Slovenska zunanja politika v nezavesti

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Večina slovenskih reakcij na evropske, kaj šele svetovne dogodke potrjuje, da se niti slovenska vlada niti slovenska diplomacija ne zavedata, kaj se pravzaprav dogaja in kaj je pomembno. Nedavno sta se slovenski predsednik vlade in zunanji minister z vso silo zakadila v medijsko raco o skorajšnjem vstopu Hrvaške v schengen. Namesto stavka “Slovenija bo podprla Hrvaško pri njenem vstopu v schengen, ko bo izpolnila vse pogoje zanj”, sta začela groziti, da mora Hrvaška najprej potrditi arbitražni sporazum, in da bo Slovenija ravnala politično, če bo politično ravnala Evropska komisija. Slovenski vladni vrh se je vedel, kot da kakršnokoli ravnanje hrome race J. C. Junckerja zanima ali obvezuje še koga drugega razen gospoda Plenkovića. Še dobro, da schengenski naglici – s sprejemljivimi argumenti – nasprotujejo druge evropske članice. Ne bi izključil možnosti, da se bo slovenski vrh hvalil, kako mu (Francija, Nemčija, Nizozemska …) sledijo. Kar seveda ni res.

O Hrvaški je nedavno v New Yorku na zasedanju Generalne skupščine (med vrsticami!) govoril tudi predsednik vlade Marjan Šarec. Največ je – na splošen način – govoril o splošno znanih, tako rekoč šolskih zadevah: o miroljubnem reševanju sporov, o mednarodnem pravu (tega je omenjal večkrat), o človekovih pravicah, o klimatskih spremembah in o vzdržnem razvoju, o skrbi za mlade in stare, o spolni enakopravnosti, o zeleni ekonomiji … nato pa je tako, da so ga razumeli samo posvečeni, požugal Hrvaški, da je treba spoštovati odločbe sodišč. Slovenski mediji so navajali predvsem Šarčevo privrženost multilateralizmu, pisec teh vrstic pa je opazil tudi obsodbo populizma in nacionalizma, ki predstavljata nekakšen dragulj v kroni oz. dragoceno domislico slovenske politike, da je namreč Slovenija svetilnik demokracije v morju populističnih in nacionalističnih režimov, kot jih imajo v Avstriji, Hrvaški, Italiji in na Madžarskem.

Piscu teh vrstic je seveda blizu misel, da bi bila Slovenija svetilnik demokracije. S to mislijo se je ukvarjal v preteklih dneh, ko ga je doletelo vabilo nekdanjega slovenskega predsednika Milana Kučana, naj se udeleži prireditve, zborovanja ali celo ustanovitve odbora za podporo zaprtim zagovornikom katalonske neodvisnosti, ki jih utegne madridski režim sredi tega meseca kaznovati z dolgotrajnimi zapornimi kaznimi. Zunanjepolitična dejanja Slovenije, ki je nekoč dosegla, o čemer Katalonci sanjajo, pa so zadnja leta vse manj izvirna, opazna oz. zanimiva, po vsej verjetnosti tudi zato, ker se je politični establišment odpovedal tistim tradicijam, ki so nekoč Slovenijo uveljavile kot izvirno, opazno in zanimivo državo. Pisec teh vrstic bi se z veseljem udeležil dejavnosti v podporo katalonskim ujetnikom, ko bi te dejavnosti vodile demokratične leve in desne, konservativne in liberalne stranke, in ko ne bi – kot vse kaže – angažirale in razvnemale le tistih osebnosti, ki so si prislužile svetopisemski opomin: Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Slovenija bi si bistveno popravila svoj mednarodni položaj, ko bi predsednik vlade kot enakopraven član Evropskega sveta zastavil španskemu predstavniku odločno vprašanje: Kaj vam pa je, da branitelje človekovih in narodnih pravic kaznujete s 25 leti zapora?!

Dokler ne bo slovenska politika nastopala v imenu vseh Slovencev in vseh slovenskih strank, dokler se ne bo oglašala z novimi, modernimi, zanimivimi in odločnimi stališči, bo podobna politiki, ki je bila značilna za neko nekdanjo jugoslovansko republiko. Na predvolilni transparent edine stranke so napisali geslo: Več pozornosti različnim problemom! 

Šarec vs. Trump
V teh dneh je po letih šlampastih in nemara kaznivih politikantskih, za slovenske davkoplačevalce pregrešno dragih odločitev propadla slovenska letalska družba Adria Airways. Kot nalašč pa je vratolomnost podjetja in njegovih skrbnikov preglasila športna evforija v zvezi s plezanjem, kolesarjenjem in seveda z odbojko. Poleg tega, da so športni dosežki zadoščenje za tiste, ki jih proizvajajo, imajo seveda tudi širši družben pomen. Pri tem pa bi morali biti pravični: športni dosežki niso dosežki politike, ministrov ali vlade, ampak so priložnost za domoljubno vznesenost, za narodni ponos, za narodno istovetenje. Ali če uporabim besede našega predsednika vlade: za nacionalizem in populizem. Toda naš predsednik vlade – vsaj kadar nastopa v New Yorku – ne mara niti nacionalizma niti populizma! V tem se razlikuje od ameriškega predsednika Trumpa, ki je v Sloveniji – podobno kot sosednje države – deležen vseh mogočih nespoštljivosti in predsodkov. Kaj je Trump povedal na zasedanju OZN, prav tam, kjer je nekaj dni za njim govoril Marjan Šarec?

Foto: Vlada RS

Donald Trump je govoril 37 minut, vendar ni povedal le dvakrat toliko kot naš Šarec – ampak mnogo, mnogo več. Trump je začel s kritiko tistih, ki bi radi vladali drugim, in s spodbudo tistim, ki si hočejo vladati sami. Slavil je nacionalne temelje, nacionalni ponos, patriotizem in prenovo države, kar je ponazarjal z zgovornimi številkami o problemu trgovinskega deficita, o preteklih izgubah delovnih mest, o neuravnovešenih meddržavnih odnosih, o grozeči prikazni socializma (“komunisti so pobili 100 milijonov ljudi”), o nezakonitih migracijah, o neenakih prispevkih zaveznikov za obrambo zahodnih vrednot … vendar o najnižji stopnji nezaposlenosti in gospodarski rasti. Ameriški predsednik je napovedal za pogodbene stranke koristne trgovinske odnose: z Veliko Britanijo, Mehiko in tudi Kitajsko. Ta ni izpolnila obljub, ki jih je dala ob sprejemu v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 2001. Namesto njih je izbrala zgrešeno teorijo, dajala visoke državne podpore in si prisvajala tujo intelektualno lastnino. Na ta račun je Amerika izgubila 60 tovarn. Trump se je dotaknil tudi Irana in njegove retorike (“Smrt Ameriki!”), Kube, Nikaragve in Venezuele. O diktatorju Maduru je povedal, da ga varujejo kubanski varnostniki, o ženskah, da po 10 ur čakajo v vrstah za hrano, večinoma pa si Venezuelci želijo živeti kje drugje. Potem ko je izjavil, da “ni nobenih večnih sovražnikov”, je obsodil množično ilegalno preseljevanje in tihotapce ljudi. Omenil je spolno zlorabljanje žensk, ki prihajajo iz Mehike, in “aktivistom odprtih meja” pripisal kratenje človekovih pravic v ZDA. Pohvalil je mehiškega predsednika, da je ustavil tok nezakonitih migracij.

Združene države so zaveznik Republike Slovenije. Namesto da jih neprestano kritizira in zaničuje njihove voditelje, bi si jih morala Slovenija vzeti za zgled. Slovenska diplomacija bi morala natančno preučiti stališča, ki jih je ameriški predsednik izgovoril na “največjem odru sveta”. Namesto tega slovenska (zunanja) politika spi, njeni še kolikor toliko budni pomočniki pa ponavljajo stališča iz omenjene jugoslovanske šale: Više pažnje različitim problemima!

Dr. Dimitrij Rupel