javnost), ki to težo vse teže prenaša. Tudi zato je danes na levem političnem polu v Sloveniji vse večja panika. Ni materiala, ni izdelka, zato ni povpraševanja.

Po odstopu Šarca so mnogi tuji predstavniki menda povedali, da niso vedeli, kdo naj bi bil v Sloveniji njihov sogovornik. To jih več kot očitno vse pogosteje niti ni zanimalo. Ob nastopu nove vlade se je tudi to spremenilo. Vsak dan lahko spremljamo intenzivnost slovenske zunanje politike in ministra Anžeta Logarja, ki se v tej vlogi očitno odlično znajde in se tako tudi počuti, s čimer na novo utrjuje Slovenijo v mednarodni politiki. Neuspešnim predhodnikom tega ni lahko gledati.

Socialni demokrati te dni v ropotu iz opozicije vsekakor prednjačijo. Gre za pravo obsedenost in zasvojenost s povzročanjem škode svoji lastni državi in sebi. Kot kadilec, ki ve, da mu kajenje škoduje, pa vendar odpira nove in nove škatlice cigaret, ali pijanec, ki odpira liter za litrom novih doz razkrojevalca jeter. Težava je v tem, da ne gre le za njihova pljuča in jetra.

Davorin Kopše