Slovenija kot Nokia

Datum:

Ob razpadu Državne skupnosti Srbije in Črne gore leta 2006 se je razširila šala, da je Srbija kot (znani mobilni telefon finskega proizvajalca) Nokia, češ da je vsak model manjši od prejšnjega. Ko je to šalo nekoč na sestanku Regionalnega partnerstva na Dunaju povedal srbski zunanji minister Vuk Drašković, mu je avstrijska kolegica Ursula Plassnik odgovorila, da je članom omizja problem dobro znan, saj so se zmanjšale vse njihove države.

Podobno kot pri poletnem dogajanju okrog stote obletnice požiga tržaškega Narodnega doma in okrog slovesnosti v Bazovici se je nekaj polemik vnelo tudi okrog oktobrskega praznovanja stote obletnice koroškega plebiscita. Če se ne motim, so politiki, poročevalci in pisci pisem bralcev ugovarjali praznovanju slovenskih porazov leta 1920 oz. (ko gre za bazoviške junake) leta 1930. Opazovalec slovenskega zgodovinskega dogajanja kajpada ne more mimo dejstva, da je bilo oblikovanje slovenskega ozemlja po prvi svetovni vojni precej pomanjkljivo. Njeni zmagovalci oz. versajski diplomati pod taktirko ameriškega predsednika Wilsona pa niso bili strogi samo do Slovencev, ampak npr. tudi do Madžarov, katerih sentimentalni zemljevidi razburjajo predvsem slovenske zaničevalce Viktorja Orbana. Zmagovalci prve svetovne vojne so bili navsezadnje neprijazni do poražene Avstrije (v katero so takrat spadali enako poraženi Slovenci), darežljivi pa do Italije, ki se je sklicevala na londonsko pogodbo iz leta 1915. Wilson je – ob tem, da je propagiral narodno samoodločbo in plebiscit – botroval precej nesrečnemu oblikovanju slovenskega ozemlja oz. jugoslovanskega državnega območja, zaradi česar je Uroš Lipušček svojo knjigo o Versaillesu naslovil Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919-1920, kar je neke sorte parafraza latinskega Ave Caesar, morituri te salutant! (Pozdravljen Cezar, pozdravljajo te oni, ki bodo umrli!).

Oglejte si še: Delajte kot vam rečem!

Slovenske pritožbe glede slovenske geografije po prvi svetovni vojni so seveda upravičene, ne bi pa bilo povsem prav, ko bi govorili o pomanjšanju Slovenije, saj je bila njena velikost pravzaprav vprašljiva. Edini dokument, ki bi opravičeval trditev o pomanjšanju Slovenije, je Kozlerjev zemljevid iz leta 1852.

Vojaški in diplomatski argumenti z napako
Dejstvo je, da so v avstrijskih časih vsi Slovenci, tudi Korošci in Primorci živeli v eni državi; problem, ki ga je poskušala reševati Zedinjena Slovenija (1848), pa je bila razdeljenost na dežele, katerih deželni zbori – razen Kranjske – niso premogli slovenske večine. Kaj se je torej zgodilo leta 1920? Slovenci so se preusmerili iz srednjeevropskega prostora na Balkan, njihovim voditeljem pa s seboj v novo državo ni uspelo vzeti niti Primorcev niti dobrega dela Korošcev. Slovenci so na poti v Jugoslavijo izgubili dve pomembni kulturni središči: Trst in Celovec. Za izgubo Trsta so bili odgovorni Italijani, za Celovec pa ljubljanski in koroški Slovenci. Res je ljubljanska vlada odvrnila generala Maistra, da bi po mariborskem zgledu zasedel tudi Celovec, in res so se koroški Slovenci na plebiscitu oz. v dilemi med svobodo in stabilnostjo odločili za drugo. Seveda pa se je vse skupaj dogajalo v kontekstu razpada Avstro-Ogrske in versajske geopolitike. Na vso srečo rešitve niso bile dokončne. Versajski mirovni konferenci oz. letu velikih slovenskih porazov je približno četrt stoletja pozneje sledila pariška konferenca, katere se je Jugoslavija – v osebi Edvarda Kardelja – udeležila kot zmagovalka. Kot običajno so bili v igri vojaški in diplomatski argumenti, oboji pa so imeli napako.

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito.

Partizani so 1. maja 1945 zasedli Trst, 8. maja pa je Kokrški odred dosegel Celovec, razoroževal nemške vojake in objavljal razglase, ki so pozivali k disciplini prebivalstva. Podpisani so bili tudi nekateri sporazumi z angloameriškimi zavezniki.

Na dan 9. maja 1945 je bil v Šentvidu ob Glini sklenjen zelo zanimiv dogovor z Britanci, ki so prišli do tja s severozahoda. S tem dogovorom, napisanem v angleščini in slovenščini, so Britanci priznali, da ozemlje, vzhodno od ceste Celovec-Gospa Sveta-Šentvid ob Glini pripada Jugoslovanski armadi.[1] Pokojni France Bučar je večkrat pripovedoval, kako je “vkorakal” v Celovec, Bogo Grafenauer pa piše: Tako so se koroški Slovenci že v teku vojske dejansko pridružili Sloveniji. Meja zedinjene Slovenije se je že v času, ko je bil nacifašizem navzven še najmočnejši premaknila iz Karavank na slovensko narodno mejo ob Zilji, na Osojskih Turah in Svinji planini. [2]

Minsko polje arbitraže
Ob koncu druge svetovne vojne je jugoslovanska vojska segla do Trsta in Celovca, kjer se je srečala z anglo-ameriškimi zavezniki, vendar teh osvojitev po vsem videzu ni mogla obdržati oz. vzdržati. Kljub ugotovitvi in priznanju zavezništva odnos med partizanskimi in anglo-ameriškimi zavezniki ni deloval kot je običajno za zaveznike. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so bili za to krivi zahodni zavezniki, je k napetostim prispevala tudi jugoslovanska vojska. Narava teh zavezništev se je pokazala leta 1946 na mirovni konferenci v Parizu, kjer so Jugoslovani računali predvsem na pomoč Sovjetske zveze, ki jo je utelešal Vjačeslav Molotov. Ta je neko jutro pri zajtrku Kardelju povedal, da Jugoslavija ne more dobiti Trsta; na Kardeljevo pritožbo, češ da bodo Slovenci prikrajšani za dostop do morja, pa je odgovoril, da ne more imeti vsak okraj svojega morja.

Foto: epa

O slovenskem delu prve jugoslovanske države bi – upoštevaje Rapallo in koroški plebiscit – lahko rekli, da ni dosegel zaželenega in pričakovanega obsega. O Sloveniji po drugi svetovni vojni lahko ugotovimo predvsem to, da so bili njeni dosežki (zaradi vrnitve večine Primorske) boljši kot leta 1920, problem kulturnih središč Trsta in Celovca pa je ostal, kot je bil. Predsednik vlade Pahor z arbitražnim sporazumom ni zaplul na odprto morje, ampak v minsko polje; medtem ko je predsednik republike Pahor z obiskoma Trsta in Celovca prispeval k realistični zunanji (in notranji) politiki slovenske države.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Glej Franci Strle, Veliki finale na Koroškem, Ljubljana 1977, str. 93.

[2] Bogo Grafenauer, “Koroško vprašanje”, Slovenski zbornik MCMXLV, Ljubljana 1945, str. 434.

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...