Vojnović, poln si sran*a

Aleš Ernecl (Foto: Nova24TV)

Goran Vojnović je človek, ki je v Sloveniji zaslovel iz dveh razlogov: Imel je podporo slovenskih medijev, slovenske akademije in slovenskega establishmenta. Tako je zlahka prodrl v domove zajetnega dela slovenskih normiejev.

Zaslovel je s svojo knjigo Čefurji raus. V knjigi opisuje življenje v Sloveniji, v slovenskem, blokovskem naselju odraščajočega otroka priseljencev in “vsa fora”, v najslabšem primeru “konotacija”, s katero so jo slovenski normieji dobili zapakirano v svoje domove, je bila ta, kako težko je bilo odraščati majhnemu priseljencu “jugovičev” v Sloveniji. V slovenskem normieju potem to izzove empatijo, potem pa mu je skozi medije sugerirano, kaj s to svojo empatijo naj naredi – v kak svetovni nazor naj jo investira, kako naj z njeno pomočjo razume slovensko politiko.

Razumeti jo mora takole: Slovenci, kar jih je, so zamerljivi, nestrpni, sovražni kalimeri, katerih predstavnik je Temni princ Janša, poosebljeno zlo, ergo nikoli se ne voli za Janšo, četudi ni izbire ali so izbire anonimusi. Novi obrazi.

Ko misli, da je postal del establishmenta
Goran Vojnović
 je del propagandistične mašinerije, zaradi katere je Janez Janša šele tretjič prevzel slovensko vlado, večinoma pa so jo preko svojih proxijev vodili tisti, od katerih se je na neki točki zgodovine ločil. Na tisti, ali reševati federalizem in kako to storiti ob dejstvu naraščajočega srbskega hegemonizma – ali Slovenijo ob pomoči in podpori tujine od “ječe narodov”, imenovane Jugoslavija, osamosvojiti. Če se poglobite v to, o čemer Vojnović govori zgoraj, vam bo jasno, da sicer še vedno igra na propagandistično karto žrtve ali primerka iz žrtveniške populacije – toda postal je aroganten in predrzen, “ven mu tolče”, da povsem jasno ve in verjame, da je del establishmenta, ki ni slovenski, ki je tujerodni, če ne tujerodni, pa kvečjemu “svetovljanski” (če svet merimo Od Vardara pa do Triglava).

Lahko vam prevedem “čefurščino”, v kateri govori: “Kaj je, Slovenčki, kaj boste vi, tako malo vas je, da vas lahko odpihnemo?! Še vedno pa vas bomo cuzali na foro, da ste nestrpni do nas.” Ko rečem foro, to rečem zato, ker je Vojnović to neko kričanje po ulicah predstavil kot nek problem, čeprav jaz ničesar takšnega še nisem slišal. Priključiti se je želel “vezjakovosko petokolonaškemu vlaku, ki skuša rumene jopiče predstaviti kot lunatične teoretike zarote iz vrst uborno maloštevilnih janezkov”.

Jaz sem “mešanec”. Nisem “čisti Slovenec”, čeprav imam po očetu najbrž tudi kaj, če se pošalimo z Vojnovićevim, “venetskega” v sebi. Mama je Makedonka. Priseljenka. In dovolim si reči, da imam zato nekaj manjšinjskega ščita, zaradi katerega lahko brezkompromisno rečem: “Vojnović, poln si sranja!”

Aleš Ernecl