Svoboda govora in sovražni govor

Filozof in kolumnist Aleš Ernecl. (Foto: posnetek zaslona)

Ko javni diskurz predolgo prepustite “liberalcem” (kar smo na zahodu, kamor prištevam Slovenijo, počeli, zdaj pa se borimo s posledicami), dobite pojme, nasičene pomenov (dvoumnost, troumnost, itn., temu sledijo argumentativni zdrsi kot je ekvivokacija), diskurz pa se izvede na lajanje na karavano, ki gre mimo – v podobi puhlic, v dveh, nesoizmerljivih jezikih.

En jezik je jezik moralizma: jezik levice, jezik progresivizma, jezik, kako, vsaj na prvi pogled, paradoksalno, socialnega liberalizma: v katerem se govori o tem, česa se ne sme in kdo ne sme govoriti.

Oglejte si še: Vojnović, poln si s*anja

Drugi jezik je jezik, v katerem sem sam govoril dolgo, nekateri pa mu pravijo “absolutizem glede svobode govora”. Kjer nespametno, nepremišljeno, ideološko parlamentiraš o tem, kaj je svoboda, kaj so pravice in kako se to tiče govora. Ta jezik, če mu smem sploh tako reči, vsebuje tudi eno najzlorabljenejših “klasično liberalnih” puhlic: “Morda se s teboj ne strinjam, toda do zadnjega se bom boril za tvojo pravico, da to izraziš.

Kaj je realnost? Dostop do platform imajo v 80 odstotkih le levičarsko misleči, te platforme pa izkoriščajo, da iz pozicije moči še neprepričane, kakor sem jih imenoval v prejšnji kolumni, normije, prepričujejo, da “ljudstvu” grozi desničarski avtoritarizem/fašizem pri distribuciji platform, čeprav realno “ljudstvu” grozi le približevanje ekvilibriju dostopa, njim osebno pa morda izguba monopolov in supremacije.

So liberalci in so “liberalci”, ki bi odvzeli pravico do govora
Naj opišem svojo izkušnjo pred kratkim … Kdor spremlja moj YouTube kanal, je lahko videl tudi moja dva intervjuja s profesorjem Sociologije na Filozofski fakulteti univerze v Mariboru, dr. Rudijem Klanjškom. Akademikom, s katerim se ne strinjava skoraj glede ničesar, na Facebooku si nenehno nasprotujeva, toda spoštujem ga, ker je eden redkih, dovolim si reči poslednjih levičarjev, ki so tudi liberalci v pozitivnem pomenu besede. Ki se želijo pogovarjati in nimajo problemov s tem, da ljudem kot sem jaz, s tem dajejo platformo. Verodostojnost, na nek način.

dr. Rudi Klanjšek in Aleš Ernecl.

Vsakič doslej, ko je dr. Klanjšek objavil najin intervju, se je na njega vsul plaz obtožb s strani dveh specifičnih profesorjev Filozofije (enega še zlasti, dr. Friderika Klamferja) iz oddelka, na katerem sem študiral sam, češ, da sem “živa groza”, da sem “narcisoiden” in “da se takim ne daje platforme”. Brez argumentacije torej.

Med akademiki boljševiki
Ko sem ga pozval k argumentaciji, kar se mi je zdelo korektno, z ozirom na to, da si jaz skušam sam, brez institucij, brez podpore mainstream medijev, brez podpore akademije, brez podpore države, graditi lastno platformo, on pa me skuša ‘deplatformizirati’ (platformo, ki jo sam gradim, mi odreka iz pozicije moči) – tega ni storil. Napadi na mojo osebo so kulminirali v zaostrovanju načina, na katerega sem s tem človekom komuniciral in na koncu je skušal to prikazati kot mojo grožnjo. Kar bo počel tudi v prihodnje, ko mi bo skušal to ob različnih priložnostih podtikati. Bodite pozorni na to.

Moja poanta? Dr. Klanjški so manjšina med akademiki, večina so boljševiki tipa Klamfer. In ti akademiki imajo varne državne službe, dostop do vseh platform, nam, drugače mislečim a odrekajo celo te, ki jih sami gradimo. To ni, kot nam mnogim na desni pogosto zna pobegniti, “levi fašizem”. Ker zgodovinsko, fašizem ni pričel s temi stvarmi, da bi mu pridajali te epitete. Fašizem je bil zgodovinska reakcija na klamferje preteklosti. In levi fašizem je sintagma, ki se je moramo znebiti in bobu preprosto reči bob: levičarski, socialistični, komunistični avtoritarizem glede govora ni levi fašizem, ampak boljševizem.

Kaj so naše alternative? Počasi graditi svoje platforme in sočasno skušati postajati dovolj močni tudi na področju “globoke države”, jo prevzemati, jo krasti, ukrasti – če ne, nam preostane le predaja. Ali fašizem.

Aleš Ernecl